Samoregulacija – lahko prosim nehamo uporabljati to besedo?

Za začetek malo polpretekle zgodovine medijev in oglaševanja. Načeloma poznamo dva modela urejanja teh dveh področji. Prvemu modelu se reče regulacija, drugemu samoregulacija. Modela sta si različna v svojem bistvu – pri regulaciji drži v roki palico država, pri samoregulaciji se mediji in oglaševalska stroka tepe sama.

Prednost samoregulacije v teoriji predpostavlja bolj zrelo skupnost, ki je odgovorna in ki se zaveda svojih problemov. Do samoregulacije je namreč prišlo v demokratičniih družbah, ki so spoznale, da regulacijski modeli držav, ki so novinarje preganjale po kazenskem zakoniku oziroma ki so odkrito politično »poravnavala« problematične medije niso ravno najboljši. Za nikogar. Zato so razvili sistem samoregulacije, ki je podoben najstniku, ki staršem zatrjuje: “Ma ne, ni me treba nadzirati, saj sem že dovolj star, da so mi določene zadeve jasne.”

Sistem ima samo eno slabost. Samoregulacija ne deluje. Nikjer. Nikdar. Nikoli. Samoregulacija je laž industrije, ki jo je natvezila državi, da lahko dela, kar se ji zljubi brez kakršnikoli sankcij, ko pa kdorkoli potegne kakršnokoli potezo, užaljeno skovika: “Ne! To je prepovedano, saj imamo vendar samoregulacijo!”

Zakaj samoregulacija ne deluje?

Pri samoregulaciji so najbolj pomembni etični kodeksi in etična razsodišča posamezne industrije. Tako oglaševalci kot novinarji imajo svoj etični kodeks in svoje častno razsodišče, ki predstavlja najvišji organ samoregulacije – spoštovanje kodeksa, ki ga je spisala in sprejela industrija sama, je namreč edini ukrep, na katerem stoji in pade samoregulacija.

V Sloveniji so etična razsodišča načeloma brezzobi tigri, ki renčijo v svojih kletkah, zanje pa se zmeni redkokdo. V prvi vrsti se zanje ne zmenijo mediji, ki jih najbolj kršijo. Zadnje se ne zmenijo oglaševalci, ki kršijo kodeks in se v nekaterih primerih izgovarjajo, »da pač nismo vedeli«.

Po drugi strani se sodne prakse v medijskih in oglaševalskih primerih vedno bolj zanašajo na kodekse. Zato jih ni dobro čisto zanemariti in ignorirati, a je po drugi strani nujno, da se primer premakne na sodišče, kar je v večini primerih mission impossible. Če samo pogledamo, koliko odmevnih medijskih primerov je končalo na sodišču, lahko ugotovimo, da je zasebna tožba luksuz, ki se je skoraj nihče ne poslužuje in zato vse skupaj izzveni v prazno. Tega se zagotovo zavedajo tudi mediji in oglaševalci, kar še dodatno povečuje število nesankcioniranih kršitev.

In tako od samoregulacije ostanejo samo lepe besede in vedno slabše prakse, ki so kot žuželke, skrite pod kamnom samoregulacije. Sama gniloba.

Družbena odgovornost

V zadnjem času se znotraj etičnega ravnanja omenja tudi koncert družbene odgovornosti. Nihče sicer ne ve, kaj družbena odgovornost je, a jim to ne preprečuje, da ne bi pod ta koncep tlačili čisto vsega, kar komurkoli v firmi pade na pamet. Zbiranje starega papirja? Družbena odgovornost! Družini prijazno podjetje? Družbena odgovornost! Velika okna? Družbena odgovornost! In ker je vse družbena odgovornost in ker je družbena odgovornost etična so vsa podjetja etična. Sancta simplicitas!

V času zmanjševanja oglaševalskih budgetov in izgube kreativnega kompasa industrija išče nove mehke načine za promocijo na trgu. Družbena odgovornost in etika sta priročni bergli, na katere se opirajo, saj firmam dejansko ni treba narediti nič drugega kot samo nalepiti nalepke na že obstoječe prakse – karkoli te že so.

To se je med drugim pokazalo tudi v primeru Mariborskega ravnatelja, kjer smo podjetja spraševali, kako utemeljujejo svojo družbeno odgovornost z oglaševanjem na Slovenskih novicah. Večina firm je ugotovila, da to res ni skladno z družbeno odgovornostjo in so oglase umaknile. Tako smo še enkrat zdefinirali družbeno odgovornost.

Debate o družbeni odgovornosti

V zadnjem mesecu sem se udeležil dveh razprav na relativno identično temo družbene odgovornosti. Eno je organiziral Alumni klub FDV, drugo so pripravili Slovenska oglaševalska zbornica in Društvo za marketing Slovenije. Za drugo sem sokriv tudi sam, ker sem Društvo za marketing Slovenije tri leta (ne hecam se, tri leta) prosil za dogodek tega tipa in fokus na medijski zakup. Tri leta zato, ker sem pred tremi leti vodil prvo fazo projekta Dajmo medije v medije in se je izkazalo, da veliko oglaševalcev sploh ne ve, kje se njihovih oglasi prikazujejo in da prikazovanje lahko regulirajo.

Najprej k Alumni klubu. Ki očitno ne razume koncepta okrogle mize oziroma jemlje to kot enourni dogodek, kjer se šestdeset minut gosti predstavljajo in na koncu moderator javi, da je okrogle mize konec, vprašanja pa lahko zastavimo gostom v odhajanju iz dvorane. Niso me tako učili. Hkrati so bili panelisti zelo šibki v definiranju osnovnih pojmov, tako da smo lahko večino časa poslušali predstavitev firm in hvaljenje v smislu »etičnega delovanja v Rusiji«.

Kombinirani dogodek na oglaševalski strani je postregel z istimi problemi. Da se o etiki premalo govori, da pa moramo biti etični. Do vsega. In vsakogar. In do sebe. Ko sem se vseeno opogumil z vprašanjem (edinim na celotnem dogodku!), da bi mogoče debato vseeno usmerili bolj v konkretne probleme medijskega zakupa, regulacije spletnega oglaševanja, sem dobil odgovor, da »joj te pandorine skrinjice pa danes ne bi odpirali«. Aha.

Sem pa na tem dogodku slišali tudi odlično izjavo enega od udeležencev okrogle mize, ki je dejal, da ima častno oglaševalsko razsodišče vedno več dela tudi zato, ker »so se začeli nanj obračati tudi državni regulatorji/organi, ki očitno nimajo svojih idej, kako bi te stvari reševali in potem čakajo, da jim mi naredimo domačo nalogo.« Saj veste – kot bi bili v sistemu samoregulacije! Zamisli!

V letu 2017 se torej nismo premaknili dlje od lepih besed in praznih kretenj, ki jih očitno organiziramo zato, da slučajno kdo ne bi rekel, da se nič ne dogaja.

Družbena (ne)odgovornost ubija!

A vseeno so problemi na področju družbene odgovornosti sečišča medijev in oglaševalcev vedno večji in vedno bolj konkretni. Oglasi financirajo medijsko produkcijo, ji dajejo manevrski prostor in ji omogočajo širjenje takšnih in drugačnih (dez)informacij.

Če smo pred tremi leti lahko opozarjali samo na povampirjene tabloide, ki so se hranili predvsem s spermo in krvjo, lahko danes opazimo vedno večje aktivnosti na področju politične propagande, ki je po eni strani še bolj subverzivna, po drugi strani pa toliko bolj problematična. Ker sistem samoregulacije na medijskem področju očitno ne deluje, so na drugi strani toliko bolj na udaru oglaševalci, ki bi se morali zavedati svojega vložka v celotni shemi.

Še več! Samoregulacija oglaševalskega sektorja bi se morala zavedati absolutne odgovornosti na področju financiranja medijskega prostora in hkrati problematiziranja ugleda blagovne znamke, ki se oglašujejo na problematičnih medijih. Na svetovni ravni se je proti Breitbartu organizirala skupina Sleeping giants, ki v različnih državah opozarja oglaševalce na oglase spletnega mesta Breitbart. Oglaševalci se odzivajo in oglase umikajo. Vedno hitreje. Vedno bolj.

Pri nas te debate še nimamo, čeprav smo imeli kar nekaj primerov medijskih objav in medijskih portalov, ki bi si jo več kot zaslužili. Mi se raje pogovarjamo o etičnosti in morali ter z zavestnimi odločitvami ne dvigujemo kamnov, pod katerimi je vedno več golazni.

Hans Zimmer – Dunaj, Stadthalle (6.6.2017)

Hans Who?

Mogoče najprej malo uvoda. Hans Zimmer je skladatelj in multiinštrumentalist, ki je večino svojega opusa posvetil filmski glasbi. Za sabo ima več kot stopetdeset kompozicij za filme, animirane filme, serije… in nič ne kaže, da bi mu zmanjkalo moči.

Nemški skladatelj, ki je začel kot glasbenik v popularni glasbi in se nato preko glasbe za oglase preusmeril v filmsko glasbo ter leta 1988 posnel podlago za film Rainman, ki mu je prislužil prvo nominacijo za Oskarja. Od takrat naprej je Hans eden od petih največjih filmskih skladateljev, vsako leto napiše vsaj eno glasbeno delo za film ali serijo.

Do danes ga ljudje poznajo vsaj po opusu Piratov s Karibov, Nolanove trilogije o Batmanu ali pa filmih iz serije Transformers. A če poslušate tudi njegove bolj umirjene kompozicije, kot so Matchstick men, Thin Red Line oziroma Hannibal, potem lahko vidite talent in variabilnost.

Sam sem se z njim srečal v poznih devetdesetih, ko je s podlagami za filme Crimson Tide, Broken Arrow in The Rock pisal bombastične in z zvokom bogate kompozicije, ki so mejile na “električno klasiko”, saj je poleg klasičnih inštrumentov v komade več kot učinkovito vpletal električne kitare, base in druga “moderna” glasbila. Kasneje sem začel njegove kompozicije poslušati tudi brez ogleda filma, kjer je bila glasba uporabljena. Ker je pač tako dobra.

Ah, Hans!

Nikoli si ne bi mislil, da bom Hansa kdaj videl v živo. Nikoli. Ne nikoli v smislu “Nikoli več ne bom jedel junk fooda”, ampak res nikoli. Hans in v živo sta bili pač dve množici brez skupne točke. Ne obstajata. Potem se je zgodilo leto 2015 in Hans je šel na evropsko turnejo (?!?!!!11!!).

Skoraj me je kap. Eno največjih imen filmske glasbe svoje kompozicije igra v živo z orkestrom in to kar sedemintridesetkrat po celotni Evropi. Zaradi objektivnih razlogov sva ga takrat zamudila in ko sem letos marca videl, da bo poleti s svojim orkestrom spet hodil naokrog, je bila odločitev jasna.

Na Dunaju sva bila tri dni. Malo zaradi turizma, malo zaradi tega, da se na mesto aklimatiziraš in da ti ni treba takoj po koncertu iskati avtomobila, da boš prehitel gnečo ob izhodu. Sedaj sva bila že bolj domača, sprehodi in vreme so bili fajn, ležanje ob reki na Donauinsel tudi.

Hans, Hans, Hans!

“Kdo sploh gre na tak koncert?” in “Kaj za vraga se ponavadi obleče za tako priložnost?” Čisto resno. Ko sva na dan koncerta prišla pred Stadhalle, se je tam začela zbirati res pestra skupina ljudi. Od starejših parov, družin, res upedenanih posameznikov in skupin mlajših fenov, ki Zimmerja razumejo kot rock zvezdo in so temu primerno tudi oblečeni. Kar je super – glasba ne pozna meja.

Koncert se je začel s petnajstminutno zamudo, saj je bila Stadthalle polna do zadnjega sedeža in so ob uri začetka ljudje še iskali svoj sedež. Ja, sedež. Stojišč ni bilo, gneče ob iskanju sedeža tudi ne, občinstvo je bilo izredno kultivirano in prijazno. Pred nama sta sedela dva prijatelja, ki sta pred koncertom delala selfije in ko sem videl, da je telefon v ozadju fotke zaznal še mojo faco, sem pač malo zapoziral. Da smo potem vsi štirje umirali od smeha.

Nato so luči ugasnile, na oder pa je prikorakala prva skupina glasbenikov in Hans. V rdečih hlačah. “Oblekel sem se v barve avstrijske zastave,” je pozdravil dvorano po začnem ogrevalnem komadu, ki je združeval koščke iz filmov Driving Miss Daisy, Sherlock Holmes in Madagascar.

Nato se je dvignil prvi zastor in poleg solistov smo videli celoten orkester godal, tolkal in pihal. Ko je z njimi odigral dva komada iz filmov Crimson Tide in Angels&Demons se je dvignil še en zastor in na oder je vkorakal še zbor. Genialno!

“Ich liebe Vienna!”

Hans je med komadi razlagal nastanek in zgodbe posameznih del, se šalil s člani orkestra in jih predstavljal občinstvu ter na sploh izpadel kot eden boljših frontmenov.

Pri posameznih komadih je igral klavir, bobne, brenkala ter pri solističnih delih drugih članov svojega orkestra te spodbujal in se jim zahvaljeval. “Ta komad igramo samo zato, ker te radi poslušamo solirati,” je med drugim pihal na dušo enemu od prvih električnih kitaristov orkestra.

Na koncertu so odigrali tudi komad Aurora, ki ga je Hans Zimmer posvetil žrtvam terorističnega napada v Manchestru. Komad sam je nastal po pokolu v kinu med filmom Dark Knight Rises leta 2012, Hans pa je z njim izrazil solidarnost in spoštovanje žrtvam te tragedije.

Tudi ostale anekdote so bile zelo doživete in na mestu, Hans zelo doživeto pripoveduje o prihodah s Tonyjem in Ridleyjem Scottom, brati režiserji, s katerimi je sodeloval na nekaterih svojih največjih delih, pa o Batman trilogiji in drugih pomembnejših prelomnicah svoje kariere.

Hans Zimmer Setlist

Užitek za ušesa in oči

Oder v treh delih, impresiven light show in dinamika, ki je od koncerta “klasične” glasbe ponavadi ne pričakujemo, so še dodatni razlogi za (ponovni) obisk in utrjujejo prepričanje, da boste dobili nekaj za vse okuse, a da bo hkrati vse skupaj še vedno delovalo kot povezana in smiselna celota.

Drugje bi namreč težko povezali tako različne komade, kot je umirjena “Journey To The Line” in razbijaška “Mombasa” oziroma “Why So Serious?”, kjer solistične vložke kitar in bobnov dopolnjuje impresiven light show in videoprojekcije, a hkrati vse skupaj izzveni kot domišljena celota pokrajine glasbenega izrazja filmske kulture.

Komadi posameznega sklopa so povezani v eno kompozicijo, tako da lahko v glasbi uživate tudi več kot deset minut naenkrat. Domišljena sestava pa orkester večkrat zaključuje zelo evforično, tako da te ob zadnjih notah kar privzdigne s sedeža.

Za dodaten plus ustvarjalcem štejem precej uravnoteženo setlisto, ki bi jo mogoče poeditiral samo v delu, kjer izvajajo sklop Levjega kralja, a je tudi ta zaradi vokalističnih vložkov zelo impresiven. Potiho sem upal na Black Hawk Down, a je bil tudi brez tega koncert vreden vsakega centa.

Pod črto je koncert vreden večkratnega ogleda, uživancija ob ogledu glasbenikov, ki se ob igranju zabavajo in uživajo v celotni izkušnji pa samo še dodatno utrjuje koncertno izkušnjo. Bravo maestro! Encore!

 

Kings Of Leon – Dunaj, Donauinsel (3.6.2017)

Na Rock in Vienna festival hodiva od leta 2015. Prvič so naju kupili z The Hives in Within Temptation ter pustili hladne s frontlinerji The Muse, drugič smo tam poslušali Rammstein in ignorirali ostale težkometalce, tokrat pa sva z Bajo zakorakala v čisto pravo softrokerijado, ki so jo zašpilili Kings Of Leon.

Letos sva gladko zignorirala ostale nastopajoče in se namesto tega odpravila na sprehod po Dunaju preverit, če je še vse tam, kjer mora biti. Vmes se je še priložnostno uscalo, a so se kaplje hitro posušile, tako da na prizorišču koncerta niti ni bilo videti posledic.

Kings Of Leon so eden od tistih bendov, ki jih ne poslušaš, pa jih v bistvu neprestano slišiš. Malo zato, ker so radijsko zelo prijetni, malo pa, ker so res fajn. Družinski bend, ki se svojih korenin americana rocka ne sramuje, temveč ga smiselno prepleta z ostalimi žanri je trenutno na festivalski turneji, kjer promovirajo svoj zadnji album The Walls, igrali so vse. Po festivalsko – hitro, močno in brez nepotrebnih solaž. Kar mi je čisto odgovarjalo, glede na to, da se znajo njihovi komadi hitro obrniti v neko bluesovsko podaljševanje brez jasnega ritma.

Kings of Leon Setlist Rock in Vienna 2017 2017, WALLS Tour

Veseli me, da so se na The Walls odločili za nadaljevanje finega in čistega rock izraza, ki so ga začeli že na Only by the night in ga potem vlekli skozi celoten opus. Udarni rifi, zabavne melodije in publika, ki jim je od prvega komada naprej jedla iz rok, plesala, pela in navijala za Caleba in brate je bila res osvežujoča in je še dodatno potrdila pozitivno izkušnjo spremljanja Kings of Leon v živo.

In čeprav mogoče energijsko koncert ni bil tako nabit kot predhodni težkokategorniki, so Kings Of Leon vseeno poskrbeli za lep zaključek poletnega večera. Za zapomnit.

Grožnje s smrtjo prek interneta? Ah, ne komplicirajte!

Enkrat pozimi 2016 sem na Twitterju prejel zgornjo sliko. Nekdo je sliko moje glave prilepil na eno od mnogih neonacističnih spletnih karikatur in zraven pripisal Make Slovenia great again. Zadevo sem prijavil na policijo in pojasnil, da grožnjo jemljem resno, da me glede na svojo javno izpostavljenost ni ravno težko najti in da grejo zadeve v državi v smer, ko se ob takih pozdravih resno zamislim nad celotno zadevo.

Policija je bila zelo korektna in je spisala ovadbo tožilstvu, ki mi je nato konec marca 2017 poslalo naslednje obvestilo o zavrženi ovadbi.

Nisem pravnik, a zdi se mi, da sodišča tožilstvo v Sloveniji zaradi pomanjkljivih praks na tem področju spletno komunikacijo ne obravnavajo korektno in v polni meri zavarovanja ogroženih. V besedilu sodnica tožilka ugotavlja, da zaradi odsotnosti fizičnega kontakta grožnje ni mogoče jemati resno.

Praksa se mi zdi problematična. Ne samo zato, ker spletna komunikacija in nadlegovanje prek spleta ni nekaj, kaj bi človek jemal z levo roko, temveč tudi zato, ker s tem sodišče tožilstvo načeloma javnosti sporoča, da je splet popolnoma nereguliran, da je vsak prepuščen samemu sebi in da naj ne pretiravam.

Niti toliko se niso potrudili, da bi policiji izdali sodni nalog, s katerim bi lahko pri Twitterju preverila določen uporabniški račun oziroma zahtevala od njih podatke. BTW, ta račun je Twitter na mojo prijavo enkrat že ukinil, a se je potem ponovno pojavil in še vedno trosi neonacistične in rasistične vsebine.

Zanimivo je sporočilo policije, ki mi je že vnaprej povedala, da naj se ne nadejam pretiranega uspeha, a da je pomembno, da se podobne prijave kopičijo, saj bodo tako sodišča mogoče videla, da je na tem področju sodno prakso potrebno spremeniti.

Hkrati je hvalevredno, da se lastniki družabnih omrežij zavedajo problema in se po svoji moči trudijo narediti vsaj malo reda, a resnično sem več pričakoval od slovenskega sodstva tožilstva (kakorkoli slovenceljsko se to že sliši).

 

Ghost – Dunaj, Gasometer (20.4.2017)

Ghost so misterij. Čisto resno. Skupina nastopa v maskah, nihče uradno1 ne ve, kdo so njeni člani. Zamaskirani v obleke in obrazne maske iz subverzivne katoliške mitologije skupina petih umetnikov na odru izvaja vizualni in muzikalni performans, podložen s težkimi rifi in zabavnimi besedili.

Koncert na Dunaju je bilo najino prvo srečanje z njimi, čeprav so v preteklosti že koncertirali v bližini. Švedska skupina večkrat zaide v Avstrijo, zelo verjetno pa jo boste srečali tudi na bolj rokovsko obarvanih festivalih po teh krajih.

Prvi vtis – ena bolj zabavnih skupin ever! Lahko bi jih imenovali tudi težkometalni The Hives, kjer pevec z uradnim imenom Papa Emeritus III (pevec je sicer isti skozi celoten obstoj skupine, ampak je vmes že dvakrat zamenjal ime) s svojo energijo, sarkastičnimi komentarji in odličnim performansom predstavlja enega boljši frontmanov, kar sem jim imel priložnost videti.

Koncert se je začel z dvemi uvodnimi melodijami izpod peresa Gregoria Allegrija, potem pa je Ghost prikorakal na oder in začel s singlom novega EP Popestar, po katerem se imenuje tudi turneja.

V petnajstih komadih so preigrali tako bolj udarne ala Con Clavi Con Dio in Secular Haze kot tudi bolj spevne in umirjene komade kot sta He is in Cirice ter tako pokazali izredno spevnost in širino materiala.

Ghost Setlist Planet.tt Bank Austria Halle Gasometer, Vienna, Austria 2017, Popestar

Izredno zabavno je na novo odkrivati umetnike in jih po prepričljivi diskografiji srečati še v živo, kjer še potrdijo svojo izpiljenost nastopa in materiala. Vredno si jih je zapomniti in v prihodnosti ponoviti izkušnjo.

Kot poseben plus jim štejem tudi že prej omenjeno širino komadov, ki ne grejo vsi v isto smer, čeprav imajo po drugi strani izredno značilen zvok in jih lahko takoj prepoznamo. Za razliko od njihovih izvajalcev.


1 Po koncertu sem zasledil novice o sporu znotraj skupine in razkrivanju imen članov. Zanimivo bo videti, kako se bo to razpletlo.

Preverjanje vsebin na spletu

V dobi laži (nehajmo s to polikano post-resničnostjo) je odgovornost posameznika pri filtriranju in kritičnem ocenjevanju virov informacij še toliko bolj pomembna. Spletni viri hkrati predstavljajo neizmeren vir informacij in prav tako velik vir laži, potvarjanj in izmišljotin.

V prejšnjem prispevku sem pisal o analiz virov vsebin, ki predstavlja dober začetek kritične refleksije spleta, danes pa bi se za hip pomudil pri drugem koraku – digitalni forenziki. Včasih se nam namreč zgodi, da bi radi preverili iskrenost zapisane vsebine, dodatno ocenili kredibilnost vira in se tako prepričali, ali gre za dokazljive podatke ali pa za nebuloze.

Spodaj našteta orodja so res osnovna in nezahtevna za uporabo. V bistvu je presenetljivo, kako enostavno in hitro je ugotoviti probleme z določenim materialom na spletu – bodisi da gre za fotografije, besedila oziroma druge elemente.


Fotografije

Ena najbolj razširjenih oblik komuniciranja so vizualni materiali. Fotografije, infografike in ostale vizualije delujejo prepričljivo ter služijo za podčrtavanje poante člankov in drugih vsebin. A velikokrat se zgodi, da so fotografije simbolične, da ne predstavljajo dejanskega stanja, opisanega v članku in da delujejo zavajujoče. Kako to preveriti?

Orodje 1: Google Images

Google Images je eno najmočnejših orodij za preverjanje fotografij. Omogoča tudi reverzibilno iskanje fotografij in ugotavljanje vira fotografije.

Velikokrat se namreč zgodi, da so fotografije vzete iz konteksta oziroma da so “simbolične”. Z Google Images lahko v velikih primerih hitro ugotovimo, kjer je fotografija nastala, kdo jo je prvi objavil in v kakšnem kontekstu.

Orodje 2: Tin Eye

Podobno kot Google Images tudi Tin Eye omogoča iskanje po viru fotografij oziroma po prvem mestu objave določene fotografije.

Orodje 3: Fotoforensics

Včasih se zgodi, da so fotografije obdelane oziroma da z manipulacijo elementov zabrišejo pravi pomen fotografije. Z orodjem Fotoforensics boste lahko ugotovili, kateri deli fotografije so obdelani oziroma spremenjeni. To sicer ne pomeni, da so nujno lažni, a vam daje indic, da se je nekdo igral z izvornim materialom.


Dokumenti

Podobno kot pri fotografijah lahko tudi pri dokumentih preverimo čas nastanka in avtorja določenega dokumenta. Vse to je namreč v večini primerov zapisano v metapodatkih dokumenta, ki jih lahko v večini primerov preberete z enim klikom.

Orodje 4: Metashield Analyzer online

OK, tole je eno od orodij, ki iz dokumentov pobere metapodatke in jih smiselno predstavi. V metapodatkih je lahko zapisan avtor dokumenta oziroma ime računalnika, na katerem je dokument nastal, čas urejanja oziroma število sprememb, datum nastanka in druge lastnosti, ki vam lahko pomagajo pri ugotavljanju izvora dokumenta.

Pozor: Metapodatke se sicer da odstraniti oziroma spremeniti, tako da je izpis lahko lažen.


Spletna mesta

Spletna mesta so v grobem sestavljena iz dveh glavnih elementov/naslovov – naslov spletne domene in naslov spletnega strežnika. Spletna domena predstavlja poenostavljeno ime za uporabnike, naslov spletnega strežnika pa serijo številk (IP).

Orodje 5: Reverse IP Lookup

S tem orodjem lahko ugotovimo, katera spletišča se nahajajo na istem strežniku. To nam koristi predvsem v primeru, ko skušamo ugotoviti, če so določene organizacije povezane med seboj oziroma če si delijo isti strežnik.

Pozor: V primeru komercialnega ponudnika spletišč se lahko zgodi, da bodo na istem strežniku stranke, ki med seboj ne bodo nujno povezane.

Orodje 6: CachedView

Včasih se zgodi, da kdo kaj objavi, pa potem ugotovi, da bi bilo mogoče smiselno to izbrisati. Z orodjem CachedView lahko preverimo, če se je slučajno zadeva shranila v katerega od arhivov spletnih brskalnikov. V iskalnik preprosto vpišemo URL naslov, ki ga želimo preveriti in upamo na najboljše.

Orodje 7: Whois

Eno od najbolj osnovnih orodij, ki lahko veliko pove o lastniku spletišča oziroma nam omogoči, da vidimo, kdo s spletiščem upravlja. Obstaja različica za spletišča po celem svetu in lokalna verzija za spletna mesta z domeno .si.

Načeloma lahko s tem orodjem ugotovite, kdo je domeno registriral, kje se nahaja spletno mesto na tej domeni in kdaj je bila domena registrirana.

Pozor: Podatke lahko lastnik domene zakrije.


Vsebine

Orodje 8: Raziskovalna spletišča

Sicer sem orodja za vsebinsko analizo posameznih novic omenil že v prejšnjem prispevku, pa naj jih na tem mestu samo ponovno navedem, da bo vse na enem mestu. Na spletu obstaja več informacijskih virov za preverjanje laži v vsebinah, ki krožijo po spletu.

Snopes, FactCheck, Hoax-slayer, TruthOrFiction, Skeptik.si


Navodila za uporabo

Orodja je najboljše kombinirati med seboj in jih uporabljati po tem, ko si postavimo preiskovalno hipotezo. Nič nam namreč ne pomaga, če podatke samo nabiramo na kup in jih ne interpretiramo. V predavanju o Dajmo medije v medije sem na primeru članka demonstriral souporabo.

Hkrati je pomembno, da se zavedamo svoje vloge tudi kot bralec spletnih vsebin in naprej delimo samo tiste, za katere lahko sami rečemo, da so pristne. Če se zgodi, da imamo v svoji mreži koga, ki nasede nategu, ga na to prijazno opozorimo in ponudimo dokaze – presenečeni boste, koliko ljudi pade na foro zaradi neznanja/neprevidnosti.

Na koncu mogoče še nekaj besed o največjemu problemu branja vsebin na spletu – filtrirnemu mehurčku. V branje svetujem knjigo Eli Parisher, za prvo silo pa ogled njegovega TED govora na isto temo.

Kaj poslušaš, ko pišeš?

V zadnjih letih se je ta blog iz osebno-strokovnega spremenil v skoraj strogo strokovnega, kjer lažje in širše teme skoraj nimajo prostora. Malo zaradi urnika, malo zaradi uredniške odločitev. Tokrat sem se odločil, da bom odprl temo, ki naju z Barbaro spremlja od samega začetka ustvarjanja.

Glasbena kulisa je pri ustvarjanju zelo pomembna. Da se res lahko fokusiraš na delo, da hkrati utišaš okolico in da se prestaviš v nek svoj svet. Tole je deset najbolj očitnih/klasičnih predlogov, seznam se neprestano dopolnjuje.

The Last of the Mohicans

Leto izdaje: 1992

Avtorja: Trevor Jones / Randy Edelman

Minutaža: 112 minut

Tole je eden od Barbarinih najljubših. Predvsem zato, ker so določeni odseki res glasni in lepo bobnijo v ozadju možganov. Hkrati partitura ne vsebuje nekih pretirano piskajočih oziroma motečih tonov, vse skupaj pa se lepo zliva v celostno glasbeno kuliso, ki utopi vse okoli sebe.

Hkrati je tempo relativno hiter in spodbuden, da ti pri ustvarjanju daje dodaten zagon. Hkrati ne gre za neko maširanje, kjer bi se ustrašil tempa in mislil, da moraš po ritmu bezljati. Tudi dolžina je zelo praktična, saj imaš v tem soundtracku skoraj dve uri glasbe, kar pomaga pri prehitremu ponavljanju motivov.

Najboljši komad: The Gael – Last of the Mohicans

 


Inception

Leto izdaje: 2010

Avtor: Hans Zimmer

Minutaža: 49 minut

Glasba iz filma Inception je zelo simptomatična za Zimmerja. Dolgi komadi, veliko godalne podloge in pihal ustvarijo bogato teksturo zvoka, ki spet poskrbi za to, da se v njej izgubiš in ustvarjaš brez zunanjih motenj. Za razliko od prej omenjega The Last of the Mohicans je bolj udaren, tempo pa je malce počasnejši.

Leitmotifi so jasno izraženi, mogoče zna zaradi relativne kratke dolžine celotnega dela to koga motiti, a po drugi strani bi bilo iste motive poslušati dalj časa kar malo utrujajoče. Je pa hkrati dovolj dinamičen, da ne odplava in se ne izgubi v šumu.

Najboljši komad: Time


Interstellar

Leto izdaje: 2014

Avtor: Hans Zimmer

Minutaža: 130 minut

OK, minutaža je malo odvisna od tega, katero različico soundtracka poslušate, saj so jih izdali več (po zadnjem štetju tri), a boste tudi z osnovno verzijo dobili več kot eno uro solidne glasbene podlage, ki bazira na orglah in godalih.

Razgibano kuliso Hans na tem delu dosega z variacijo daljših in krajših komadov, ki niso vsi enako izrazni – pri določenih gre res samo za šumenje v ozadju, kar zna koga odbiti. A po drugi strani so teme dovolj jasno izražene, da človek skoraj takoj prepozna delo.

Najboljši komad: S.T.A.Y


Black hawk down

Leto izdaje: 2001

Avtor: Hans Zimmer

Minutaža: 67 minut

Če ste fani Zimmerjevega opusa, vas bo Black Hawk Down presenetil. Predvsem zato, ker je vanj Zimmer najbolj očitno vmešal električne kitare in ostale rock inštrumente, ki dajajo celotnemu albumu izrazito nefilmski značaj.

A to ne pomeni, da kulisa ni koherentna in da soundtrack nima enega od najbolj značilnih zvenov. Če k originalni glasbi dodamo še komada Barra Barra alžirskega umetnika Rachida Taha in žalostinko dueta  Lisa Gerrard in Denez Prigent, dobimo enega od najbolj impresivnih podvigov tega tisočletja.

Najboljši komad: Leave no man behind


Dark Knight trilogija

Leto izdaje: 2005 - 2012

Avtorji: Hans Zimmer / James Newton Howard

Minutaže: 60:26 / 73:24 / 136:14

OK, malo goljufanja, a opus treh glasbenih podlag Nolanovi trilogiji je izredno koherenten in ga brez problema poslušate ko eno delo. Predvsem zato, ker gre za eno popolnejših in najbolj bogatih del Zimmerja, ki uspešno kombinira akcijske podlage z bolj epskimi glasbenimi izreki.

Spet je partitura bolj podobna Black Hawk Down, saj Zimmer tudi tokrat meša klasiko in elektroniko, kar naredi soundtrack dinamičen in predvsem zelo glasen. Četudi se vmes najde kakšna bolj umirjena melodija, je tale trilogija ena boljših nažigačin, kjer si da Hans res duška.

Najboljši komad: A Dark Knight


Blade Runner

Leto izdaje: 1982

Avtor: Vangelis

Minutaža: 57 minut

Nekatere stvari so res večne. In Vangelisov Blade Runner, ki je od svoje prve izdaje doživel že RES veliko poizdaj z razširjenimi skladbami in ostalimi dodatki res spada med zimzelene melodije. Za razliko od Zimmerja je Vangelis res nežen, a vseeno zelo konkreten, melodije pa lebdijo v ozadju ter lepo masirajo ušesa.

Prevladujejo predvsem zvoki električnih inštrumentov in klavirja, vse skupaj pa je podloženo s konkretnim ritmom. Mogoče bo šlo komu na živce relativno visok ton skladb in jazzovski vložki (jaz poznam vsaj eno), a je delo res dokaz, da je glasba resnično lahko nesmrtna.

Najboljši komad: Blade Runner Blues


Shawshank Redemption

Leto izdaje: 1994

Avtor: Thomas Newman

Minutaža: 53 minut

Če se hočete navdušiti nad soundtracki, je Newmanova Kaznilnica odrešitve zelo dobra vstopna postaja. Mehki toni, razdelane sklade, ki stojijo same zase in delujejo, četudi niste nikoli videli istoimenskega filma (resno?!) so zelo dobra podlaga in hkrati s svojim konsistentnim tonom brez pretiranih oktav lepo božajo ušesa.

Newmanov celotni opus se tudi v drugih partiturah drži podobnega vzorca – veliko godal, klavir za začimbo in predvsem zelo umirjene ter razpotegnjene melodije, ki kar trajajo in trajajo ter hkrati ne zahtevajo prevelike pozornosti.

Najboljši komad: Stoic Theme


Lord of the Rings trilogija

Leto izdaje: 2001 / 2002 / 2003

Avtor: Howard Shore

Minutaža: 71:29 / 77:09 / 72:05

OK, spet malce goljufam s trilogijo, ki so sestavljene iz šestih plošč, a lepo vas prosim – skupaj se držijo kot siamski trojčki. Tukaj boste našli veliko različnih glasbenih podlag, od bolj razgibanih do umirjenih epskih pesnitev. Mogoče vam bo šlo na živce pretirano ponavljanje tem posameznih likov, a ne pozabite – glasba sledi filmu.

Hkrati je to eden od soundtrackov, ki ni ravno prijazen za začetne poslušalce, saj se notri znajdejo tudi segmenti, ki sicer odlično podpirajo film, a hkrati delujejo malce razbito v samostojni različici. Vseeno se izplača potopiti v ep vseh treh delov, saj so dovolj razgibani in predvsem široki, da boste imeli ušesa polna zlatih melodij.

Najboljši komad: The Uruk-hai


Arrival

Leto izdaje: 2016

Avtor: Jóhann Jóhannsson

Minutaža: 56 minut

Za konec pa še dva čisti frišna od dveh novih odkritij. Jóhannsson je sicer za svoje delo že prejel Oskarja, s podlago za film Arrival pa odprl nove fronte filmske glasbe, ki bo od poslušalca od začetka zahtevala kar nekaj koncentracije. Predvsem zato, ker gre za elektronsko-ambientalne melodije brez poudarjenih zaključkov in začetkov.

A ko se enkrat prebijete skozi začeten šok, vas bo bogata glasbena tapiserija držala do konca. Še posebej, če ste si ogledali tudi film in si boste ob glasbi tako lahko enostavno priklicali zares fantastične prizore.

Najboljši komad: Heptapod B


Nocturnal Animals

Leto izdaje: 2016

Avtor: Abel Korzeniowski

Minutaža: 35 minut

Poleg Jóhannssona je odkritje leta zagotovo Poljak Korzeniowski, ki se je letos res izkazal. Poleg Nocturnal Animals vrzite uho še na njegove skladbe za serijo Penny Dreadful in film A Single Man, pa boste razumeli, zakaj je jokanje violin s podlago v tem primeru res kvalitetno.

Spet gre za primer glasbene podlage, kjer so izražene samo posamezne teme, fragmenti in se bo začetnik kar malo namučil, preden bo ujel ritem. A mu bo že v naslednjem trenutku hvaležen, saj so skladbe ritmične, na trenutke kar malo nervozne. K temu pripomore še relativno kratek album, ki pa vseeno prepriča. Ni vse v dolžini.

Najboljši komad: Mothers

 

Nova normalnost

Dosedaj ste najbrž slišali že vse krike moralne panike, zgražanja in nabiranja pozornosti z lažno zaskrbljenostjo. A se lahko torej o tem pogovarjamo umirjeno in preudarno? Če ja, berite naprej. Če ne, imate tam neki Tumblr blog, ki mu lahko dajete srčke.

Prvo dejanje: Umor na Facebook Live

OK, umor je kršitev etičnih in zakonskim norm. Tukaj nimamo kaj za diskutirat. Da to najbrž ni bil zadnji, je jasno. Da se te zadeve dogajajo bolj pogosto, če je zraven alkohol in žaljivke, tudi.

Nova je komponenta prenosa prek Facebook omrežja. Kulturni okvir totalnega egoizma, enostavne uporabe tehnologije za ojačevanje tega egoizma in medijsko ojačevanje tega nefiltriranega komunikacijskega kanala, ki se ne more odločiti, ali je množični mediji ali samo orodje, pripelje do tega, da se hočemo pred svojimi prijatelji prikazati v “najboljši” luči. Če to pomeni, da jim v živo kažemo pretep do smrti, je to samo znak, da je nekaj narobe z nami. In z našo percepcijo prijateljev.

Že tukaj lahko zaznamo elemente medijske nepismenosti. Facebook pogajanjo algoritmi. Ti algoritmi beležijo vse, kar na Facebook omrežju počnemo. Si kliknil Like? Zabeleženo. Si kliknil Share? Tudi. Si gledal video več kot deset sekund? Facebook zabeleži ogled celotnega videa. Je gledal tvoj prijatelj? OK, za Facebook je zadeva zanimiva in gledano vsebino začne porivati bolj na vrh časovnice, kjer se bije boj za gledanost. Do smrti, če je treba.

Ljudje so ogled videa primerjali z buljenjem in vožnjo mimo prometne nesreče. Ne strinjam se s to primerjavo. Pri buljenju v prometno nesrečo zadovoljuješ samo lastne potrebe. Pri ogledu videa na Facebooku mu pomagaš pri rasti. Ogled videa na Facebook omrežju je bolj podobno zaletavanju V že zveriženo pločevino. Make that car crash bigger!

Pripis krivde? V prvi vrsti človek, ki je storil domnevni zločin. Zraven njega človek, ki je dejanje snemal in oddajal prek Facebook omrežja. Potem pa vsi, ki so to gledali in klikali. To je dalo posnetku krila. To ga je izpostavilo v javnosti.

Drugo dejanje: Mediji zavohajo kri

Če je primer Mariborskega ravnatelja iz leta 2014 leto nič, potem smo leta 2017 že dodobra zakorakali v novo medijsko realnost. V njej mediji izgubijo še tisto trohico legitimnosti, ki so si jo pridobili z vmeščanjem družbeno relevantnih tem v skupni prostor in se popolnoma preobrazijo v mrhovinarje. Ki med seboj tekmujejo samo še v tem, kdo bo prej na naslovnici objavil bolj krvav kos mesa.

Ironija je v tem, da se mediji popolnoma podredijo prvemu dejanju te katastrofe. Vloge se v bistvu zamenjajo. Facebook postane generator vsebine, medtem ko so množični mediji postanejo samo nemi posredniki. Najslabše pri celotni zadevi je ravno to, da se mediji zavestno izenačujejo med seboj in se niti ne trudijo biti konkurenčni. Vsi so objavili iste slike, vsi so pisali iste članke. Zadeva je bila bolj poenotena kot PR sporočila, za katerega agencija zabiča, da ga nihče ne sme spreminjati.

Hkrati je objava v množičnih medijih dodatno zacementirala normalizacijo. Hej, to je normalno. To se gleda. To se bere. Ko se boste naslednjič odločili, da nekoga pretepete do smrti, pomislite na nas! Vrzite nam kost! Posnemite se in nam pošljite link! Mogoče vam damo še procente od oglasov!

Pripis krivde? Odsotnost vsakršne uredniške politike, premisleka o objavi in golo zasledovanje dobička. Bele žemlje so pač bele žemlje.

Tretje dejanje: Moralna panika

Crescendo celotna stvar doseže v tretjem dejanju. Ko je namreč zločin normaliziran, po tem, ko dajo množični mediji blagoslov, da se lahko o zadevi diskutira in da je to nova normalnost, pridejo ven pijavke. Organizacije, posamezniki… ki skušajo kar najbolj vnovčiti nastalo situacijo.

Tukaj so recimo social media managerji ali po domači dreki od gnoja, ki preprodajajo kri in moralno paniko za všečke. “Poglejte grozoto, ki je tako grozna, da je nihče noče gledati!” bi lahko povzeli pozive k akciji. In zadeva naredi še en krog. Postavljajo se sramotilni stebri, ljudje si razlagajo “kwa bi jst njim delal” in tako naprej.

Potem so tukaj organi pregona. Ki popolnoma absurdno dejanje izkoriščajo za nabiranje točk pri podelitvi večih pooblastil. Da bi torej z večimi pooblastili policija lahko sama od sebe omejila dostop do tega posnetka. Kar je hud problem. Če policija misli, da bi to lahko počela brez nadzora sodišč in na lastno pest, potem je to vzpostavljanje državnega sistema cenzure spletnih vsebin brez kakršnegakoli nadzora. In še to vprašanje, če bi dejansko dosegli cilj. Bi pa dobili proste roke za cenzuriranje lokalnih vsebin.

Na koncu še enkrat priletijo zraven množični mediji in poročajo o poročilih. “Mediji morajo pomirjati ljudi,” se je zapisalo enemu od medijskih portalov. “Ampak šele po tem, ko so ustvarili moralno paniko, legitimizirali debato in popolnoma zbanalizirali izgubo človeškega življenja,” ostane nenapisano.

Pripis krivde? Vsi tisti, ki tragedijo izkoriščajo za svoje profite. In se pri tem ne ozirajo na širšo sliko.

Četrto dejanje: Tišina

To dejanje ponavadi ostane preslišano, ker je zares tiho. Od mariborskega ravnatelja, prek umora direktorja kemijskega inštituta, do izmišljotine o vzgojiteljici, ki meče otroka ob tla in do umora s samomorom, ki se je zgodil samo pred nekaj dnevi – vsi primeri so bili medijsko zbanalizirali, v vseh so bile dokazano in domnevno kršene določila etičnega kodeksa novinarjev in medijskega zakona in v vseh primerih so nadzorne službe ostale tiho.

Medijski inšpektorat molči. “Ni prioriteta,” pravijo. “Ste v čakalni vrsti,” dodajo. Vsakič, ko se mediji spozabijo samoregulirati (verjemite, na tem področju vlada totalna amnezija) in vsakič, ko organi molčijo, je to cementiranje nove realnosti. V kateri oblasti s svojo pasivnostjo aktivno navijajo za še več gladiatorstva, za še več zbanaliziranih tem in za še več krvi.

Tega problema se vsi zavedajo. Ta problem je transparentno na tapeti že več let. In vendar se nič ne premakne. Nihče v parlamentu ne odpre te teme, vsi se delajo, da ne obstaja. Na sestankih gledajo v prazno in si mislijo: “Samo da mine, potem bo spet mir.”

Dogodki zadnjih let nam govorijo, da gremo v negativno spiralo. Da bomo novo normalnost zacementirali do te mere, da nek normalen izhod ne bo več mogoč. In po potrebno poseči po štemarci.

 

Pes čuvaj s pekarno

Naslov je mogoče nesmiseln, a dobro povzema položaj in razumevanje novinarskega poklica v Sloveniji. Do njega sem prišel, ko sem pred dnevi v znak protesta objavil naslednji premislek.

Dragi moji!

Nadaljevanje poročanja o umor s samomorom, ki meji na medijsko blaznost, kjer mediji med seboj tekmujejo samo v tem, kdo bo objavil bolj grozljive podrobnosti, je novo dno slovenskega medijskega poročanja.

Izkazanega ni bilo nikakršnega javnega interesa za pokrivanje zgodbe, nekaterih oglaševalci so se na poziv Državljan D odzvali in umaknili svoje oglase, a določene medijske hiše (Delo, Dnevnik, vecer.com, Svet24, Slovenske Novice) so o primeru vseeno poročale z detajli, vredni filma iz opusa režiserja Quentina Tarantina.

Kot kritična javnost primer najglasneje obsojamo predvsem zaradi tega, ker se iz njega transparentno vidi, da medije zanima samo generiranje dobička na novicah črne kronike in da med seboj tekmujejo samo v tem, kdo bo naštel več krvavih podrobnosti.

Še več. Razočarani smo nad nekaterimi uglednimi medijskimi osebnostmi, ki ne zmorejo toliko hrbtenice, da bi jasno in glasno obsodile pisanje in poročanje o tem popolnoma irelevantnem primeru in da bi se ENKRAT KONČNO JASNO IZRAZILI, kakšne medije hočemo imeti.

Drugače si lahko ob naslednjih novinarskih demonstracijah tiste vaše svinčnike vtaknete… v črno kroniko.

Govora je bilo o primeru poročanja o umoru in poskusu samomora, kjer so mediji poročali senzacionalistično, šokantno in brez pravega občutka za javni interes in zanimivost zgodbe. Dovolj je bila kri.

Na premislek sem dobil nekaj odzivov, a najboljši je prišel z desne.

Jože Biščak, novinar revije Reporter, je bil namreč mnenja, da so novinarji v bistvu peki. Da merijo utrip ljudstva in da pišejo o tem, kar si ljudstvo želi. Da pečejo bele žemlje, ker si jih ljudje pač želijo. In pri tem ignorirajo (če hočete analogijo raztegniti do absurda), da so črne žemlje bolj zdrave.

Je novinar res pek?

“Potrebe trga” so v oziru do novinarstva hudo problematičen termin. Če pustimo ob strani dejstvo, da bi se morali novinarji in uredniki pri svojem delu ozirati predvsem na lastno pozicijo in bi morali izhajati predvsem iz svoje razgledanosti in razumevanja družbe, je problematično tudi to, da Biščak kot novinar svojo vlogo razume predvsem kot generator filter bubbla. Se pravi – da daje ljudem tisto, kar oni eksplicitno zahtevajo.

Tako bi lahko Biščakovo interpretacijo novinarskega poklica razumeli kot lakajstvo. Novinarji bi morali tako govoriti in pisati samo o stvareh, ki bi jih njihovi bralci zahtevali, ne glede na to, kako trapaste oziroma nepomembne bi bile. Kupec je kralj.

A tukaj pridemo do problema. Če kot normo upoštevamo “glas ljudstva” in predpostavljamo, da se Biščak tega drži pri svojem pisanju – zakaj potem Reporter ni najbolj bran časopis v državi? Zakaj ima Reporter po lastnih podatkih manj naklade kot Mladina, ki jo desničarji vedno znova naslavljajo kot “nizkonakladni tednik”?

Situacijo lahko razumemo na dva načina.

Način 1 – Biščak govori eno, dela pa drugo. To je logično. Če Biščak govori, da bi moral medij servirati bralcu tisto, kar bralec naroči in branost Reporterja ni nekaj, s čemer bi se hvalili svoji mami, potem je očitno, da ekipa Reporterja tega ne počne.

Način 2 – Biščak govori nekaj, česar ne zna izvajati v praksi. Razumljivo. Ker Reporter ni najbolj prodajan časopis, Biščak pa dela točno tisto, kar govori (se pravi servisira javnost), potem mu to očitno ne gre najbolje od rok.

Ne vem, kaj je slabše.

Je kupec res kralj?

Dodatno zmoti valjenje krivde na kupca časopisov. V smislu – ljudje radi berejo o umorih in prav je, da mediji o tem pišejo. Ljudje časopise kupujejo zato, da preberejo, koga so zaklali, koga ustrelili, kdo je naredil samomor, kdo je poskusil narediti samomor, pa mu ni uspelo.

Hkrati se bodo zagovorniki ekonomske teorije novinarstva od vsakršnega preverjanja te trditve ogradili še z izjavo, da to poteka na podzavestni ravni, da je nemogoče o tem javnost izpraševati direktno in da številke prodaje povedo svoje.

In če za trenutek odmislimo “številke, ki govorijo same od sebe,” se dajmo vprašati – zdaj ko veste, da Reporter piše samo o zadevah, za katere ve, da jih bo lahko prodal oziroma da jih bo bralec kupil, ne pa o zadevah, ki bi bile “splošno relevantne”, “pomembne za sprejemanje odločitev” oziroma “koristne” – ga boste sedaj kupovali raje ali ga boste odjavili?

