Winifred Ames: Why Albania?
Conrad ‘Connie’ Brean: Why not?
Winifred Ames: What have they done to us?
Conrad ‘Connie’ Brean: What have they done FOR us? What do you know about them?
Winifred Ames: Nothing.
Conrad ‘Connie’ Brean: See? They keep to themselves. Shifty. Untrustable.

In sva šla. V želji po raziskovanju in odkrivanju novih krajev.

Dan 1: Ruska mafija

Z letalom sva letela iz Benetk, nato na letališču Schőnefeld stopila na vlak, se odpeljala do postaje Zoologische Garten in nato s podzemno do lokacije, kjer naj bi bil hotel. Zajeb 1 – po moji krivdi sva falila odcep in se odpravila v točno nasprotno smer od hotela.

Ko sva se končno pricjazila do hotela, so nas pozdravili z računom za sobo. Ura je bila čez devet zvečer, ruska hotelirka pa je od naju zahtevala 744 evrov gotovine, ker “machine don`t work”.

“Ja fakin šit,” sem klel, ko sva se, tokrat brez prtljage podala v noč za skoraj osemsto evri gotovine. Prvi bankomat nama je dal malo več kot 300 evrov, Baja je imela sabo še nekaj gotovine, vsega skupaj ni bilo dovolj. “Klinc, kje si še videl, da plačaš takoj, ko stopiš v hotel,” sem pizdil, “ne bova danes plačala, pa naj se jeb…”

Hotelirka je samo pokimala in naju spustila v sobo.

Dan 2: Kje za vraga je Knut?

OK, prva stvar je bila obisk živalskega vrta. Itak. Ne moreš biti v Berlinu in ne videti Knuta. Knuta? Ja, Knuta! Prideva do vrat, nikjer nobene oznake. OK, res je minilo že nekaj let, ampak pri vseh histeriji, ki je vladala v “tistih” časih, bi človek pričakoval vsaj majhen znakec. Preveriva zemljevid in si označiva kletke z medvedi. Pri prvi ga ni. Pri drugi tudi ne. Pri tretji tudi ne. Malo obupava in se osredotočiva na druge živali.

Ker sva vrt obiskala v bolj zgodnjih urah, je večina stanovalcev še spala, vseeno pa sva uspela posneti naslednje fotografije:

Poleg zoološkega vrta ima Berlinski ZOO še impresiven akvarij, kjer je nastal spodnji videoposnetek:

(Opozorilo: Na koncu sem vključil še posnetek iz SeaLife akvarija v Berlinu, ki sva ga obiskala nekaj dni po obisku živalskega vrta.)

Stopiva iz akvarija in greva do avtomata s pijačo. “Daj mi en jabolčni sok, ne bom pila gaziranih pijač,” reče Baja in v roke dobi plastenko iz avtomata. Odpre zamašek in…pijača je gazirana. “Kdo hudiča gazira jabolčni sok?” se čudiva in jaz podrobno pregledam gumbe na avtomatu. “A!,” rečem, “tukaj imaš gazirani jabolčni sok in negazirani jabolčni sok. Očitno sem pritisnil gumb za gazirani jabolčni sok.” V avtomat izgineta še dva evra, pritisnem na gumb za negazirano pijačo in ven pade…gazirani jabolčni sok.

Fakt: Nemci imajo radi gazirane pijače. RES RADI. Tako zelo radi, da gazirajo vse, kar se gazirati da. Voda, sokovi…vse je gazirano. Z lupo sva morala iskati negazirano vodo oziroma sokove, ki niso imeli noter dovolj ogljikovega dioksida za potop do globine stotih metrov.

Po odhodu iz akvarija sva se odločila, da bova ponovno poskušala izslediti Knuta. In sva, končno, ga. Dragi moji, Knut.

Čisto zares. Umazan medved, ki so ga po ne vem kateri logiki zaprli v samico. Edini znak, da je to dejansko THE Knut, je štant zraven ograde, čeprav sumim, da se medvedi v berlinskem vrtu pri igranju Knuta menjajo. Not impressed.

V živalskem vrtu sva ostala pet ur. Zelo zanimivo, ogled priporočam. Tudi lokacija sama je zelo dobro urejena in ponuja dovolj sedišč, da si človek odpočije.

Dan 3: Spomenik umorjenih Judov druge svetovne vojne in ostale znamenitosti

Drugi dan ogledov sva namenila zgodovini druge svetovne vojne. V Berlinu je kar nekaj zanimivih lokacij, prva med njimi pa je zagotovo spomenik umorjenih Judov druge svetovne vojne. Zemljevid v roke in greva. Za začetek kar peš, bova videla, do kje bova prišla.

Sedaj vem, da je Berlin zelo skoncentriran, kar se turističnih točk tiče. Judi so zraven Brandenburških vrat. Ki so zraven spomenika zmagi. Ki je zraven Bundestaga.

Spomenik Judom:

Brandenburška vrata:

Siegesalle:

Bundestag:

Za Bundestag je vrsta. In to taka, trikolonska. Do kupole sva tako prišla šele naslednji dan, ko sva se taktično odločila, da je za zadevo potrebno vstati bolj zgodaj. Se splača? Njah, dve uri čakanja za pol ure razgleda. Pa naj vsak zase presodi, ali je to smiselno.

Dan 4: Ribe na Alexanderplatzu

Na vzhodni strani Zidu je Alexanderplatz, vzhodna verzija Potsdamplatza, ki ima najvišjo točko Berlina – televizijski stolp. Moram reči, da je Alex zelo dober primer te berlinske shizofrenije, saj je trg arhitekturno zares obupen.

Zraven Alexanderplatza se nahaja SeaLife, kjer naj bi bil največji cilindrični akvarij na svetu. Kako to izgleda? Precej impresivno…

Ironija – ob nakupu vstopnice za akvarij dobiš deset odstotni popust v ribji restavraciji.

Dan 5 – Muzeji in kurbe

V Berlinu obstaja t.i “muzejski otok”, kjer imaš na enem mestu zbrane štiri muzeje. Karta je enotna in velja za cel dan, midva sva potiho obupala po treh, saj so si tematsko zelo podobni. Še najboljša sta Pergamonov muzej (Pergamonmuseum), kjer Nemci hranijo originale zgradb iz daljne zgodovine in Novi muzej (Neues musemu), kjer so zadeve bolj geografsko pestre.

Sem že omenil, da sva večino časa hodila? No, na ulici Kurfürstendamm je očitno berlinski red light district. In me je Baja zgroženo pocukala za rokav: “Kaj ma pa ta teta oblečeno?!” Skoraj sem umrl od smeha, ampak vseeno spravil skupaj odgovor: “Najbrž gre v službo…”.

Na ta dan sva bolj po nesreči kot po načrtu našla tudi Checkpoint Charlie, še en ostanek iz hladne vojne, ki jo sedaj turisti oblegajo in se slikarijo zraven igralca v uniformi. Mene ni impresionirala.

Tudi tete v fast food restavracijah, ki pri straniščih fehtarijo za drobiž, me niso impresionirale. V bistvu mi ni jasen koncept v kostim oblečene tete, ki pred stranišči govori “Hallo!” in kaže na prazen pladenj, kamor naj bi uporabniki dali vsaj trideset centov na obisk.

Dan 6 – Akcija BoB (Bears of Berlin) in demonstracije

Da je medved simbol Berlina, je jasno. Kul ideja, ki so jo najbrž skovali v želji po promociji glavnega mesta Nemčije, so kipi medvedov, ki jih nato lokalni umetniki po naročilu poslikajo in postavijo pred posamezne lokacije (trgovine, gostilne…).

Ko smo z imigrantko Karmen šetkali po mestu, smo neplanirano naleteli na demonstracije. Ker se v Nemčiji pripravljajo na parlamentarne volitve, hkrati pa je berlinski župan nedavno uvedel nove CCTV kamere na vseh podzemnih železnicah, je bilo razlogov za demonstracije več kot dovolj razlogov. Par utrinkov:

Dan 7 – Na vzhod!

Na ta dan sva se odpravila na drugo stran zidu. Z vlakom. Kakšna razlika! Že na zahodni strani se soseska razlikuje od soseske, na drugi strani Zidu pa je razlika še bolj očitna. Arhitektura, zapuščene lokacije…vse to na momente daje občutek igre Fallout 3. Brez heca.

Podobnosti z zahodnim delom se da videti predvsem v parkih, vseeno pa je Vzhod zelo bohemski in zanemarjen. Po nekaj lutanja smo odlutali na bolšji sejem, kjer najdeš čuda stvari. Na žalost fotk ni, spomnil sem se šele na koncu, ko smo že korakali proti domu. Pa še deževalo je.

Dan 8 in Dan 9 – Easy

Prvih pet dni hoje se je poznalo. Za konec sva se odločila, da bova zadevo zastavila bolj penzionistično, s sprehodom do reke Spree in branju knjig na bregu. Reka se je izkazala za zelo prometno, z zelo pogostim turističnim ladijskim prometom.

Potem sva spokala in šla domov.

Berlin 2009 – Zaključek

Kulturni šok je bil posledica predvsem treh dejavnikov.

Hrana v restavracijah je pod vsako kritiko. Ne vem, ali je to le moj vtis ali pa je res celotna berlinska kuhinja zgrajena okrog pečenega krompirja in mesa. Najboljša juha je bila v McDonald`su – ne vem, ali to pomeni, da je bila res dobra ali pa pač samo najboljši približek, ker drugih ni bilo.

“Nicht English, bitte!” Spet so to lahko samo najine izkušnje, ampak v Berlinu se prej zmeniš s polomljeno nemščino kot z superiorno angleščino. Ne vem zakaj, ampak še na Deutsche Bahnu so naju čudno gledali, ko sva jih po angleško spraševala o kartah.

Berlin je umazan. Ne mislim, da bi moral biti čist kot London, ampak pasji dreki na vsakem koraku in vse mogoče smeti in odpadki v centru mesta so pa res a big wtf.

Zakaj se je splačalo it?

Zaradi izkušnje. Zanimivo je bilo videti vso to raznolikost in shizofrenost na enem mestu.

Zaradi turističnih lokacij. Par zadev je res zanimivih.

Zaradi dopusta. Tako kot vsako leto.

Podzemna železnica se je izkazala kot velika terna. Ne samo, da se je z njo mogoče peljati v čisto vsak kotiček britanske prestolnice, čudovita je tudi organizacija in avdio-vizualni pripomočki, s katerimi se je praktično nemogoče izgubiti.

Najboljša stvar na podzemni pa je Emma Clarke, gospa, ki je posodila glas za obvestila na podzemni. Saj veste, za obvestila o naslednji postaji in podobnih stvareh. Zelo lep glas, s katerim pa londonska podzemna ne sodeluje več. Emmo so odpustili, ko se je na svojem blogu v komičnih posnetkih norčevala iz svoje “redne” službe in objavila več zvočnih parodij svojih napovedi na podzemni železnici. Škoda.

(Hvala, Lenart)

Ne samo zaradi dobrega pisanja člankov, v katerih se novinar potrudi pogovarjati z veliko različnimi viri, temveč tudi zaradi interpretativnih žanrov, kolumen in komentarjev, ki so za razliko od slovenskega komentiranja sveži in berljivi, četudi komentirajo resno problematiko.

Skoraj na vsaki strani se časopis veže na spletno izdajo. Dodatne informacije, razširjena tematika, poziv h komentiranju, galerije in vse tisto, kar urednikom ni uspelo spraviti na 100+ strani redne izdaje. Na spletu pa (skorajdane) šok – vse je odprto, vse je zastonj in če hoče človek prebrati članek, ki ga je novinar časopisa The Times spisal ob usmrtitvi Marie Antoniette, lahko to stori z enim klikom. Registracija? Obstaja, ampak ne zato, da bi se uporabnikom vsebino zapiralo, temveč, da uporabnika še dodatno nagradimo. S e-novicami, naročili na posebne izdaje in podobno.

Priporočam, da začnete pri kolumnistih…

Kvadratura časopisa:

The Times = 5.32 kvadratnega metra (100 strani + priloge)

Delo = 4.29 kvadratnega metra (20 strani + priloge)

Letna naročnina:

The Times = 360 evrov (0,01 evra na stran)

Delo = 288 evrov (0,05 evra na stran)

• Muzeji in galerije ne poznajo vstopnine (razen za posebne razstave)
• Vsi muzeji so na dosegu roke, v samem centru mesta
• V muzeju lahko živiš (ker ima vse, od hrane do stranišč do prostorov za debato)
• Ker namesto strogosti in akademskosti kustosi večji poudarek dajejo zanimivosti, uporabnosti in priljubljenosti
• Ker imajo v muzejih veliko stvari pripravljene za otroke (let`s face it – I might be almost 27 years old, but I am still a sucker for a moving dinosaur!)

• 400 EUR hrana in prčkarije (Undeground vozovnica, vstopnine…)
• 500 EUR letalske karte (EasyJet)
• 1000 EUR sobe

Total: 1900 EUR

Navdušen nad:

• Podzemno
• Prijaznostjo ljudi
• Vremenom
• Edinburghom
• Hrano

Razočaran nad:

• Ameriškimi turisti

Ko je ura ena popoldne, imajo vojaki, ki živijo na Edinburghškem gradu ustreliti s topom in tako oznaniti, da je ura ena. Kako to izgleda?

V Londonu (on the other hand) streljajo z malo manj glasnim, pa vseeno nevarnim orožjem. In so pri tem presenetljivo natančni.

Edinburgh BW series