Dunkirk

Pred dnevom D je bil Dunkirk. Bitka iste velike začetnice, a popolnoma nasprotnega predznaka. Zaradi strateških in taktičnih napak v bitkah proti vojski nacistom so se bili zavezniki prisiljeni umakniti iz Francije in prečkati Kanal nazaj v Veliko Britanijo.

A se je tudi umik izkazal za zelo problematičnega, saj zavezniki niso hoteli žrtvovati letal in plovil, potrebnih za evakuacijo skoraj pol milijona zavezniških vojakov. Potrebovali so moč za obrambo kraljevine.

Beguncem tako ni preostalo drugega, kot da stojijo na plaži in čakajo na evakuacijo. Oziroma smrt. Nad njimi brnijo nacistična letala, za njimi z vsako uro bliže prodirata nacistična pehota in artilerija. Brez kritja in brez energije vojaki upajo na čudež ali smrt.

Nolanov Dunkirk je podoben Malickovi Tanki rdeči črti. Prikaz nesmiselnosti vojne in usodnosti položaja, pobraten z osebnimi zgodbami likov, o katerih izvemo ravno toliko, da nas skrbi za njih. Da z njimi čakamo na plimo in zavezniška plovila, ki jih bodo ponesla v odrešitev.

Počasna kamera, prikazovanje položaja v zraku nad Kanalom, v vodi pod njim in na obeh straneh te vodne gmote samo še dodajo k občutku klavstrofobije in obupa.

Tanka rdeča črta imata poleg podobnega tona tudi podoben zvok. Dialogov je malo, Hans Zimmerjeva podlaga pa počasi udarja ob ušesa v ritmu valov Atlanskega ocena. Glavni liki zgodbe v obeh primerih niso heroji iz Reševanja vojaka Ryana, temveč sleherniki, ki bi radi samo preživeli. Prizori iz zraka, morja in kopnega so skoraj dokumentarni – poškodovana tehnična oprema,

Nolan v filmu aktivira del svoje klasične igralske zasedbe (Cillian Murphy in Tom Hardy – ki ima cel film zakrit obraz z dihalno masko pilota in manj kot deset vrstic dialoga) ter jim doda cel kup igralske zasedbe, ki odlično opravi svoje delo.

Nobenega poziranja, nobenih razvlečenih kadrov nesmiselnega razvijanja likov – zgodba teče in vsak odlično opravi svoje delo, do Hardyjevega zaključnega kadra, ki spominja na Inception. Gledalec se sam odloči, kaj se je pravzaprav zgodilo.

Napak je v filmu relativno malo. Mogoče mu bo kdo zameril že prej omenjeno počasnost in neakcijskost – čeprav je film napet in gledalca prikuje na sedež, ne pričakujte enakega ritma kot so ga izbrali za napovednike. Vseeno gre za napeto pripoved, ki ne dramatizira brez potrebe. Ali kot je rekla gledalka v vrsti pred nama: “Ugh, kako nerealno je vse skupaj!”

 

Pixies – Ljubljana, Križanke (12.7.2017)

Pixies so na mojem seznamu koncertov vsaj od prvega ogleda filma Fight Club, kjer se njihov  Where is my mind perfektno zlije z zadnjo sceno eksplodirajočega mesta. Sicer so Ljubljano v vsej zgodovini obiskali dvakrat, nazadnje pred več kot desetimi leti, a sem jih tokrat videl prvič, v kombinaciji s predskupino Koala Voice.

Nad Koala Voice sem bil navdušen. Energija, zabavni komadi in odličen nastop sta potrdila dejstvo, da gre za enega najboljših bandov slovenske indie scene, ki veliko obeta in hkrati ne počiva na lovorikah. Glede na prva dva singla iz nove plošče Wolkenfabrik si lahko spet obetamo zabaven in energičen album.

Pixies so na oder uleteli točno, nato pa cel koncert odigrali tako, kot da se jim nekam mudi. Med komadi skorajda niso komunicirali z občinstom, tempo je bil tako hiter, da je bobnar pri določenih prehodih bobnal kar brez prestanka.

Podoben občutek sem imel tudi pred leti, ko so na odru Šiške nastopali Bambi Molesters – predskupina je bila veliko boljša od zvezd večera. Ko so na koncu Pixies zmasakrirali še svojo himno Where is my mind, sem bil kar malo razočaran.

Ne rečem, da koncert ni bil čisto brez svetlih trenutkov. Pri enemu od uvodnih komadov, Caribou, se mi je zdelo, da bo vse v redu. Tudi Debaser je bil čisto v redu. Pa Havalina. A vseeno je to le manjši del koncerta, ki je povečini minil v znamenju prehitrega igranja in zlorabljanja mikrofona ter naših bobničev.

Če ne bi bilo Koala Voice in če ne bi bil koncert v Ljubljani, bi bilo tole koncertno razočaranje leta. Tako je pa tole samo en neposrečen večer.

 

Question of Trust

This post is a write-up of the Digital-born media carnival that took place in Kotor, Montenegro (14. – 18. 7). It’s intended for an international audience that’s why I am writing it in English.

“Where are you coming from?”

I’ve cooperated with SHARE foundation from Belgrade ever since we’ve met for the first time in Kotor some five years ago.

The SHARE conference introduced me to a huge group of activists, lawyers and digital natives thinking about and working in the field of digital rights, economy and media landscape.

I’ve also had the privilege of participating in a debate on regional digital developments with participants coming from different countries and noticed a distinct line between the west and the east.

This line separates the perception of the national state and private companies and gives an important lesson in bridging a political gap in managing the online sphere in general.

To put it bluntly – we are all blind (wo)men trying to describe an elephant.

“Who do you trust more?”

I first noticed the distinction when participating in a group discussion on fake news and manipulation. A question was raised on what can different actors do about it and how should be tackle the problem of online propaganda.

Quickly two opposing fronts were established – one claiming the job should befall on the shoulders of techno-giants operating from the digital universe (but being firmly planted in California or a tax haven) while the others warned that the role of a digital police should fall squarely into the auspices of the national state. Both sides quickly offered arguments that supported their claim.

For the techno-giants aficionados the reasoning was simple. The government is corrupt and cannot be trusted. We have to rely on the benevolence of foreign private companies which care about the user and want to improve its user experience using the product. Additionally, these private companies are offering their product for free which enables the local political opposition to organize and be heard. Also – the country

For the state fans, the logic was reversed. Private companies should not be trusted to self-regulate themselves as we’ve seen copious amount of cases where self-regulation did not work and the companies just tip-toed around severe problems with their product (hate-speech, state-sponsored propaganda, hacks and break-ins). It was up to the government to execute it’s role as the protector of the people to protect them from the interests of private companies.

I tried to bridge the gap between those two groups and at the last panel that was focusing on the autonomous algorithms I finally got it. It’s a question of trust.

People from both camps reacted very passionately. Trusting your government was out of the question for the tech fans, since they probably has first-hand experience of trust misuse by the government officials. And the same time the state fans were vary of the idea where the state is in charge of the internet. It seemed so… final.

You must go deeper

The debate opened up another door to the basement of the mechanics of the world we live in. Question about (self)regulation usually ends by realizing that both sides (companies and states) are broken and should not be trusted.

However – you have to open up a textbook and ask yourself – what’s the primary role of these two actors? What’s the DNA of a private company made up and what’s there in the DNA of a national state?

You soon realize that trusting a private company is never a good thing. Especially when we are debating Facebook which plays into the political agenda of every nation state it’s present in.

In the West, the Facebook is perceived as a leech, sucking up personal data and making a product out of people. Moving east, you get the vibe of a beacon of democracy which in this case is just misplaced word for capitalism. Moving further east, you see that Facebook is actively participating with regimes, actually helping putting out the opposition.

