The L Files » Movies

Sherlock Holmes

Domen — Sat, 02 Jan 2010 11:00:48 +0000

Guy Ritchie se vrača. Podpirata ga Robert Downey jr. in Jude Law, ki dogodivščino Sherlocka Holmsa dvigneta v višave. Mojstri, komaj čakam drugi del!

Z Ritchijem redko zgrešite, če iščete dober film. Če ignoriramo Swept Away, pa lahko rečemo, da z njim ne morete zgrešiti. Podobno je z Downeyjem. Odkar se je pobral in začel skrbeti za svojo filmsko kariero, je ta igralec postal nepremagljiv. In kombinacija dveh genijev v enem filmu lahko pomeni samo to, da sem lestvico najboljših filmov iztekajočega se leta objavil prehitro. Ker bi bil Sherlock zagotovo med prvimi tremi.

Zgodba je na novo izmišljena, torej ne gre za ekranizacijo novel sir Arthurja Conana Doyla, avtorja izvirnih pripovedih o detektivu Sherlocku Holmsu in njegovemu pomočniku dr. Watsonu. Scenaristi so iz zgodb pobrali samo like, okvirni časovni okvir in povezave med liki, “primer” pa je popolnoma nov. Zaplet se vrti okrog skrivnostnega manipulatorja lorda Blackwooda, ki ga igra odlični Mark Strong, ki skuša s pomočjo skupine prostozidarjev nadvladati svetu in Veliki Britaniji ponovno aneksirati ameriške kolonije.

Če ste kdaj brali Sherlocka Holmsa, potem veste, kako se ponavadi stvari zapletejo in po kateri poti krene veliki detektiv, da pride do cilja. Stvari so podvržene logiki, Sherlock pa se pri sklepanju opira na dokaze in pomoč svojega prijatelja, doktorja Watsona, ki ga je Conan Doyle oblikoval “po svoji podobi”.

Film so na kolosejevi strani oklasificirali za akcijsko pustolovski misteriozni kriminalni triler, pozabili pa mu dodati “s pridihom črnega humorja”, saj se Holmes in Watson z ugankami spopadata na večih nivojih. Tudi scena je čudovita, London pa na prelomu devetnajstega stoletja izgleda zares fenomenalno. Kot bi celotnemu mestu nekdo obesil tablo “Under construction”. Dodaten bonus: Hans Zimmer se je v zvočni kulisi tokrat presenetljivo izognil svojim zelo očitnim nabijalskimi partituram, vseeno pa spisal zelo poslušljivo in pestro podlago.

Za razliko od televizijskih ekranizacij Holmsovih dogodivščin je Ritchijeva vizija zelo pestra in zanimiva, televizijske drame pa bolj podobne megli, ki se vleče skozi London. In če ne drugega, film me je ponovno navdušil nad literarnimi originali. Najlepše pri celi stvari pa je dejstvo, da je v produkciji že drugi del dogodivščin dinamičnega dua. The game is indeed a foot!

Dodatne vsebine:

Big river man

Domen — Fri, 01 Jan 2010 15:33:47 +0000

Kako sem na novo odkril Martina Strela in kako ga je med ekspedicijo po Amazonki v večih ozirih reševal njegov sin.

OK, spadam med ljudi, ki nimajo dobrega mnenja o maratonskem plavalcu, pivcu in gobcaču Martinu Strelu. Eden glavnih razlogov so njegovi famozni intervjuji, v katerih samo pljuva po vseh ostalih in ne pove nič pametnega. Ne samo, da ne pove nič pametnega, hkrati razkazuje svojo ignoranco in si še dodatno niža javno podporo.

V prispevku “Martin Strel – simbol naše dobe” sem na koncu zapisal:

“Človek mogoče sicer lahko spada v kategorijo rekorderjev, ampak s svojimi javnimi nastopi si dela sramoto. Hvalisanje v slogu “Na Sundancu bom ostal do zadnjega dne, ker bo mogoče film dobil kako nagrado,” pa kaže na razlog naslova tega prispevka. Embalaža brez vsebine.”

Pred dnevi sva si z Bajo končno ogledala film Big River Man in sam moram reči, da me je film zelo pozitivno presenetil. V njem spremljamo slavnega plavalca z ekipo, ki jo sestavljajo domačini, avstralski navigator in Strelov sin, ki se s skupnimi močmi spopadajo z Amazonko.

Ogromno vlogo v celotnem projektu igra tudi Strelov sin, Borut Strel. Ne samo, da v filmu opravlja vlogo pripovedovalca zgodbe, skozi pripoved lahko spoznamu tudi njegovo veliko delo na samem projektu, od organizacije in priprave na pot, do skrbi za odnose z javnostmi in tako naprej.

Če sodim po ostalih javnih nastopih Martina Strela, lahko rečem, da še sreča, da v filmu nima večje vloge. Res je sicer, da film spremlja njegovo pot po Amazonki, vseeno pa Strel večino filma preplava brez besed, če pa že govori, so njegovi stavki kratki in brez vsebine. Nekje na sredini filma Borut pojasni, da “smo v določeni točki na Martina začeli gledali kot na zanimivo žival, ki plava poleg barke, mi pa ji občasno vržemo v vodo kak priboljšek.” Najbolj bizarna stvar se zgodi na koncu filma, ko Martin finišira Amazonko, sin pa mu na ladji piše izjavo za javnost, v katerih bo Martin razložil, zakaj je sploh skočil v reko.

Režiser John Maringouin je v nekem intervjuju izjavil, da je sicer hotel posneti naravovarstveni dokumentarec, da pa ni računal, da bo celotna zadeva tako nadrealistična. Strel se obnaša kot žival, reka jim pod noge meče brzice, živali in ostale značilnosti, ki so za človeka bolj kot ne smrtonosne, kilometri pa padajo zelo počasi.

Film je klasičen road movie, ki mu ekipa dodaja biografske prvine Martina Strela, ki večkrat presenetijo. Sam namreč nisem vedel, da Martinu v delavski knjižici piše, da je učitelj flamenko kitare. Pa da je “professional gambler”. In tako naprej. Delčki mozaika, ki pred gledalcem rišejo popolnoma drugo sliko, kot jo je človek vajen iz prebiranja Strelovih abortusov v medijih.

Dodatne vsebine: