According the Jerusalem Post, Amir Gissin, head of the Public Affairs Department of the Foreign Ministry of Israel, has expressed support for the tool’s use. “The Foreign Ministry itself is now pushing the idea, urging supporters of Israel everywhere to become cyberspace soldiers in the new battleground for Israel’s image.” it reports.^[3] Computing website The Register has described use of the software as “highly organised mass manipulation of technologies which are supposed to be democratising” and claimed Megaphone is “effectively a high-tech exercise in ballot-stuffing”^[4].

Za koga že navijamo?

Študentska prehrana je namenjena rednim ter izrednim študentom univerz v Sloveniji, vsak študent pa lahko kupi bone za tekoči mesec. Prehrano subvencionira ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, restavracije, ki so vključene v sistem študentske prehrane pa za bone ponujajo vnaprej pripravljena kosila, ki vsebujejo juho, glavno jed in sladico.

V povprečju subvencija znaša več pod petdeset odstotkov tržne cene obroka, vseeno so zadnjo napovedano podražitev nekateri sprejeli z ogorčenjem tudi na spletu.

Na portalu Facebook se je tako že razvilo večje število skupin študentov, ki nasprotujejo podražitvam (NE!!!! novim cenam bonov! , Bojkot restavracij in podobno), aktivirali pa so se tudi prodajalci in ustanovili skupino Prodajalci študentskih bonov nismo krivi, da so se boni podražili !!!

Naredimo preprost izračun: Najdražji bon stane 4.47€. Če to pomnožimo z delovnimi dnevi v mesecu (med vikendi bonov ne moreš koristiti), študenta hrana v najdražji restavraciji pride devetdeset evrov na mesec. Pred podražitvijo je taisti najdražji bon stal 3.45€. Kar pomeni, da je pred podražitvijo študent za prehrano v taisti restavraciji odštel slabih sedemdeset evrov na mesec. V študijskem letu (10 mesecev) bo torej študent zapravil dvesto evrov več.

Je to veliko? Preveč?

Kaj lahko prinese ta Facebook mobilizacija?

• Nič.
• Enkraten bojkot restavracij.
• Študentske demonstracije.
• Spremenitev cen študentske prehrane.

Klasični množični mediji mobilizacije v času pisanja tega prispevka še niso zaznali.

Che se v Bolivijo odpravi z željo po mobilizaciji kmečkega prebivalstva in novega začetka komunistične revolucije. Vsak konec meseca naredi povzetek dogajanja, vsak dan pa napiše krajši dnevniški zapis, v katerem komentira in opisuje dogajanje tistega dne.

Iz Guevarinega dnevnika sem sam razbral eno prevladujočo temo in to je fascinacija nad idejo revolucije, ki mu je onemogočala realno oceno položaja, v katerem so se znašli revolucionarji. V Bolivijo namreč vstopi približno petdeset njegovih somišljenikov, ki so na začetku učinkoviti v gverilskemu bojevanju proti bolivijski državni vojski, vseeno pa kasneje njihova prizadevanja pohabi tako vojaško močnejši nasprotnik kot tudi notranje razprtije.

Kot vzrok notranjih razprtij se mi zdi najbolj pomembna Guevarina nesposobnost reševanja vsakodnevnih težav gverilcev in (pre)močna ideološka zaslepljenost. Ena glavnih nalog, ki naj bi jo imel Che v Boliviji, je bila ravno prepričevanje kmetov, naj se pridružijo gverilskemu gibanju in se uprejo oblasti, vseeno pa Chejeva skupina največ časa porabi za premikanje in skrivanje ter napadanje vojaških sil Bolivije.

Tudi že prej omenjeni Guevarin revolucionarni duh jim je bolj kot ne v napoto, saj Guevara vse težave rešuje s sintaksto “Revolution para siempre!”, kar ga na koncu stane tudi življenja. Zdi se mi, da je ravno ta način komunikacije tisto, kar Guevari preprečuje glavni namen misije Bolivija - komunikacije z lokalnim prebivalstvom, ki naj bi ga prepričal v koristnost revolucije.