Of course, national states are not exactly the same. Some care about the people, some don’t. Some pay attention to the welfare of their citizens, others don’t. But when we are talking about (self-)proclaimed democratic states, the role of the state should be the same.

Did you try turning it off and on again?

So why isn’t that working in practice? Why do the democratic countries and their politicians abuse power given to them by the constituents? Why is there a political disbelief in the democratic process with people claiming the system is broken?

Well, it mostly has to do with outputs. Election results, political candidates and the whole political arena has been turning into a circus for a while now. There’s a sense of theater, Jerry Bruckheimer directed blockbuster where the loudest gun wins and there’s only room for one.

Common values of our society are getting destroyed by collective social dementia where we are forgetting that democracy is a system that has many parts with different roles. And every part matters. You cannot outsource your role, you cannot forgo it.

In our society of shock doctrine, always-on circus arena and instant gratification, we are losing our sense of political usefulness and our sense of purpose. We are constantly waiting for the hero to appear and solve everything with its mystical powers. From this perspective, Facebook is a likely candidate for the role. It supposedly liberates regimes, it supposedly saves people, it supposedly cares about them. Just think – whenever an emergency situation emerges, Facebook is asking you “Mark yourself safe!” How many times did the government ask you the same question?

Implicit and explicit

I often say the government sucks at self-promotion. Despite the fact that the government and the state is responsible for almost every aspect of our lives (and we’re confirming that by delegating power to its institutions) people repeatedly perceive it as the enemy.

Just think – the notion of the press being the fourth estate and a watchdog is planted in the idea that government needs oversight from the people. Despite the fact that the people are effectively in charge of the government, we very rarely execute our power. Not only do we boycott elections, but we very rarely engage in politics by running for offices, participating in the decision-making process or using our political power where it matters.

What we do very often is engage in clicktivism online. Not only does that have very little actual effect (if it’s not combined by offline activities) but it also gives out a notion that we ARE doing SOMETHING. And who do you think wants that feeling to last? Who do you think benefits the most when we equate political activities with the usage of online platforms?

The fact that we are explicitly participating online thinking that’s the same as participating in the decision making process and the fact that by doing that we are implicitly saying the government is broken and should be replaced is a very dangerous notion. It furthers the incapacitated citizen and it prevents us all from forming a meaningful and effective political movement.

At the same time we are constantly arguing the notion that the actual politics are useless and that smart people should not do politics. We are constantly saying that political change should happen outside of the political arena. And that the system does not matter. This further prevents from systemic change to take place since everybody is saying that the system we are using and living in does not matter.

Regulation and self-regulation

When you apply the question of governmental regulation on the setting described in the past few paragraphs, you get an expected result. Everybody’s knee-jerk reaction is – keep the government away from my life. Keep it away from doing more harm. Limit it and keep it as small as possible. Let others take care of everything.

The lie of self-regulation was started by the industry which wanted zero outside control. The industry which wanted to do as is pleases without politicians, charged with protecting people’s lives meddling in. It did that by emphasizing the supposed uselessness of the government and its own moral high ground and social supremacy.

This is especially problematic when you talk about the media and advertising but also when you are focusing on the tech-sector which is becoming more and more ubiquitous and is at the same time claiming its political innocence. But since we are well on our way into the IOT society, we should really act fast and start regulating the intermediaries which are influencing the way of our lives.

Techno-determinism, so present in the modern western society can be understood as a form of cultural imperialism. Companies like Facebook, Google and Apple with their cleverly designed brands and logos which resemble non-governmental organizations and hide their true ugly capitalistic face where the bottom line is the annual profits and nothing else are constantly purporting this lie that technology is the way towards salvation. That we should all embrace it and let it embed in our lives even further.

Come to think of it, it would be kind of funny if it wasn’t so dangerous. The tech is saying we should replace political governance with state of the art technology. That we should bring down the political arena and replace it with high tech automated VR environment. Where an autonomous algorithm will take care of everything.

At the same time, current attempts of regulation are extremely stupid and are playing into the tech giants agenda of self-regulation. But saying the tech should self-regulate because the current regulation suggestions are stupid is like saying the thieves should roam free because of police violence. If you want to improve regulations, you improve regulations, not get rid of it.

Common values

In the end it all comes down to common values and social contracts. Values are important because then enable us to have a discussion that is based on mutual agreements of the space and time we’re having our discussion in.

By rooting for self-regulation we are actually admitting our own fault of being unable to engage in a meaningful political discussion and at the same time relaying our powers and responsibilities to a third party which is using everything in its power to delude us into recognizing it as a legitimate actor in this debate.

With the politicians wanting to break down the exact same values and change the political discourse, it’s no wonder people are saying the owner of Facebook should run for politics. He has everything one supposedly needs – charisma, money and power. Oh and every possible piece of personal data on every one of us. Which the politicians right now are arguing to regulate.

Do you trust yourself?

It really is the question of trust. Do we trust ourselves? Do we trust our mutually agreed upon political system? Do we use the rights that we’ve bestowed upon ourselves? Or are we just looking for a quick non-fix by delegating our powers to somebody else we like?

As we debate the political system and political change we should never underestimate our own role in it. We should never ignore the fact that by actively participating in it or choosing to ignore it we are co-creating it. We’re all carrying a piece of responsibility for it no matter what we are thinking our role in it might be.

By getting excited over the prospects of self-governing autonomous technology which is in the hands of private companies, we are worshiping false idols and negating our role in the process. Which cannot be emphasized enough.

Political evangelism

I think what we could all need right know is some political evangelism. Instead of promoting gadgets, software and hardware solutions we should encourage each other to participate in the political arena. To take the fight where it really matters and to start paying attention the techno-companies are influencing policy development.

Just because the techno-sector is showing us its shiny face while hiding away the less appealing features and we are used of thinking about political engagement as a futile act it does not have to be so.

There are ample examples of useful and productive political participation where values were defended through positive and public debate. We should encourage civic studies in schools, help out young ones by showing them positive and useful ways of engaging into public debate and

Because of the aforementioned clicktivistic society and a lack of actual public engagement, younger generations are growing up without a real sense of communal participation. We should work on that.

But do to that we first have to shake our own prejudice and misconceptions about political power and engagement. We must first realize that we are an important part of the systematic development and we should act accordingly.

Odstop

Dajmo karte na mizo. Kreten sem. Debil, cepec, idiot, bebec, reva, izdajalec in kar se še tega. O tem ni nobenega dvoma. OK. Sedaj pa naprej…

Ko sem pred letom in pol kandidiral in bil potrjen za člana programskega sveta javnega zavoda RTV, sem imel pred seboj jasen cilj. Urediti položaj parlamentarnega programa, poskušati delati dobro in v širokem interesu ter od znotraj spoznati eno največjih organizacij pri nas.

Po slabem letu in pol sem včeraj na seji programskega sveta, ko programski svet ni uspel izglasovati zaupnice predlogu generalnega direktorja za začetek postopka za razrešitev direktorice televizije Slovenija, podal ustno odstopno izjavo.

To sem storil zaradi več razlogov, ki jih navajam v tem prispevku.

Osnovna higiena

Eno leto in pol lahko na sejah programskega sveta in sejah programskih komisij poslušamo razprave o škodljivem vodenju največje televizijske medijske hiše pri nas. Pritožujejo se novinarji, uredniki, programske svetnice in svetniki.

Varuhinja gledalčevih in poslušalčevih pravic ugotovi kršenje programskih načel, programski svet jo v njeni ugotovitvi podpre. To da generalnemu direktorju možnost ukrepanja. Ko ukrepa in za ukrep išče podporo programskega sveta, mu je ta ne da.