Na sploh so teorije ponudbe in povpraševanja na področju novinarstva skregane z vsako logiko in funkcijo množičnih medijev v družbi. OK, načeloma bi lahko rekli, da služijo funkciji zabavanja javnosti, a sta tukaj še informiranje in kontekstualiziranje. In spet gre za stvar, ki je implicirana in ne eksplicitno izrečena.

So novinarji gladiatorji?

Biščakovo trditev lahko preverimo v praksi. Ker je Reporter časopis, v katerem pišejo po zahtevah iz javnosti, mu zgenerirajmo potrebo. Na naslov odgovornega urednika silvester.surla@reporter.si pošljimo zahtevo, da Reporter začne redno pokrivati področje razmnoževanja pand v kitajskih živalskih vrtovih.

Model pisma:

Spoštovani!

Na vas se obračam s prošnjo po pokrivanju teme, ki me zelo zanima in menim, da je splošno zanimiva. Gre za razmnoževanje pand v kitajskih živalskih vrtovih. Kitajska je znana kot domovina ter kosmatincev, ki se zelo težko razmnožujejo v ujetništvu, zato je to velik dogodek za celotno državo.

Ker Kitajska pridobiva na moči in se pozicionira kot geopolitična slika no. 1, bi zelo rad vedel, koliko pand se skoti v ujetništvu, kako jim je ime, dobrodošel pa bo tudi videposnetek, kjer se bo videlo, kako se pande obnašajo v ujetništvu. Prosim, če novice pospremite z duplerico pande in uredniškim komentarjem.

Ker se je vaš novinar Jože Biščak na Twitterju izpovedal, da bi on najraje pisal po nareku javnosti, sem prepričan, da boste moji prošnji ugodili. Se veselim!

Hvala!

Tako bomo na enostaven način preverili, kakšni peki so sodelavci Reporterja.

Veto, prosim!

Jutri (1. 2. 2017) bodo ob 15h v Državnem svetu razpravljali o vetu predloga zakona o tujcih, ki razburja civilno in strokovno javnost. Argumenti stroke v parlamentu niso bili slišani, poslanke in poslanci so glasovali iz strahu in iz želje po medijski všečnosti.

Predlog zakona je nekoristen in ne predstavlja rešitve begunskega problema. Predstavlja samo poskus maskiranja nesposobnosti spopadanja s problemi našega časa in ustvarjanje vtisa, da “nekaj se pa vseeno dela.”

Hkrati se s tem predlogom dela nepopravljiva škoda mednarodnemu ugledu naše države, ki bo za vedno označena kot prestrašena in brezidejna država, ki se s problemi ne spopada, temveč jih ignorira in se od njih ograjuje. Dobesedno.

Zato nagovorimo svetnike Državnega sveta. Opozorimo jih na neskladje predloga zakona z evropsko zakonodajo, človekovimi pravicami in zdravo pametjo. Prosimo jih, naj zakon vrnejo v Državni zbor, kjer naj prestane še eno glasovanje in še eno kriitčno presojo.


Spoštovani!

Predlog zakona o tujcih predstavlja pretirano in neuravnovešeno reakcijo na begunsko krizo, ki že več kot leto dni zaposluje ves svet. V predlogu najdemo več zaskrbljujočih politik, proti njemu so protestirale lokalne in globalne nevladne organizacije, kritična javnost in stroka.

Državni svetniki ste varovalka pred neposlušnim parlamentom. Trenutno vi držite v rokah moč, da predlog zakona vetirate, ga pošljete nazaj v parlament in od poslank ter poslancev zahtevate nov premislek o tem škodljivem, neuporabnem in nevarnem predlogu, ki vodi v odpiranje možnosti zlorab in predvsem predstavlja očitne kršitve mednarodnega pravnega reda. Hkrati bi bilo produktivno izvajanje te zakonodaje popolnoma neizvedljivo in povezano z visoko porabo proračunskih sredstev. Sredstev, ki bi jih ta država lahko namenila za dvigovanje standarda življenja, investicije v gospodarstvo in druge produktivne cilje.

Predlog zakona o tujcih je že prejel negativne kritike domače in tuje javnosti. Z njim Slovenija kaže svoj grdi, neuravnovešeni, prestrašeni obraz in govori svetu – bojimo se. Ne vemo, kaj delamo. Ne vidimo se kot del rešitve.

Na eni strani je od naših političnih predstavnikov slišati kritike o neenotnosti evropske politike in kako članice vsaka zase sprejema odločitve, ki EU vodi vedno dlje od skupnih rešitev begunske problematike, medtem pa sami s takšnimi zakoni postajamo del tega istega procesa enostranskih politik. To ni Slovenija. To ni Evropa. 

Mednarodnih konvencij ne bi smeli jemati tako zlahka. Z izogibanjem spoštovanja mednarodnih pogodb o človekovih pravicah na dolgi rok človeštvu ne prinaša nič dobrega, kar je zgodovina že večkrat pokazala. Poleg spornih neskladij z mednarodnimi konvencijami je problematična tudi absoultna večina namesto dvotretinjske, ki bi predstavljala bistveno večjo varovalko pred morebitnimi zlorabami s strani državnih inštitucij.

V takšnih trenutkih lahko vi kot državni svetniki izkoristite priložnost in odigrate ključno vlogo pri prispevanju k demokraciji v Sloveniji in posledično tudi v Evropi. Skrbno pretehtajte in upoštevajte mnenja stroke ter dokažite svoj nepogrešljiv doprinos k parlamentarni demokraciji. Upravičite svoj obstoj in upoštevajte mnenje strokovne in civilne javnosti, mednarodnih organizacij in predvsem zdrave pameti.

Vetirajte predlog zakona o tujcih!

S spoštovanjem,

#podpis


Sporočilo lahko pošljete vsem svetnikom Državnega sveta.

igor.antauer@ds-rs.si, mitja.bervar@ds-rs.si, stojan.binder@ds-rs.si, zoran.bozic@ds-rs.si, uros.brezan@ds-rs.si, toni.dragar@ds-rs.si, rajko.fajt@ds-rs.si, alojz.glavac@ds-rs.si, janvit.golob@ds-rs.si, franc.golob@ds-rs.si, tomaz.horvat@ds-rs.si, bojan.kekec@ds-rs.si, samer.khalil@ds-rs.si, oskar.komac@ds-rs.si, bojan.kontic@ds-rs.si, alojz.kovsca@ds-rs.si, mirko.kozelj@ds-rs.si, darija.kuzmanic.korva@ds-rs.si, marija.lah@ds-rs.si, milan.lukic@ds-rs.si, rudi.matjasic@ds-rs.si, milan.ozimic@ds-rs.si, radovan.stanislav.pejovnik@ds-rs.si, milos.pohole@ds-rs.si, boris.popovic@ds-rs.si, bojana.potocan@ds-rs.si, janko.pozeznik@ds-rs.si, peter.pozun@ds-rs.si, metod.ropret@ds-rs.si, stevo.scavnicar@ds-rs.si, drago.scernjavic@ds-rs.si, dusan.semolic@ds-rs.si, joze.slivsek@ds-rs.si, dusan.strnad@ds-rs.si, branimir.strukelj@ds-rs.si, branko.sumenjak@ds-rs.si, matjaz.svagan@ds-rs.si, jernej.verbic@ds-rs.si, peter.vrisk@ds-rs.si, cvetko.zupancic@ds-rs.si