The L Files » Movies

Inception – ne vsebina, ampak izvedba!

Domen — Wed, 28 Jul 2010 21:55:28 +0000

Film, za katerega bodo mnogi govorili, da je revolucionaren, da je napreden, da je prelomen. Meni se zdi čisto normalen poletni hit s pomembno razliko – zelo se trudi in jemlje gledalce kot razmišljujoče posameznike, ki so mu jasni abstraktni koncepti in ki razume metaforo, ko ga ta brcne v glavo.

Mogoče se bo komu zdelo čudno, ampak mene je film Inception (Izvor) prepričal z majhnimi detajli, ki so ga dvignili nad ostalo produkcijo podobnih filmov. Vsebinsko niti ni tako zanimiv, saj se zelo prepleta s filmom Shutter Island (Zlovešči otok), tako po igralski zasedbi kot po glavnih potezah zapleta, bolj zanimiva je sama izvedba in koreografija vsebine.

O vsebini zato ne bom izgubljal besed (pravzaprav bi bilo to krivično, saj je vsebinsko to eden izmed filmov, ki ga je treba videti sam), opozoril pa bom na nekaj podrobnosti, ki so mi strašansko všeč in iz katerih se vidi, kako dobro je bila pripravljena produkcijska ekipa in kako kvalitetno zna svoje filme snemati Christopher Nolan.

Če filma niste videli, vam ne bo jasno o čem govorim, zato se bom potrudil čim bolje opisati prizore oziroma prepričljive podrobnosti.

Zvok. Enega glavnih junakov, ki ga igra Leonardo DiCaprio, lovijo po ulicah neznanega mesta, kjer se dogajajo demonstracije. Gre za klasično akcijsko sekvenco, v kateri se protagonist izogiba antagonistom in za beg uporablja vse pripomočke v okolju. V nekem trenutku se med njega in zasledovalce postavi avto in enega od zasledovalcev vrže čez pokrov motorja.Zvok, ki nastane, ko se njegova glava zlepi z vetrobranskim steklom, je meni osebno zelo grozljiv in zelo drugačen od ostalih podobnih scen v ostalih filmih, kjer se podobne situacije končajo bolj komično oziroma brez pravega učinka na gledalca. Nolan nasilja ne poveličuje, ampak ga dozira tempirano in s tem vpliva na gledalca. Na splošno imata zvok in glasba pomembno vsebinsko vlogo, ampak v ta del filma se ne bom spuščal.

Glasba. Hans Zimmer se je tokrat resnično potrudil in spisal pomemben kos svojega opusa. Namesto recikliranja in znanega nabijalskega ritma, ki ga je uporabljal v filmih, kot so Gladiator, Mission: Impossible 2 in Broken Arrow, je soundtrack za film Izvor bolj podoben njegovim resničnim klasikam kot sta Thin Red Line oziroma Black Hawk Down.Zimmer sam je v intervjuju za ArtistDirect dejal, da “…me herojske in pompozne skladbe ne zanimajo več, rad bi delal čustvene in kompleksne glasbene podlage…” Mogoče se bo komu zdela glasba preveč vezana na dejanja na platnu, meni pa je ravno to najbolj všeč.

Slika. Grafično zelo pester film, z veliko truda, ki je posvečen podrobnostim. Prizori iz posameznih pokrajin, posnetki od blizu in barvne sheme, v katerih je posnet film, delajo vse skupaj zelo prijetno na pogled in gledalca še dodatno zintrigirajo.

Dialogi. Tukaj Nolanu mičkeno spodrsne in podleže amerikanizaciji dialogov, kjer morajo junaki vse na dolgo in široko razlagati, da je finta jasna še največjemu cepcu v dvorani. Hkrati s tem razlaganjem režiser tvega, da bo upočasnil ali čisto ustavil ritem filma, kot da bi rekel “OK, time-out, there`s some things you need to know first…”. Nolan to stori večkrat, po mojem mnenju čisto po nepotrebnem in upočasnitve se čuti. Na splošno so dialogi kvalitetno napisani, gledalec lahko verjame igralcem.

Igralska zasedba. Zame največja zmaga sta resni Joseph Gordon-Levitt in Ellen Page. Predvsem za prvega me veseli, da je s to vlogo zakorakal v drugo smer kot s klasičnimi ljubezensko-tepčkastimi vlogami iz preteklosti. Page tudi dobro odigra svoj del, vseeno se pri njej še vedno čuti malo vpliva hita Juno. Ostali so suvereni, celo Cillian Murphy se vzpostavi kot bolj možat lik.

Zaradi izvedbe Nolanu oprostim vsebinski del, ki ga je pobral iz večih klasik, med drugim tudi filmov The Matrix, Dark City in že prej omenjeni Shutter Island. Po eni strani še dobro, da film ni preveč kompliciran, saj tako pridejo izvedbene podrobnosti bolj do izraza, užitek pa je ob gledanju toliko večji. Za večkratni ogled!

Dodatne vsebine:

Sherlock Holmes

Domen — Sat, 02 Jan 2010 11:00:48 +0000

Guy Ritchie se vrača. Podpirata ga Robert Downey jr. in Jude Law, ki dogodivščino Sherlocka Holmsa dvigneta v višave. Mojstri, komaj čakam drugi del!

Z Ritchijem redko zgrešite, če iščete dober film. Če ignoriramo Swept Away, pa lahko rečemo, da z njim ne morete zgrešiti. Podobno je z Downeyjem. Odkar se je pobral in začel skrbeti za svojo filmsko kariero, je ta igralec postal nepremagljiv. In kombinacija dveh genijev v enem filmu lahko pomeni samo to, da sem lestvico najboljših filmov iztekajočega se leta objavil prehitro. Ker bi bil Sherlock zagotovo med prvimi tremi.