Programski svet je tako izrekel nezaupnico varuhinji, generalnemu direktorju in samemu sebi. Da po letu dni razprav o škodljivem vodenju, o problemih znotraj kolektiva, o jasni odgovornosti programski svet ni bil sposoben sprejeti odločitve, se mi ne zdi prav.

Zato odstopam.

Neodvisno delovanje

Ker mi je zakon o RTV v svojem 17. členu kot svetniku programskega sveta nalagal, da moram “svoje delo opravljati neodvisno ter nepristransko in so dolžni uresničevati samo interese RTV Slovenija kot javne radiotelevizije,” ugotavljam, da to ni več mogoče.

Programski svet je skupek interesnih skupin, ki niso sposobne pogleda onkraj svojega plota in kjer se namesto konsenza merijo moči frakcij. Kupčkanja je v nekaterih delih programskega več kot v drugih, a vendarle je rezultat odraz stanja. Namesto sodelovanja dobiš bojevanje. Namesto zmage argumentov dobiš zmago moči. V takem položaju je neodvisno delovanje praktično nemogoče.

To je najbolj razvidno prav iz glasovanja, ki je botrovalo mojemu odstopu. Ne morem in ne bom sodeloval v organih, ki se bojijo prevzemati odgovornost za svoja dejanja, a hkrati solijo pamet vsem in vsakomur, ki pride mimo. Ne morem in ne bom sodeloval v organih, ki ne razumejo svoje vloge oziroma jo zlorabljajo.

Zato odstopam.

Strokovno delovanje

Iz zgornje permise sledi tudi to, da je v programskem svetu izredno težko delovati strokovno.

Pustimo ob strani nerazumevanje pridevnika “programski”, za katerega smo tudi na včerajšnji seji lahko slišali, da ga nekateri enačijo s televizijskim (in upam da) radijskim programom, težava nastane, ko se svetniki in svetnice ne zavedajo protokola, ne spoštujejo ostalih organov zavoda in delujejo tudi proti samemu sebi.

V takem okolju ni mogoče voditi razprave in soočati argumentov, temveč se spet pokaže moč paktiranja različnih interesnih skupin, ki izdajajo zaupanje tistih, ki so jih na položaj imenovali. Ki kupčkajo lastne interese na škodo interesov tistih, ki jim zaupajo.

Zato odstopam.

Osebna integriteta

Veliko ljudi mi je takoj po napovedanemu odstopu reklo, da naj ne hodim. Da naj vztrajam. Da naj se borim. Borim s kom? Vztrajam pri čem? Saj je vendar vse v najlepšem redu. Po letu dni govoranc se je izkazalo, da so vse obtožbe trivialne, da je vse super in da ni nobenega razloga za podporo predlogu generalnega direktorja. Da ne slišimo pritožb, da ne vidimo odhodov, da vsemu prikimavamo in da vse odobravamo.

Nikoli nisem bil pristaš nesprejemanja odgovornosti in izmikanja odločanju. Nikoli nisem bil pristaš tega, da se zadeve zgodijo zaradi pasivnosti večine vpletenih. Nikoli nisem bil pristaš politikantstva, ki namesto dogovarjanja uporablja mešetarjenje in pogojevanje. Sploh v primeru, ko bi morali vsi delati v najboljšem interesu ene in iste pravne osebe.

No, očitno se je včeraj izkazalo, da nimam pojma. In da mi ne preostane drugega, kot da odstopim. Navsezadnje se mi zdi to fer tudi zaradi tega, ker je odstop napovedal tudi predsednik programskega sveta, ki ga izredno spoštujem in cenim. Če gre predsednik, bi po mojem mnenju morali iti tudi njegovi podporniki.

Zato odstopam.

Rešitev

Če se strinjate, da je to stanje nevzdržno, potem kandidirajte. Sistem programskega sveta je dobro postavljen, veliko se da narediti, če imaš vsaj približno vizijo tega, kaj bi rad naredil. Potrebujemo, če že hočete, več Savičev oziroma ljudi, ki so z glavo na mestu.

Trenuten sistem negativne selekcije je obupen, ker pripelje do že prej omenjenih napak v sistemu, ki pa so zelo enostavno rešljive. Naj moj odstop ne izzveni, kot da se ne da in da je vse zaman. Vsaka stvar je za nekaj dobra. Tudi odstop, če ugotoviš, da bi bilo tako bolje. Zate. Zame. Za nas.

A treba se bo angažirati. En človek je enako nič. Več ljudi je enako neskončnost.

Zato delam naprej. Na drug način.

Samoregulacija – lahko prosim nehamo uporabljati to besedo?

Za začetek malo polpretekle zgodovine medijev in oglaševanja. Načeloma poznamo dva modela urejanja teh dveh področji. Prvemu modelu se reče regulacija, drugemu samoregulacija. Modela sta si različna v svojem bistvu – pri regulaciji drži v roki palico država, pri samoregulaciji se mediji in oglaševalska stroka tepe sama.

Prednost samoregulacije v teoriji predpostavlja bolj zrelo skupnost, ki je odgovorna in ki se zaveda svojih problemov. Do samoregulacije je namreč prišlo v demokratičniih družbah, ki so spoznale, da regulacijski modeli držav, ki so novinarje preganjale po kazenskem zakoniku oziroma ki so odkrito politično »poravnavala« problematične medije niso ravno najboljši. Za nikogar. Zato so razvili sistem samoregulacije, ki je podoben najstniku, ki staršem zatrjuje: “Ma ne, ni me treba nadzirati, saj sem že dovolj star, da so mi določene zadeve jasne.”

Sistem ima samo eno slabost. Samoregulacija ne deluje. Nikjer. Nikdar. Nikoli. Samoregulacija je laž industrije, ki jo je natvezila državi, da lahko dela, kar se ji zljubi brez kakršnikoli sankcij, ko pa kdorkoli potegne kakršnokoli potezo, užaljeno skovika: “Ne! To je prepovedano, saj imamo vendar samoregulacijo!”

Zakaj samoregulacija ne deluje?

Pri samoregulaciji so najbolj pomembni etični kodeksi in etična razsodišča posamezne industrije. Tako oglaševalci kot novinarji imajo svoj etični kodeks in svoje častno razsodišče, ki predstavlja najvišji organ samoregulacije – spoštovanje kodeksa, ki ga je spisala in sprejela industrija sama, je namreč edini ukrep, na katerem stoji in pade samoregulacija.

V Sloveniji so etična razsodišča načeloma brezzobi tigri, ki renčijo v svojih kletkah, zanje pa se zmeni redkokdo. V prvi vrsti se zanje ne zmenijo mediji, ki jih najbolj kršijo. Zadnje se ne zmenijo oglaševalci, ki kršijo kodeks in se v nekaterih primerih izgovarjajo, »da pač nismo vedeli«.

Po drugi strani se sodne prakse v medijskih in oglaševalskih primerih vedno bolj zanašajo na kodekse. Zato jih ni dobro čisto zanemariti in ignorirati, a je po drugi strani nujno, da se primer premakne na sodišče, kar je v večini primerih mission impossible. Če samo pogledamo, koliko odmevnih medijskih primerov je končalo na sodišču, lahko ugotovimo, da je zasebna tožba luksuz, ki se je skoraj nihče ne poslužuje in zato vse skupaj izzveni v prazno. Tega se zagotovo zavedajo tudi mediji in oglaševalci, kar še dodatno povečuje število nesankcioniranih kršitev.

In tako od samoregulacije ostanejo samo lepe besede in vedno slabše prakse, ki so kot žuželke, skrite pod kamnom samoregulacije. Sama gniloba.