Dnevnik dopolnjujejo sporočila javnosti, ki jih je pisal Guevara in v katerih lahko dodatno spoznamo ideje revolucije, ki naj bi spremenila Bolivijo, ki je v tistem času živela pod vladavino predsednika Ortuna, ki je na oblast prišel z vojaškim udarom.

Mogoče je največja ironija dnevniških zapisov “največjega revolucionarja na svetu” v tem, da revolucionar z njimi luknja svojo javno podobo in se kaže v popolnoma drugači luči kot ga poznajo ljudje.

Strani: 225

Cena: 25 €

Nagnusna sreča. Najboljša vloga - nazi taksist.

Alien Raiders

Dokaz, da bi lahko tudi Vinči posnel kvalitetnega Vampirja. Ni vse v denarju.

El Orfanato

Španci nadgrajujejo šesti čut. Muy bueno!

Ghost town

Greg Kinear in Ricky Gervais pizdakata. Feel good komedija.

Recount

Igrani dokumentarec, ki se gleda kot grozljivka.

Rocknrolla

Drugič še boljša kot prvič.

Slumdog Millionaire

Dober? Da. Najboljši? Ne. And that`s my final answer.

Flegar: Nihče od tega, kar objavlja na svetu, ne more živeti.

Flegar: Tudi tiskani v taki obliki kot so sedaj, ne morejo preživeti. Splet bo prevzel vlogo časopisa, kakršno je ime časopis pred petdesetimi leti, razen, če bo tehnologija omogočala, da boš e-časopis zložil v žep in ga nosil naokrog.

Praprotnik: Treba je sistemsko rešit odnos med spletom in tiskom. Odločiti se je treba, katere zgodbe bodo šle najprej na splet in nato še v tiskano izdajo, katere pa bodo ostale samo na spletu. 

Flegar: Tradicionalni mediji se bodo zgrudili pod težo interneta, le-ta pa bo ostal brez novic. Kajti nekdo bo moral financirati kvalitetno novinarstvo, pisanje reportaž in tako naprej…

Praprotnik: Točno tako in to se je pokazalo že leta 2004, ko so stavkali slovenski novinarji in razne komercialne radijske in televizijske postaje so ostale brez vsebin, ker jim ga tradicionalni mediji niso več zagotavljali. 

Klasični novinarji bi seveda radi kompromis. Na eni strani nočejo biti preveč zavrti in se postavljati na tračnice spletnega vlaka, vseeno pa jim je papir ljubši in bolj kredibilen. Objektivnega razloga za to ni, gre za preferenco posameznega novinarja oziroma medijske hiše. 

Praprotnik kot razlog za nezmožnost delovanja spletnih medijev navaja stavko iz leta 2004, kjer naj bi manko vsebin pohabil medije po celi Sloveniji. Stavkali so namreč novinarji velikih medijskih hiš (RTV, Delo, Dnevnik, STA…), majhne radijske in televizijske postaje po celi Sloveniji pa so zaradi načina dela ostale brez programa. 

Kako torej deluje model klasične medijske hiše v Sloveniji:

Vsebine medijski hiši dobavljata dva glavna vira - lastni novinarji in tiskovne agencije. Prvi zgodbe pišejo iz dveh virov - lastnega raziskovanja in povzemanja prispevkov tiskovnih agencij. Le-te zgodbe sestavljajo na isti način - lastni viri in povzemanja. 

Tok se podre, ko umanjka eden od glavnih akterjev. Bodisi stavkajo novinarji, bodisi se prekinejo drugi komunikacijski kanali do virov informacij. Če ni informacij, ni časopisa. 

Težava, ki jo v ta tok vnaša splet, je skoraj stoodstotna dostopnost do takšnih in drugačnih virov informacij. Svežina informacije v dobi neprestanega bombardiranja z informacijami izgubi smisel, saj mediji z mirno vestjo objavljajo “stare” novice iz drugih kulturnih okvirov in jih prodajo kot “zadnje novice”. Ekskluzivnost zgodbe je tako postavljena v drugačne okvire, saj lahko isto zgodbo en medij objavi v tiskani izdaji in izgubi 24 ur, medtem ko jo drug medij objavi takoj, na spletu. Ista informacija, drugi medij. 

V svoji diplomi sem zapisal naslednji sklep:

Kultura informiranja velike večine spletnih uporabnikov tako ni vezana na kvaliteto informacij oziroma v določenih primerih celo na resničnost zapisanega, temveč na navado in na pridobljeno kulturo medijev. 

Da bi napredovali v razvoju medijskih komunikacij, se moramo vsi vpleteni čimprej znebiti tehnološkega determinizma, s katerim negiramo splet in propeliramo ostale medijske kanale. Že večkrat se je namreč izkazalo, da so bile ravno medijske vsebine tiste, ki so propagirale rabo novega medija, hkrati pa so se na novih medijih v prvi fazi pojavljali s “starimi” vsebinami. 

Tako so na radijski valovih najprej brali časopise (ne povzetke, celoten članek je spiker prebral v eter), nato so na televizijskih postajah naprej snemali radijske voditelje, ki berejo časopise in končno so na spletu objavili vse prej naštete “interpretacije” ene vsebine.

Sam vidim edini razlog oklepanja starih mehanizmov posredovanja novic v povezavi z oglaševanjem. Oglaševanje, kot eden glavnih virov dohodka medijskih hiš, se s pojavom spleta revolucionizira v prid oglaševalcem.  

V letu 2006 so spletna mesta ameriških tiskanih medijev pobrala 41 odstotkov vsega denarja, namenjena spletnemu oglaševanju, v povprečju pa je spletno oglaševanje pomenilo deset odstotkov celotnega zaslužka iz oglaševanja. Devetdeset odstotkov denarja je tako časopisna hiša dobila iz tiskanih oglasov. 

Mislim, da je to ključni podatek, ki pojasni trenutno navdušenje novinarjev nad papirjem. Ne gre za medijsko izobraženost, ne gre za večjo uporabnost, gre za denar. In ko se bo denar premaknil, mu bodo sledile tudi vsebine. Nič prej in nič kasneje.

Seveda je vse skupaj podloženo z znanstvenimi podtoni, kot da gre za radovednega Tačka, vseeno pa me zanima, zakaj se v oddajah pojavljajo samo orožja z “naše” strani, medtem ko ni niti sluha o kakšni “tuji” oborožitvi. 

Future Weapons imajo tudi YouTube kanal, kjer vdelovanje prispevkov ni dovoljeno (mi lahko kdo razloži logiko?), komentarji uporabnikov pa so zelo tipični. “Damn, I want that” in podobno. 

Za Richarda imam samo eno vprašanje - “If your guns are so hot, how come your guys are losing?”

Kje trenutno stoji slovenska blogosfera oziroma slovenski pisci blogov?

Ker spletna komunikacija trenutno predstavlja sfero, v katero lahko vstopi vsak brez kakršnegakoli začetnega kapitala (dobro, o plačilu dostopa do spleta ne bomo razpravljali), se posledično te komunikacije poslužuje največje število ljudi. Za razliko od klasičnih množičnih medijev in njihovih spletnih podaljškov, kjer objave delujejo na podlagi selekcije oziroma pritiska, se blogosfera razvija po principu bakterije (1, 2, 4, 8…), kar na eni strani sicer povzroči disperzijo vsebin, na drugi strani pa vidnim posameznikom omogoča prisotnost na velikemu številu različnih spletnih mest. 

Če pogledamo blog Drugi Dom, lahko ugotovimo, da je s povezavo prisoten na približno 250 spletnih mestih.  Če med zobe (ampak zelo na mehko) vzamemo Roni Kordiša (Had) pa je prisoten na približno šestotih slovenskih blogih. In če preverimo še Libertarca, je ta prisoten na približno stotih spletnih mestih. 

Zgornje številke nakazujejo, da so slovenski blogerji s politično deklaracijo  vpeti v relativno široko mrežo spletnih mest, kar jim daje dodatno vidnost in vpliv. 

Če se o lastništvu medijskih hiš ve relativno veliko in je večina ljudi obveščenih o tem, kdo za vrat drži koga, se pri blogih lastništvo in povezave kažejo le poredko, večinoma s samorazkritjem blogerjev samih. Težava torej nastane pri blogerjih, ki svojih političnih preferenc ne razkrivajo, vseeno pa delujejo v skladu z njimi. Na tem mestu naj poudarim, da jih v to nihče ne sili, niti tega od njih nihče ne pričakuje, vseeno pa nerazkrivanje ostaja dejstvo. 

Je to problem?

Interpretacija dejstev skozi prizmo določene politične opcije sicer ni nič slabega, vseeno pa menim, da bi morala biti kot taka jasno označena. Ne pristajam namreč na trditev, da si na eni strani lahko tako tesno vpet v politiko, da postaneš član določene politične opcije, hkrati pa deluješ neobremenjeno in preko meje (razen če si Dimitrij Rupel).

Prodajanje strankarsko obarvanih misli pod pretvezo mnenja posameznika se mi namreč zdi podlo in neprimerno, saj s tem zavajamo lastno bralstvo in hkrati mečemo slabo luč na lastno politično opcijo, ki se pod lastna mnenja ni sposobna niti podpisati, temveč jih v javnost lansira prikrito, pod krinko posameznika.

Kaj pa ti misliš?

In če smo v večini primerov najbolj seznanjeni z dvemi filmskimi različicami nastanka enega največjih superherojev, kjer Batmana rodi otroška travma umora staršev (Burton) oziroma travma padca v star vodnjak (Nolan), nam scenarist Frank Miller in risar David Mazzucchelli ponujata alternativno vesolje, kjer se Batman rodi z idejo o vaških stražah, ki jemljejo pravico v svoje roke.

Strip v štirih delih in dodatku z zelo pomenljivimi podnaslovi (Who am I, War is declared, Black Dawn ter Friend in Need) orisuje tranzicijo večih klasičnih likov iz sveta Batmana. Poleg glavnega junaka v stripu spremljamo še razvoj komisarja Gordona, ki se bojuje s korupcijo v policiji in Selino, ki se spremeni v Catwoman po skorajda istem kopitu kot Batman.

V zadnjem delu Batmanova anonimnost skoraj izgine, saj se brez maske iz oči v oči sreča s komisarjem Gordonom. Batmana tokrat ne reši noč oziroma njegovi pripomočki, temveč golo naključje. Gordon namreč zaradi zapleta izgubi očala in svojega rešitelja “ne vidi prav dobro”.

Strip ima izrazit noir podton, ki bi ga na nek način lahko imeli za Millerjev podpis. Batman je tako bolj podoben Sam Mallonu kot superheroju, ki izstopa iz sveta, v katerem deluje. Do določene mere spominja na Millerjev opus Sin City, kjer se na podoben način mešajo nadnaravni in prizemeljski podtoni.

Najbolj zanimiva je seveda primerjava stripa z obemi filmskimi interpretacijami. Burtonova iz leta 1989 igra na karto mistike in fantastike, kjer so superheroji bolj podobni prikaznim, medtem ko prebivalci mesta Gotham City igrajo izrazito stransko vlogo. Nolanova interpretacija iz leta 2005 je bližje Millerjevemu izvorniku - Batman je bolj podoben človeku, ki mu je mar in ki nekaj mora storiti.

Slog risanja je risankast, z mehkimi potezami. V povprečju šest sličic na stran, veliko dialoga in razvijanje večih zgodb hkrati, ki postavljajo temelje za vesolje, ki prihaja. “I`ve got a friend coming who might be able to help,” pravi Gordon v zadnji sličici, “should be here any minute.”

Strani: 97 + 20

Cena: 7 €

“For our highway policemen, we have the policy that the police must be friendly and smiling all the time, but the problem is, when we’re tired, it’s hard to keep smiling,” said Colonel Somyos Promnim, the Highway Police commander. (vir)

Zato so si spomnili genialne rešitve.

For the first week of the year - and longer if people seem to be smiling back - highway policemen in Thailand will wear the masks “to lift the mood of motorists,” according to police officials.

Samo tole lahko rečem…

Recept za radio na ipodu:

• 1x Apple Ipod Touch
• 1x program FlyCast mobile broadcast network (itunes link - homepage link)
• 1x Apple Universal Dock (neobvezno)
• 1x zvočniki (neobvezno)
• 1x Apple Universal Charger (neobvezno)

Zadeva deluje, mene je navdušila zaradi možnosti poslušanja shoutcast postaj. Če boste radio poslušali dlje časa, vam priporočam napajanje, zaenkrat ga glede požrešnosti energije še testiram.