Zgodba je na novo izmišljena, torej ne gre za ekranizacijo novel sir Arthurja Conana Doyla, avtorja izvirnih pripovedih o detektivu Sherlocku Holmsu in njegovemu pomočniku dr. Watsonu. Scenaristi so iz zgodb pobrali samo like, okvirni časovni okvir in povezave med liki, “primer” pa je popolnoma nov. Zaplet se vrti okrog skrivnostnega manipulatorja lorda Blackwooda, ki ga igra odlični Mark Strong, ki skuša s pomočjo skupine prostozidarjev nadvladati svetu in Veliki Britaniji ponovno aneksirati ameriške kolonije.

Če ste kdaj brali Sherlocka Holmsa, potem veste, kako se ponavadi stvari zapletejo in po kateri poti krene veliki detektiv, da pride do cilja. Stvari so podvržene logiki, Sherlock pa se pri sklepanju opira na dokaze in pomoč svojega prijatelja, doktorja Watsona, ki ga je Conan Doyle oblikoval “po svoji podobi”.

Film so na kolosejevi strani oklasificirali za akcijsko pustolovski misteriozni kriminalni triler, pozabili pa mu dodati “s pridihom črnega humorja”, saj se Holmes in Watson z ugankami spopadata na večih nivojih. Tudi scena je čudovita, London pa na prelomu devetnajstega stoletja izgleda zares fenomenalno. Kot bi celotnemu mestu nekdo obesil tablo “Under construction”. Dodaten bonus: Hans Zimmer se je v zvočni kulisi tokrat presenetljivo izognil svojim zelo očitnim nabijalskimi partituram, vseeno pa spisal zelo poslušljivo in pestro podlago.

Za razliko od televizijskih ekranizacij Holmsovih dogodivščin je Ritchijeva vizija zelo pestra in zanimiva, televizijske drame pa bolj podobne megli, ki se vleče skozi London. In če ne drugega, film me je ponovno navdušil nad literarnimi originali. Najlepše pri celi stvari pa je dejstvo, da je v produkciji že drugi del dogodivščin dinamičnega dua. The game is indeed a foot!

Dodatne vsebine:

Big river man

Domen — Fri, 01 Jan 2010 15:33:47 +0000

Kako sem na novo odkril Martina Strela in kako ga je med ekspedicijo po Amazonki v večih ozirih reševal njegov sin.

OK, spadam med ljudi, ki nimajo dobrega mnenja o maratonskem plavalcu, pivcu in gobcaču Martinu Strelu. Eden glavnih razlogov so njegovi famozni intervjuji, v katerih samo pljuva po vseh ostalih in ne pove nič pametnega. Ne samo, da ne pove nič pametnega, hkrati razkazuje svojo ignoranco in si še dodatno niža javno podporo.

V prispevku “Martin Strel – simbol naše dobe” sem na koncu zapisal:

“Človek mogoče sicer lahko spada v kategorijo rekorderjev, ampak s svojimi javnimi nastopi si dela sramoto. Hvalisanje v slogu “Na Sundancu bom ostal do zadnjega dne, ker bo mogoče film dobil kako nagrado,” pa kaže na razlog naslova tega prispevka. Embalaža brez vsebine.”

Pred dnevi sva si z Bajo končno ogledala film Big River Man in sam moram reči, da me je film zelo pozitivno presenetil. V njem spremljamo slavnega plavalca z ekipo, ki jo sestavljajo domačini, avstralski navigator in Strelov sin, ki se s skupnimi močmi spopadajo z Amazonko.

Ogromno vlogo v celotnem projektu igra tudi Strelov sin, Borut Strel. Ne samo, da v filmu opravlja vlogo pripovedovalca zgodbe, skozi pripoved lahko spoznamu tudi njegovo veliko delo na samem projektu, od organizacije in priprave na pot, do skrbi za odnose z javnostmi in tako naprej.

Če sodim po ostalih javnih nastopih Martina Strela, lahko rečem, da še sreča, da v filmu nima večje vloge. Res je sicer, da film spremlja njegovo pot po Amazonki, vseeno pa Strel večino filma preplava brez besed, če pa že govori, so njegovi stavki kratki in brez vsebine. Nekje na sredini filma Borut pojasni, da “smo v določeni točki na Martina začeli gledali kot na zanimivo žival, ki plava poleg barke, mi pa ji občasno vržemo v vodo kak priboljšek.” Najbolj bizarna stvar se zgodi na koncu filma, ko Martin finišira Amazonko, sin pa mu na ladji piše izjavo za javnost, v katerih bo Martin razložil, zakaj je sploh skočil v reko.

Režiser John Maringouin je v nekem intervjuju izjavil, da je sicer hotel posneti naravovarstveni dokumentarec, da pa ni računal, da bo celotna zadeva tako nadrealistična. Strel se obnaša kot žival, reka jim pod noge meče brzice, živali in ostale značilnosti, ki so za človeka bolj kot ne smrtonosne, kilometri pa padajo zelo počasi.

Film je klasičen road movie, ki mu ekipa dodaja biografske prvine Martina Strela, ki večkrat presenetijo. Sam namreč nisem vedel, da Martinu v delavski knjižici piše, da je učitelj flamenko kitare. Pa da je “professional gambler”. In tako naprej. Delčki mozaika, ki pred gledalcem rišejo popolnoma drugo sliko, kot jo je človek vajen iz prebiranja Strelovih abortusov v medijih.

Dodatne vsebine: