Savičeva spletna osebnost 2017: Glasovanje

Za laskavi naziv Savičeva spletna osebnost leta 2017 se tokrat v prvem krogu poteguje 15 kandidatov v treh klasičnih kategorijah! Letos smo oddajo glasu zaradi bolj enakomerne porazdelitve glasov uredili v anketi, glasovati pa boste pričeli s klikom na spodnji gumb!

Samo še to – ko pridete do konca ankete, morate nujno klikniti na gumb “Finish this survey!”, zelo pa bom vesel, če boste tale prispevek podelili tudi na družabnem spletu in tako omogočili še večjo participacijo. Saj veste – vsak glas šteje!

Savičeva spletna osebnost leta 2017: Nominacije

Začenjamo z izborom Savičeve spletne osebnosti leta, ki že od leta 2008 postavlja nove standarde na področju izbora in promocije slovenskih osebnosti, ki s svojim delovanjem na različnih področjih plemenitijo slovensko spletno pokrajino.

Pravila so zelo enostavna:

  • Kategorije so: politična spletna osebnost, estradna spletna osebnost in medijska spletna osebnost. Nominirate lahko posameznike, skupine in skupnosti, ki so po vašem mnenju najbolj vplivale na slovensko spletno sfero v iztekajočem se letu.
  • Nominacija mora vsebovati tri imena, po eno ime na kategorijo. K vsakemu imenu pripišite razlog nominacije (lahko na kratko, v enem stavku).
  • Upoštevani bodo vse nominacije, ki bodo podane do 23:59:59 na dan 21.11.2017.
  • Glasovanje prvega kroga se bo začelo 22.11.2017 ob 12h in bo trajalo do 30.11.2017.
  • Glasovanje za finale se bo začelo 1.12.2017 in bo trajalo do 10.12.2017.
  • Zmagovalca bomo razglasili 14.12.2017, ko bomo podelili tudi plaketo.
  • Štejejo samo nominacije, ki jih uporabnik odda v komentarjih tega prispevka.
  • Boštjan Gorenc Pižama od leta 2012 naprej nastopa v vlogi Ambasadorja Savičeve spletne osebnosti leta in GA NE MORETE NOMINIRATI!. Prav tako NE MORETE NOMINIRATI DOMNA SAVIČA.
  • Opozorilo: Če vam komentarja slučajno ne objavi takoj, brez panike – sistem komentiranja je urejen tako, da moram prvi komentar novega obiskovalca potrditi. Tako da … VSE. JE. V. REDU!
  • Zelo bi vam bil hvaležen, če bi o nominacijah/izboru obvestili tudi prijatelje, da bo tekmovanje bolj pestro!

Intervjuje z dosedanjimi zmagovalci/zmagovalkami si oglejte v video galeriji

Analiza nekega umora

Namesto uvoda

V letošnjem šolskem letu sem v novi službi začel izvajati seminar medijske pismenosti na Gimnaziji Vič. Program je dolg dvajset ur, v razredu kombiniramo ure sociologije in informatike, tematike pa se dotikajo tako klasičnih medijev, ločevanja med oglaševanjem in novinarskimi deli kot tudi digitalnih fenomenov kot sta filter bubble in algoritemsko urejanje vsebin.

Poanta seminarja je opozorilo na spreminjajočo se medijsko sceno, kjer se pravila igre spreminjajo ter žogico za uredniško odločanje vračajo v polje uporabnika in kjer se moramo navaditi, da v medijski sferi nismo samo pasivni prejemniki informacij, temveč smo soodgovorni za razmere, v katerih se nahajamo.

Ob začetku seminarja sem skušal najti čimveč praktičnih primerov za posamezna področja. Teorija je sicer uporabna, a če znaš pokazati, kako se teorije pretočijo v prakse in kako na določene fenomene odreagirajo “normalni” ljudje, je vse skupaj toliko bolj uporabno.

Kdo je Ljubljanski taksist?

Ljubljanski taksist Ibro je Twitter račun, s katerim upravljajo trije posamezniki. Nastal je kot parodija, javnost pa se je glede njegove avtentičnosti razdelila v tri skupine.

Skupina 1: Ibro je živ!

V prvi skupini so ljudje, ki so prepričani, da se po Ljubljani dejansko vozi taksist z imenom Ibro, ki med vožnjami tvita o bureku, Olimpiji in svoji ženi Zuhri. K utrjevanju te laži sem prispeval tudi sam, saj sem z avtorji lažnega profila leta 2012 naredil intervju ob zmagi na Savičevi spletni osebnosti leta.

Fact: Taksist Ibro ne obstaja. Slika je ukradena iz članka o angleškemu taksistu-serijskemu morilcu, ki je leta 2010 ubil dvanajst ljudi – a pozor! Slika je sicer res iz članka o serijskem morilcu, a na sliki ni serijski morilec. Vidite, kako lahko je? Tudi sam sem, tokrat res ponesreči, padel na lastno finto, da sem pri hitrem branju in razumevanju oblikovanja medijskih sporočil najprej mislil, da je na sliki serijski morilec in ne človek, ki ga je poznal. Tudi površno novinarsko delo, ki v podpisu pod sliko navaja dve imeni ter ne pojasni, kdo od dveh likov je na sliki, pripomore k temu razumevanju.

Skupina 2: Ibro ni živ, ampak je smešen!

V drugi skupini so ljudje, ki sicer vedo, da Ibro kot oseba ne obstaja, da nekdo drug upravlja s tem računom (med drugim se omenja Jonasa, Pižamo, pa tudi mene) in da je Ibro v bistvu enak osebi, ki upravlja s tem računom.

Fact: S tem računom upravljajo trije ljudje, ki NISO Pižama, Jonas oziroma jaz.

Skupina 3: Ibro ni živ, ampak mi vemo, kdo je to!

V tej skupini so sodelavci in znanci trojke. Oni torej vedo, da je Ibro izmišljen in vedo, kako je ime tistim, ki z računom upravljajo.

Kako ubiješ nekaj, kar ne obstaja?

Šestega novembra sem opazil, da je “Ibro” zadnjič tvitnil v začetku septembra. Slaba dva meseca tišine lahko pripišemo naveličanosti upravljalcev profila s tem likom, kar se vidi tudi iz zadnjih objav pred zadnjim tvitom v septembru.

Tvitnil sem tole:

Tako širokega odziva nisem pričakoval. Tvit je dosegel trikrat več ljudi kot ponavadi, med drugim so ga retvitavali novinarji, znane osebnosti… Zadeva je pljusknila tudi na druga omrežja, o smrti Ibra so debatirali na Facebooku, forumih…

Odzivi so bili milo rečeno bizarni. Novinarji in uredniki so me spraševali, če bomo sedaj izvedeli njegovo pravo ime, ljudje so hoteli vedeti, kje bo pogreb in tako naprej. Taka vprašanja so prihajala predvsem iz prvih dveh skupin uporabnikov, medtem ko so ljudje iz tretje skupine mislili, da je umrl eden od treh upravljalcev profila.

Kako preveriš nekaj, kar ne obstaja?

Uporabniki so bili torej pred dilemo – kako potrditi prvotno izjavo? Recimo, da ste eden od tistih, ki ne verjame ljudem na lepe oči in ne zapade v problem filtrirnega mehurčka, kjer vam agendo v bistvu diktirajo tisti okoli vas.

Za začetek pomaga, če malo pomisliš in ne verjameš na prvo besedo. Nekateri so po razkritju takoj skočili na vlak ubijanja sporočevalca, češ, Savić je kriv in pri tem niso pomislili, da so tudi sami nasedli, verjeli in svojo besedo zastavili za isto stvar. Več kot 40 retvitov je laži dalo večji doseg in večji vpliv, kot bi ga sam lahko kadarkoli zgeneriral.

Nato lahko vprašaš vir govorice. Seveda ne na istem kanalu, temveč nekje drugje. Logično – če kanal uporablja za širjenje enega sporočila je logično, da ti avtor govorice na istem kanalu ne bo razkrival ozadja in ti olajšal delo.

Končno lahko vprašaš tarčo govoric. “Taksist Ibro” ima na svojem profilu objavljen mail naslov. Dvomim, da se je kdo obrnil nanj.

Težava influenserjev družabnih medijev

To je sicer vse lepo in prav, a na spletu oziroma na področju družabnih medijev zadeve postanejo komplicirane. Hitrost, občutek navidezne bližine in intimnosti, kjer obstajamo samo mi in vmesnik do mreže, briše odnos uporabnika do medija, mu daje občutek, da medij brez njega ne more obstajati in da je ključno, da v njem participira.

Dodatno težavo pri družabnih medijih povzročajo filtrirni mehurčki, kjer posamezni uporabniki znotraj svojega mehurčka ne razmišljajo racionalno oziroma se po teoriji stereotipov zanašajo na okolico, da bo namesto njih opravila preverjanje in potrjevanje vsebin, kar je spet problematično. Ko temu pridaš še pritisk javnosti oziroma kolektiva, je zadeva res skoraj nevzdržna.

V zadnjem času so se spet na tapeti pojavili influenserji, ki jih oglaševalske agencije prodajajo kot nov način oglaševanja – v teoriji naj bi bili to ljudje, ki jim okolica zaupa do te mere, da bodo lahko z njihovimi glasovi lažje prodajali produkte, ki so povezani s ciljno skupino. Da jim torej ni potrebno prebijati filtrov, temveč sporočilo položijo v usta človeku, ki mu ljudje že verjamejo – na besedo.

Tako lahko tudi na primeru smrti fiktivnega lika vidimo, da se je na enem primeru pokrilo več elementov, zaradi katerih je nateg uspel.

a) Notranjost filtrirnega mehurčka
Najprej je tukaj problematičen vir govorice. Družabna omrežja temeljijo na spletanju povezav med uporabniki, znotraj katere velja višja stopnja zaupanja. Posledično to pomeni, da se pripadniki čutijo priviligirane oziroma si dovolijo zmanjšano stopnjo racionalnega premisleka. Pri tem sploh ni važno, kaj je dejanska vsebina novice oziroma ali je novico mogoče preveriti še kje drugje.

b) Emocionalna nabitost
Dodatno racionalno presojo zabriše emocionalna nabitost objave. Sreča, žalost, jeza… osnovna čustva v kombinaciji z ostalimi faktorji dodatno otežijo presojo, čeprav lahko v določenih primerih ravno emocije povzročijo premislek pri prejemniku sporočila.

c) Pritisk množice
Vsaka nova interakcija z govorico ji dvigne relevanco oziroma resničnost. Pri tem v bistvu sploh ni pomembno, ali dejanska vsebina interakcije potrjuje, zanika oziroma je nevtralna glede njene resničnosti – odvisno od ciljne publike se na njej zgodi efekt.

d) Usklajenost s stereotipi
Odvisno od tega, ali ste spadali v skupino 1, 2 ali 3 iz uvoda tega prispevka, je bilo tudi vaše stereotipen pogled na Ibra ob novici, da je taksist Ibro umrl. Pri tem je morala največji mentalni preskok narediti druga skupina, ki je sicer vedela, da Ibro ni resničen, a vseeno sklepala, da nekdo je pa vendarle umrl in da se smrt zaradi pljučnega raka sklada z vašo percepcijo.

Če bi recimo napisal, da je Ibro umrl, ker mu je na glavo ob menjavi gum na Kii padla feltna, bi se vsi smejali in izjavo takoj okarakterizirali za šalo. Pri tem sploh ne bi bilo važno, da bi se šalil “iz tako resne zadeve, kot je smrt”, temveč bi komični element prevladal nad dejansko vsebino. Ker je bil v igri rak, je bil miselni proces drugačen.

Kombinacija teh štirih faktorjev se je izkazala za smrtonosno oziroma zmagovalno. A to je šele začetek zgodbe.

Ibro vstane od mrtvih

Vsaj enemu od upravljalcev profila Ibro se je zadeva zdela posrečena šala. O smrti sem ga namreč obvestil takoj po izvornem tvitu, kar pomeni, da bi avtorji lahko takoj opozorili na očitno neskladje in zadeva ne bi eksplodirala.

A tega niso storili, še več, zadeva se jim je zdela čisto zabavna. Oglasili so se šele naslednji dan in tvitnili:

In potem se je vsulo. Po meni, seveda.

Vse tri skupine so iz svojega zornega kota spoznale lasten deficit in ga preusmerile na sporočevalca. Čeprav je veliko ljudi sodelovalo pri izvornem propagiranju laži in posojalo svoj ugled in karmo, so ob prevari ugotovili, da je krivec pravzaprav en sam.

Naenkrat sem bil sam center dogajanja. Pripadniki posamezne skupine so me obtoževali treh različnih stvari, odvisno od lastne interpretacije. Tako so eni zahtevali, da se Ibru opravičim, ker sem lažno širil novice o njegovi smrti, drugi so mislili, da je umrl eden od treh ustvarjalcev tega lažnega profila, tretji so se zgražali na počez, kar je bila nedvomno posledična reakcija lastne vpletenosti, četrti so me spraševali, kako se lahko borim proti #fakenews in jih hkrati širim (!).

Razkritje je tako razcepilo izvorno občinstvo, o potegavščini obvestilo še tiste, ki so dosedaj spremljali samo Ibra, mene pa ne in pod vse potegnilo edino ugotovitev – Savić je kmet.

Reakcija na reakcijo

Ko se enkrat znajdeš v položaju (hotel sem napisati žrtve, pa bom raje izbral nevtralno obliko) centra razprave, je seveda težko racionalno pojasniti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Razočarane množice so pač razočarane množice, kar pomeni, da jim je težko razložiti lastno vpletenost v celotno zadevo, hkrati s tem povezati soodgovornost in hkrati iz sebe ne delati žrtve, ki bi morala sedaj priznati, da bi moral jaz predvideti kombinacijo vseh štirih dejavnikov, reakcijo nanje in nato še reakcijo na reakcijo.

Pridemo lahko do ugotovitve, da je največji problem zaupanje oziroma stereotipiziranje vlog posameznikov v družbi zaradi enostavnejšega življenja. To pomeni, da obstaja družbeni dogovor, po katerem imajo določeni posamezniki (recimo jim influenserji) v družbi od družbe same podeljeno vlogo, s katero se nenujno strinjajo tudi sami. To do določene mere prinese tudi neke vrste intelektualno lenobo oziroma bolj izdvojeno življenje, kjer odgovornost za lastna dejanja prelagaš na druge, čeprav sam aktivno sodeluješ pri tem.

Hkrati zgornji primer ponuja odgovor na vprašanje o percepciji vloge družabnega spleta, komunikacijskih mrež in uporabljanje družabnega spleta pri vzpostavljanju pogleda na svet. Če smo se dosedaj smejali antivaxxarjem, chemtrail entuziastom in ostalim “tepcem”, lahko s tem primerom za vedno zapremo usta.

Namesto zaključka

Mogoče je deset let obstaja nekega spletne orodja dovolj dolga časovna daljica, da ga lahko kritično ocenimo in zavržemo kot neuporabnega. Mogoče k temu pripomore tudi spreminjanje demografske strukture medija, velika popularizacija in stereotipizacija takega načina komuniciranja. Mogoče bi se morali vprašati, ali je spletni medij za hitro komunikacijo, pri kateri smo omejeni na besedilno in vizualno gradivo brez celostnega razumevanja sporočila sploh primerno za hipen način komuniciranja.

Mogoče bi se morali vsak pri sebi vprašati, kako smo pristali na izločene vloge influenserjev, kako zaprta je posamezna skupnost na posameznem mediju in kako razbijajoče delujejo ti mediji na kolektiv. Mogoče bi se morali vprašati, zakaj sodelujemo pri razbijanju skupnosti, zakaj se ne vključujemo v dejanske družbene tokove in participiramo v dejanskih družbenih procesih ter zakaj nas je smrt fiktivnega lika tako močno prizadela.

Sam sem se naučil pomembno lekcijo. Ne samo,da družabni splet ni izpolnil obljube o demokratizaciji družbe, o izboljšanemu javnemu diskurzu in večji družbeni participaciji – s svojimi načini komunikacije, ki smo se jim podredili in pri tem mislili, da delamo nekaj pozitivnega, dela družabni splet nepopravljivo škodo javnemu diskurzu, identiteti posameznika in razumevanju lastne vloge v družbi.

Najbolje bo, da začnemo abstinirati.

Wolfenstein 2: New Colossus

Streljačine kot eden od tradicionalnih žanrov računalniških iger vedno bolj spreminjajo vsebinsko smer. Reboot franšize Wolfenstein je eden od prvovrstnih predstavnikov tega obrata.

Kapetan William J. Blazkowicz je spet na lovu za nacisti. Po tem, ko je ubil robotskega Deathsheda v prvem delu in se prvič srečal z zloglasno Frau Engel v prequelu Old Blood, je tukaj prvo pravo nadaljevanje, v katerem mora uničiti vesoljsko nazi bazo na Veneri. OK, pustimo sedaj podrobnosti o smiselnosti take baze in se raje osredotočimo na njeno uničenje.

Blazkowicz se tokrat preseli v ZDA, dogajanje pa se odvija v alternativnem vesolju, ki je zelo podobno tistemu iz knjige The man in the high castle, kjer si ZDA razdelijo različni narodi osi zla. Tako naš junak stopi v stik z odporniškim gibanjem in skupaj začnejo načrtovati napade na robonazije, ki harajo po Ameriki.

Lokacij je tokrat veliko več kot v prvem delu, hkrati so veliko bolj zanimive. Akcijo prekinjajo smiselne filmske sekvence, pri igranju na najlažji stopnji pa boste zares dobili občutek neustavljivega ubijalskega stroja, ki gazi skozi trume nacistov in jih pošilja v nepovrat. Tako se z glavnim junakom potepate po lokacijah znotraj ZDA, obiščete vesolje in vse skupaj kronate z… no, nekaj presenečenj naj ostane tudi vam.

Že prej omenjene vmesne sekvence dodatno poudarijo skorajda blockbustersko izkušnjo, polno emocionalnih obratov in neverjetnih preskokov, humor pa vse skupaj zavija v lep ovojni papir.

Tistih šest ur preigravanja na najlažji stopnji tako mine zelo hitro, možnosti za ponoven obisk pa je kar nekaj – od različnih odločitev do dodatnih epizod, ki se odklepajo po zaključku glavnega teka.

A kot že rečeno – najmočnejši del celotne izkušnje je ravno zgodba in prepletanje zgodovinskih osebnosti ter fiktivnih likov ter namigovanja na probleme sedanjega časa, vključno z neonacisti, Trumpom in ostalimi boleznimi.

Kot že rečeno, Wolfenstein 2 po eni strani prinaša dobro staro streljačino, ki se na tem področju ne gre prevelike inovativnosti tipa Bulletstorm oziroma do določene mere tudi zadnji Call of Duty, temveč ponudi hitro in enostavno akcijo. A po drugi strani vanjo vplete dovolj komičnih elementov in pripovedništva, da vse skupaj izpade kot zelo zabaven produkt igračarske industrije.

Thor: Ragnarok

Priznam – filmi o nordijskem junaku Thoru so se mi vedno zdelo malo… off. Mogoče zaradi tega, ker je njegov prvi solo film čisto preveč časa počasni oziroma nezanimivi. Mogoče sem jim ves ta čas delal krivico in bi si jih bilo vredno ogledati še enkrat, saj je Thor: Ragnarok eden od boljših pop corn filmov iz vesolja Marvel.

V zgodbo skočimo v trenutku, ko Dr. Strange Thoru in Lokiju pokaže pot do njihovega očeta, Odina (Anthony Hopkins). Ta Thoru (Chris Hemsworth) in Lokiju (Tom Hiddleston) v zadnjih trenutkih obstoja razkrije, da imata sestro Helo (Cate Blanchett). A to ni uvod v epizodo Seveth Heaven, temveč napoveduje vojno v Asgardu, ki ga želi Hela porušiti do tal. Ker je pissed off.

Vmes se zgodi manjša neprijetnost in sicer Thor in Loki v begu pred Helo “izpadeta iz transferja” in se znajdeta na planetu Sakarr, kjer jih prestreže Grandmaster (Jeff Goldblum, ki v bistvu igra samega sebe) ter Thora vrže v areno, kjer sreča… Hulka!

Da ne bom preveč obnavljal vsebino, naj mogoče v tej smeri zapišem samo to, da se splača počakati čisto do konca filma, saj vam Marvel postreže z dvemi teaserji, od katerih je eden res dober in odpira vrata za naslednjo veliko Avenger žurko, Infinity War, drugi pa je tam samo za končni hehet pred odhodom iz dvorane.

Najbolj zabaven del filma sta pravzaprav glavna junaka – Thor in Hulk, ki lomastita po smetiščnem planetu, pokata vice in se trudita iz zelo tradicionalnega sci-fija narediti zabavno komedijo. Film podčrta tudi Jeff Goldblum, ki s svojim tradicionalno zmedenim nastopom doda še eno komično noto. Zabavna je tudi Valkira (Tessa Thompson), s katero se ekipa nevarno približuje postavi Varuhov galaksije – saj ne, da bi nas to kaj motilo.

V bistvu lahko na večih mestih zasledimo vplive sage Vojna zvezd, saj se film skoraj izključno dogaja na tujih planeti, daleč, daleč stran. Nekaj scen se sicer dogaja tudi na Zemlji, a samo v uvod – vse ostalo se približuje sagi Varuhov galaksije, ki ji je namenjen tudi teaser po koncu filma.

Ni presenetljivo, da film hara po blagajnah kinodvoran po celem svetu in da je Marvel navkljub o.b.u.p.n.e.m.u trailerju uspel narediti nov izdelek, ki bo več kot zadovoljil navdušence nad to franšizo. Mogoče celo večkrat.

Blade Runner 2049

Pri dobrih starih blagovnih znamkah je vedno problem, ko skušajo po več desetletjih narediti nov produkt in ga plasirati na tržišče pod vplivom starih lovorik. Kultnost izdelka se z leti samo še povečuje in ne glede na to, kakšna bo kvaliteta “novega izdelka”, vedno bo tukaj določena stopnja razočaranja.

Blade Runner 2049 je tako razočaranje.

Ne razumite me narobe, Blade Runner 2049 je cinematična ekstaza. Zaradi mene bi bil to lahko tudi nemi film, vizualije in zvočna podlaga delujeta tudi brez dialogov Ryana Goslinga, Harrisona Forda, Robin Wright in ostalih igralec. Tri ure filma bi mirno lahko preživel brez kakršnekoli zgodbe in konteksta, samo z opazovanjem posnetkov Denis Villeneuva in glasbene podlage izpod prstov Hansa Zimmerja.

Težava je namreč v res osnovni zgodbi, ki niti ne skuša biti aktualna, temveč se zanaša na preverjene vzorce družine, izgubljenega sina in odkrivanja umazane zgodovine. Nič pretresljivega, nič novega.

Še kritika kapitalizma in svarilo pred robotsko prihodnostjo kar nekako izzveni v prazno in človek se na koncu počuti kot po obroku kokic – fino, dokler je trajalo, ampak sedaj gremo nekam na pravo večerjo.

Za razliko od prvenca, ki je temeljil na knjižni predlogi (kar se skoraj vedno izkaže za boljšo varianto, saj je scenarij in zaplet bolj premišljen) je novi Blade Runner 2049 napisan na novo, iz izvorne zgodbe pa so prevzeti samo nekateri liki.

Iz tega izhaja določena plehkost, nepremičnost in manjše razočaranje nad končnim preobratom, ki se zdi prisiljen in nepotreben. Še huje! Napovednik za film grozi z akcijsko komedijo, medtem ko je glavnina filma počasna in tektonska.

Kar film zgreši z vsebino (sploh v primerjavi z aktualnimi filmi podobnega žanra – Prihod, Ex Machina…) več kot nadomesti z vizualno in glasbeno podlago. Barve, hitrosti posnetkov, tempo celotnega dogajanja je več kot unikaten in perfekten. Kot že rečeno – če bi bil film sestavljen samo iz posnetkov in glasbene podlage in bi umanjkali vsi “živi” igralci v njem, bi bila zadeva še vebno odlična paša za oči in ušesa.

Zimmerjev soundtrack bobni in utripa, podoben vtis sem dobil pri podlagi za film Dunkirk – toni so težki, melodije presekane z efekti, vse skupaj je na prvi posluh kar malo moteče. A se človek navadi, prepozna vzorce in uživa v ambientu.

Gre torej za ekstatično razočaranje. Največja ironija celotnega eksperimenta je v tem, da bi film mogoče zažgal še bolje, če bi ga naslovili drugače. Tako občestvo ne bi imelo referenčne točke, hkrati bi plehka vsebina manj motila. Tako pa… še dobro, da je samo vsebina problem!

Ameriški način

V oktobru sem v okviru izmenjave ameriškega zunanjega ministrstva tri tedne preživel na vzhodni obali Združenih držav Amerike. Obiskal sem Washington DC, New York City in Atlanto ter na poti spremljal in preučeval odnos Američanov do informacijske družbe, novih medijev in regulacije svetovnega spleta.

V ZDA sem bil del šestnajstčlanske ekipe ljudi iz držav Vzhodne Evrope in Evrazije (Srbija, BiH, Estonija, Latvija, Belorusija, Češka, Slovaška, Moldavija, Kirgizistan…), vse skupaj je potekalo v organizaciji nevladne organizacije World Learning.

Poskrbeli so za vsebino programa, logistiko, finance in če me je na začetku kar malo skrbelo, kako bom preživel svoj prvi skok čez lužo, sem ob koncu pomirjen ugotovil, da so bile vse skrbi odveč. Zadeva je preprosto funkcionirala.

1. postaja: Washington DC

Iz Ljubljane sem preko Műnicha odletel proti Washington DC. Prva zanimivost – na Brniku mi niso hoteli izdati letalskih kart, ker sem ZDA obiskal z vizo za študentsko izmenjavo in ne znotraj sistema ESTA, ki je namenjen turistom.

Na letališču v Nemčiji smo proti ZDA odleteli z rahlo zamudo, ker se je nekje nad Nemčijo pokvaril radar in je pilot obvestil celotno letalo, da bodo poskusili najti drugo pot. In čeprav razumem, da so raziskave pokazale, da ljudje raje slišijo razlago, ki je ne razumejo, kot pa da niso vključeni v proces, se mi je zdela razlaga in pojasnilo rešitve kar malo banalna.

Let je bil miren, prvič sem letel čez ocean. Deset ur kasneje sem stal pred hotelom v Washingtonu DC in prestavljal uro. Zdi se mi, da sem z odločitvijo budnega leta (za razliko od spanja na avionu) uspešno heknil vsaj prve znake jetlaga.

V Washingtonu DC smo večino časa porabili za obisk konference ONA 17, ki na vzhodni obali predstavlja eno od najboljših točk za stik z ameriškimi trendi na področju medijev in novinarstva. Kulturni šok je bil takojšen, še posebej, ker se Američani navkljub nedavnim dogodkom v povezavi z družabnim spletom, klasičnimi mediji in aktualnim predsednikom niso pripravljeni pogovarjali o regulaciji, medijski zakonodaji in spremembi samoregulacijskega modela, ki je pripeljal v vso to godljo. Predavanja s konference so na voljo na spletu.

A ključ mogoče niti niso bile vsebine, temveč ljudje, ki konference obiskujejo. Tako sem se pogovarjal s kitajskimi podiplomskimi študenti, avstralskimi učitelji, ameriškimi startupi… Ena najlepših razlik v primerjavi z evropskimi ali celo slovenskimi srečanji tega tipa je bila pregovorna ameriška odprtost, navdušenost nad “čudnimi” koncepti in povezovanje podobnomislečih ljudi.

Tako sem na konferenci preko srbske kolegice spoznal uredništvo revije Quartz,s katerimi smo se kasneje dogovorili za serijo člankov o evropskem pogledu na digitalno zasebnost in osebne podatke. Zvečer smo z novimi prijatelji odšli ven in čisto naključno spoznali raziskovalce ameriškega ministrstva za obrambo, ki so bili pred desetimi leti z letalonosilko v Kopru.

Čas smo imeli tudi za oglede mesta, med drugim sem se v Washingtonu sprehodil skozi Air&space museum ter The national mall, kjer je v istem času potekal neke vrste multireligijski festival. Najbolj sem si zapomnil kombi, porisan s plameni in hudiči, ki je imel v kotu napis “Like us on Facebook!”. Ena od najbolj zanimivih izkušenj je bil zagotovo obisk muzeja novinarstva Newseum, kjer se človek sprehaja med artefakti medijske industrije, spomenikov ameriškega pogleda na svetovne dogodke… v času našega obiska pa je bila na ogled še posebna razstava terorističnih napadov v ZDA in njihovih posledic.

Washington kot mesto izgleda urejeno ter… nizko. Sploh v primerjavi z New York City, ampak tudi v primerjavi z evropskimi prestolnicami se mi je zdel zelo enonadstropen. Ena od najboljših stvari celotnega obiska je bila razlilčna kulinarika, ki človeku res pušča proste roke pri izbiri.

Galerija

2. postaja: New York City

Iz Washingtona DC sem z vlakom odpotoval v New York City. Zelo fina izkušnja, tiste tri ure so minile, kot bi mignil, prostora za noge je bilo več kot dovolj.

V NYC smo preživeli teden dni, kar je bilo več kot dovolj časa, da sem vsaj približno okusil utrip mesta, srečal nekaj RES zanimivih ljudi in poskusil več različnih svetovnih kulinarik. Šok mogoče ni bil tako velik, kot sem sprva pričakoval, a je res zanimivo izkusiti mesto, ki ima skoraj deset milijonov prebivalcev.

Za začetek me je navdušil Civic Hall, nevladna organizacija, ki se navdušuje nad povezovanjem startup scene in družbeno odgovornega razvoja tehnologij ter povezovanjem informacijske dobe z upravljanjem družbenih procesov – popolno nasprotje neodgovorne Zahodne obale, ki živi v svojem startup mehurčku.

Tudi kolegi iz organizacije Freedom of the Press, s katerimi sem debatiral predvsem o medijski pismenosti, kriptopartijih in digitalnih pravicah so se izkazali kot zelo zanimiv sogovornik. In končno, ekipa Access Now je bila odlično izhodišče za debato o razlikah med ameriškim in evropskim pogledom na regulatorno zakonodajo medijskega področja. Da ne omenjam uredništva revije Quartz, ki je faking huge.

Čas v NYC sem izkoristil tudi za ogled filma Blade Runner 2049, preizkušanje kulinarike v Chelsea Market, obisk Central Parka in Liberty islanda, Intrepid muzeja na letalonosilki… in pri vsem tem imel občutek, da sem mogoče videl in izkusil pol odstotka vsega, kar je New York City. Ena od boljših odločitev je bila investicija v data-only SIM kartico in dodatno baterijo za telefon, s katero sem imel pri sebi pomočnika pri navigaciji. Večino časa sem se vozil s podzemno, v nekaterih primerih tudi z Uberjem.

In ne, v NYC ne bi živel. Fino kot obisk nekega drugega planeta, a človek dobi občutek izredne osamljenosti in odtujenosti, ki veje med prebivalci. Oblikovanje manjših skupnosti znotraj ulice oziroma posameznega bloka mogoče malo pomaga, a gledano v celoti vse skupaj deluje zelo alienirano.

Galerija

3. postaja: Atlanta

…oziroma kot ji rečejo domačini: Alana. Okus ameriškega juga, tako po vibracijah kot tudi po kulinarični plati. V Atlanti smo se ponovno zbrali vsi člani skupine, večino časa smo preživeli na delavnicah in predavanjih, a imeli spet dovolj časa za ogled mesta. V primerjavi z ostalimi dvemi je bilo turističnih točk manj, a po drugi strani še enega NYC niti ne bi preživel. Tako sem se samo na hitro parkrat sprehodil skozi center in obiskal akvarij, ki je eden največjih na svetu. Res ima kaj pokazati, človek bi kar sedel in opazoval ribe ter ostali živež, ki ga vzgajajo tam.

Tako sem bolj počival, zbiral in podoživljal vtise in se več pogovarjal z nekaterimi soudeleženci programa. Izbor je bil res zanimiv, zdelo se mi je, da sem eden izmed starejših udeležencev, veliko je bilo praktikov iz sveta marketinga in startupov, pa tudi novinarstva.

Ena najboljših stvari te izmenjave se mi je zdela izkušnja drugih držav Vzhodne Evrope, kjer lahko iz prve roke izveš veliko več kot iz medijev. Hkrati se mi je zelo koristno vzpostavljati povezave na področju upravljanja z internetom, medijske regulacije in spletne zasebnosti in varnosti – upam, da mi bo v prihodnosti uspelo dejansko realizirati kakšno idejo, ki sem jo dobil na poti.

Galerija

Pod črto

Ena boljših izkušenj letošnjega leta, predvsem zaradi kombinacije obiska ZDA, ofkusiranja na specifične teme in pridobivanje drugega pogleda na isto materijo, nabiranja kontaktov iz področij, ki me zanimajo… Res ne morem prehvaliti organizacije, brez katere bi bila zadeva veliko bolj stresna, tako pa sem se lahko res fokusiral na zadeve, ki so me zanimale brez obremenjevanja z logistiko in prehrano.

Če te zadeva zanima – do 12. novembra se lahko prijaviš na tretji krog izmenjave. Če deluješ na področju digitalnega aktivizma, medijev, regulacije komunikacij… je tole skoraj obvezno. Če ne drugega, boš dobil veliko novih idej, pogledov, mnenj, spoznal delovanje različnih kultur in se imel res fino.

It (2017)

Več kot očitno je iztekajoče se leto leto kralja horrorja, Stephena Kinga. Na male in velike ekrane je letos prišlo reci in piši kar sedem njegovih del, a grozljiva o morilskem klovnu iz leta 1986 je bila zagotovo med najbolj pričakovanimi.

Zgodbo poznate, zato samo kratka obnova. Tisto predstavlja poosebljeno zlo, ki na vsakih 27 let vstane in pomori svojo kvoto otrok v majhnem mestecu Derry zabačene ameriške zvezne države Maine. Skupina mladoletnikov se odloči, da bodo strnili vrste in ga s skupnimi močmi premagali. Kar tudi storijo. The end.

Nova ekranizacija romana ne bi mogla priti v boljšem trenutku. Na krilih mega uspešne serije Stranger things, ki prav te dni koraka v drugo sezono na Netflix in ki nehote opisuje isti čas in podobne like, je It (2017) namreč prepričal tako kritike kot tudi gledalce, ki so ga po celem svetu nagradili s presenetljivo visokimi številkami ogledov v kinodvoranah. In če hočete – zadnji film o morilskem klovnu je prišel na plano leta 1990. Koliko je 1990 + 27? Details!

Ekipa mladih igralec več kot prepričljivo odigra odraščujoče najstnike, ki vsak s svojimi seti problemov skušajo preživeti tiranijo zla, ki grozi njihovemu mestu. Če bi moral izbirati, bi izpostavil dva – Sophia Lillis briljira kot prehitro odrasla Beverly Marsh, Jack Dylan Grazer pa ukrade šov z vlogo blebetajočega Eddie Kaspbraka. Ostali niso za odmet, a ta dva sta res izjemna.

Seveda tudi zvezda filma, plešoči klovn Pennywise, izgleda in zveni odlično. Namesto rahlo komičnega Tima Curryja je tukaj Bill Skarsgård smrtno resen tudi takrat, ko se Pennywise šali. Rezultat je odličen antagonist, ki ne pretirava s svojo prisotnostjo, a ga režiser smiselno vmešča čez cel film. Najboljši prizori so namreč tisti, kjer se Pennywise skriva v zabrisanemu ozadju, kjer se gledalec celi čas sprašuje: “Je res tam ali si to samo predstavljam?”

Celotna izkušnja tako nadgradi izkušnjo grozljivke, kjer se vsebina skrije pred trenutki groze in kjer gledalec skoraj nikoli ne vzpostavi odnosa z zasedbo, temveč samo čaka, kako in kdaj jih bo nasilna smrt poklicala k sebi. Zadnja ekranizacija romana Tisto vzpostavi odnos, razširi ozadje likov in jim da bolj človeško podobo, kar posledično vpliva tudi na napetost boja z zlom.

Dejansko človek lahko tako v filmu uživa, si ga ogleda zaradi prej omenjenih podrobnosti, navezavi s knjigo in ne samo zaradi prizorov, ki temeljijo na šoku in efektih. Še več takih grozljivk!

Koala Voice – Ljubljana, Cvetličarna (26.10.2017)

Po ogrevanju na veliko slabših Pixies v Križankah, so nas Koala Voice potegnili v svoje vrtince še v Cvetličarni in nam predstavili svojo drugo ploščo Volkenfabrik, ki so jo ustvarjali zadnja tri leta.

Čeprav bi se kdo ustrašil, da bodo v treh letih pozabili na svoje korenine in bodo spremenili smer, lahko po koncertu v Cvetličarni in preposlušanju plošče mirno zadihamo – Koale so še vedno Koale, še vedno razumejo svoje poslanstvo in zvok in se ne bojijo eksperimentirati v slogu.

Najprej koncert. V Cvetličarni sem bil po moje prvič od leta 2011, prostor so vmes skoraj zagotovo prenovili, oder je bil razpotegnjen po skoraj celotni steni, Koale pa so ga otvorile z impresivnim videowallom, mehkim Talk about it in ljubkim Mančinim pozdravom “Joj, kok vas je!”

Sprehod skozi komade nove plošče in starih klasik s prvenca je spremljala vizualno impresivna podoba odra in raizgrani člani benda, ki med komadi niso izgubljali časa s klepetanjem s publiko, temveč so suvereno oddelali setlisto sedemnajstih komadov, med katerimi smo v živo slišali nov material in stare klasike, kjer sta na oder kot gosta uletela tudi Peter Dekleva in Recycleman (a.k.a Ali En), ki je skupaj s skupino odrepal Go Disco.

Tudi nova plošča s svojimi desetimi komadi, ki bolj kot enotno fronto kažejo nasekanost treh let in izkušenj v tem času, je korak v pravo smer. Kitare so še vedno kitare, vokal je še vedno vokal, zgodbe v komadih so razgibane, ritma ne manjka. Jasno je, da energija pride do izraza predvsem na koncertih, a naj vas to ne zavede – plošča Wolkenfabrik je še en dokaz, da Koale vedno bolj stopajo v ospredje slovenske glasbene scene.

Samo bedaki in bitkojni

Odpira se novo poglavje zgodbe o boju za medijsko preživetje na slovenskem trgu in tako kot veliko drugih panog so se tudi mediji odločili, da bodo skočili na vlak kriptovalut. Za katere še vedno ni znano, kam pelje, so pa sedeži trenutno zelo udobni in karta relativno poceni.

V tem prispevku bom komentiral aktualno uporabo prikritega rudarjenja kriptovalute Monero, problem takega pristopa za končnega uporabnika in za upravljalca spletnega mesta ter po mojem mnenju napačnost takega pristopa na dolgi rok.

Slovenske novice, Piratebay, Showtime…

Za uvod si oglejte spodnji video, ki na hitro razloži osnovne koncepte kriptovalut in njihovega pridobivanja (rudarjenja).

Ker je za uspešno rudarjenje potrebne veliko procesorske moči, je čisto razumljivo, da so eksperiment z rudarjenjem začeli izvajati lastniki spletišč z veliko obiska. Veliko oči se namreč prevede v veliko računalnikov in veliko računalnikov se prevede v veliko zmogljivosti.

This past weekend, Showtime websites were found to be running a script that allows the sites to mine visitors’ extra CPU power for cryptocurrency, as pointed out by users on Twitter. The afflicted sites included showtime.com and showtimeanytime.com, but the script has since been removed following reports from Gizmodo and other sites.(vir)

(vir)

Piratebayju so sledile Slovenske novice s podobnim konceptom (vir).

Vsi trije lastniki spletišč so se odločili, da bosta rudarila Monero, kriptovaluto, ki je milo rečeno, problematična.

Kaj je Monero?

Za začetek predstavitev iz uradnega spletišča kriptovalute Monero.

Monero is a secure, private, and untraceable cryptocurrency. It is open-source and accessible to all. With Monero, you are your own bank. Only you control and are responsible for your funds. Your accounts and transactions are kept private from prying eyes.(vir)

Če se vam v glavi ni prižgal alarm, berite naprej.

Monero so začeli (zlo)uporabljati tudi nepridipravi, ki kodo za rudarjenje namestijo na tuja spletna mesta in tako rudarijo brez privolitve lastnika spletišča oziroma njihovih obiskovalcev.

More specifically, a new report by IBM’s X-Force shows how the number of attacks related to delivering cryptocurrency mining tools on enterprise networks has increased. That is not a good sign by any means, as it shows criminals are looking for new ways to maliciously mine Monero. For now, the preferred attack vector involves infecting WordPress and Joomla servers with such mining scripts.(vir)

Zadeva je dobesedno eksplodirala, saj poročajo o vsaj milijonu in pol pohekanih računalnikov, ki rudarijo kriptovalute.

According to new statistics released on Tuesday by Kaspersky Lab, a prominent Russian information security firm, 2017 is on track to beat 2016—and every year since 2011—in terms of the sheer number of computers infected with malware that installs mining software. So far in 2017, the company says it has detected 1.65 million infected machines. The total amount of infected computers for all of the previous year was roughly 1.8 million. The infected machines are not just home computers, the firm stated in a blog post, but company servers as well.(vir)

Tako ni nič čudnega, da se že od lanskega leta Monero omenja kot preferirana valuta preprodajalcev drog in drugih ilegalnih substanc na t.i. temnem spletu.

That strict secrecy also helps explain Monero’s darknet popularity. After Alphabay and a smaller dark web black market, known as Oasis, integrated the cryptocurrency last summer, its value immediately increased around six-fold.(vir)

in

Forget bitcoin. There’s a new digital currency that is surging as online drug-dealers begin adopting it to conduct business with more anonymity. (vir)

Problemi / Izzivi

a) Nezavedanje izkoriščanja

Najbolj očiten problem s strani obiskovalca spletnih mest je nezavedanje, da njegov računalnik dela “sam od sebe”. Obiskovalec spletnega mesta, ki rudari Monero, namreč ne opazi, da se v ozadju dogaja preračunavanje enačb, s katerimi tretja oseba služi.

Edini način je spremljanje porabe procesorske moči, saj ta ob obisku spletišča, kjer je nameščena Monera, dramatično poskoči in upočasni računalnik. Vendar tudi to ni nujno, saj lahko upravljalec spletnega mesta določi manjši procent izkoriščanja procesorja in tako še dodatno zakrije rudarjenje.

Če bi zadeva delovala podobno kot cookie obvestilo, ki od uporabnika zahteva jasno in nedvoumno privolitev, jaz s tem ne bi imel problema. Ker se trenutno to dogaja brez privolitve uporabnika, je to hudo narobe.

Ali kot je rekel John Gruber:

This is like going to a restaurant and finding out the valets were using your car as an Uber while you ate.(vir)

b) Sprememba plačniškega modela

S prikritim rudarjenjem spletišča nedvomno priznavajo neuspešnost oglaševalskega modela, kjer smo upam da vsi razumeli, da so obiskovalci samo potencialni kupci in da so podjetja/oglaševalci uspešno zdominirali in podjarmili ponudnike oglaševalskega prostora/medije. Več o tem v prispevku iz leta 2010, Harakiri slovenskih medijev na spletu.

To hkrati pomeni, da so se mediji obrnili direktno na obiskovalca in ga spremenili v edino točko kontrole medijske (samo)regulacije, ki dokazano ne deluje že vrsto let. Obiskovalci se z rudarjenjem kriptovalut namreč spremenijo v vreče z denarjem takoj ob obisku spletnega mesta. Nič več klikov, nič več zlorabljanja statistik in hvalisanja s tem, kaj vse lahko prodate na določenem spletišču. Obisk je denar. Ki gre v svoji stoodstotni vrednosti v roke medija.

c) Odgovornost obiskovalca

S tem se spremeni tudi razmerje moči med medijem, oglaševalci in podjetji. Medij se mora sedaj truditi za čim daljši obisk posameznega obiskovalca, kar bi lahko pomenilo, da bo člankov še več ali pa bodo ti še daljši. Hkrati lahko samo obiskovalec vpliva na samoregulacijski model, kjer se mora vsak pri sebi odločiti – bom to podpiral ali ne?

d) Domnevna protizakonitost

Prikrito rudarjenje je problematično z vsaj dveh koncev. Poleg Informacijskega pooblaščenca bi se morala za to zanimati tudi policija in sicer iz vidika kršenja 221. in 237. člena, ki govorita o nepooblaščenem dostopu do informacijskega sistema.

Čeprav bi lahko rekli, da se rudarjenje avtomatsko izvaja prek JavaScript kode in da je take kode na spletiščih več, se mi zdi pomembno opozoriti na dejstvo, da z izvajanjem Monera JavaScript kode nekdo neposredno služi.

Tukaj ne gre za nalaganje elementov spletišča, ki so nujni za dobro uporabniško izkušnjo, temveč gre za neprostovoljno ugrabitev sistema za opravljanje dela, ki neposredno rezultira v profitu za ugrabitelja.

e) Nedorečenost področja

Nedorečenost zakonodaje in pomanjkanje praks na tem področju gre zagotovo v korist tistih, ki s prikritim rudarjenjem upravljajo. Zato je izredno pomembno, da se javnost jasno in glasno izreče o takih praksah, obsodi izvajalce in blokira take poizkuse. Več o blokadah prikritih kriptorudarjev.

Kritična masa

Nujno se je treba začeti čimprej umirjeno in tehtno pogovarjati o potencialih in zlorabah tehnologije za rudarjenje kriptovalut. Trenuten balon ekstatične navdušenosti ne more trajat, na dolgi rok si early adopterji škodujejo, saj na trg vnašajo zmedo, paniko in zlorabe.

Ta zmeda bo imela za posledico veliko ostrejšo regulacijo in nadzor države, ko se bo ta odločila, da prikrito izvajanje kode na nič hudega slutečih uporabnikih RES ni nekaj, kar bi bilo dobro podpirati.

Hkrati se zaradi eksponentne rasti trga na ponudbeni in povpraševalni strani pojavljajo tveganja, da bo zadeva (pre)hitro postala prevelika za uspešno regulacijo, kar bo spet pomenilo, da bosta država in industrija zamudili priložnost resnične revolucije.

Samo zato, ker si Slovenske novice ne zmorejo priznati očitnega.