Družbena odgovornost

V zadnjem času se znotraj etičnega ravnanja omenja tudi koncert družbene odgovornosti. Nihče sicer ne ve, kaj družbena odgovornost je, a jim to ne preprečuje, da ne bi pod ta koncep tlačili čisto vsega, kar komurkoli v firmi pade na pamet. Zbiranje starega papirja? Družbena odgovornost! Družini prijazno podjetje? Družbena odgovornost! Velika okna? Družbena odgovornost! In ker je vse družbena odgovornost in ker je družbena odgovornost etična so vsa podjetja etična. Sancta simplicitas!

V času zmanjševanja oglaševalskih budgetov in izgube kreativnega kompasa industrija išče nove mehke načine za promocijo na trgu. Družbena odgovornost in etika sta priročni bergli, na katere se opirajo, saj firmam dejansko ni treba narediti nič drugega kot samo nalepiti nalepke na že obstoječe prakse – karkoli te že so.

To se je med drugim pokazalo tudi v primeru Mariborskega ravnatelja, kjer smo podjetja spraševali, kako utemeljujejo svojo družbeno odgovornost z oglaševanjem na Slovenskih novicah. Večina firm je ugotovila, da to res ni skladno z družbeno odgovornostjo in so oglase umaknile. Tako smo še enkrat zdefinirali družbeno odgovornost.

Debate o družbeni odgovornosti

V zadnjem mesecu sem se udeležil dveh razprav na relativno identično temo družbene odgovornosti. Eno je organiziral Alumni klub FDV, drugo so pripravili Slovenska oglaševalska zbornica in Društvo za marketing Slovenije. Za drugo sem sokriv tudi sam, ker sem Društvo za marketing Slovenije tri leta (ne hecam se, tri leta) prosil za dogodek tega tipa in fokus na medijski zakup. Tri leta zato, ker sem pred tremi leti vodil prvo fazo projekta Dajmo medije v medije in se je izkazalo, da veliko oglaševalcev sploh ne ve, kje se njihovih oglasi prikazujejo in da prikazovanje lahko regulirajo.

Najprej k Alumni klubu. Ki očitno ne razume koncepta okrogle mize oziroma jemlje to kot enourni dogodek, kjer se šestdeset minut gosti predstavljajo in na koncu moderator javi, da je okrogle mize konec, vprašanja pa lahko zastavimo gostom v odhajanju iz dvorane. Niso me tako učili. Hkrati so bili panelisti zelo šibki v definiranju osnovnih pojmov, tako da smo lahko večino časa poslušali predstavitev firm in hvaljenje v smislu »etičnega delovanja v Rusiji«.

Kombinirani dogodek na oglaševalski strani je postregel z istimi problemi. Da se o etiki premalo govori, da pa moramo biti etični. Do vsega. In vsakogar. In do sebe. Ko sem se vseeno opogumil z vprašanjem (edinim na celotnem dogodku!), da bi mogoče debato vseeno usmerili bolj v konkretne probleme medijskega zakupa, regulacije spletnega oglaševanja, sem dobil odgovor, da »joj te pandorine skrinjice pa danes ne bi odpirali«. Aha.

Sem pa na tem dogodku slišali tudi odlično izjavo enega od udeležencev okrogle mize, ki je dejal, da ima častno oglaševalsko razsodišče vedno več dela tudi zato, ker »so se začeli nanj obračati tudi državni regulatorji/organi, ki očitno nimajo svojih idej, kako bi te stvari reševali in potem čakajo, da jim mi naredimo domačo nalogo.« Saj veste – kot bi bili v sistemu samoregulacije! Zamisli!

V letu 2017 se torej nismo premaknili dlje od lepih besed in praznih kretenj, ki jih očitno organiziramo zato, da slučajno kdo ne bi rekel, da se nič ne dogaja.

Družbena (ne)odgovornost ubija!

A vseeno so problemi na področju družbene odgovornosti sečišča medijev in oglaševalcev vedno večji in vedno bolj konkretni. Oglasi financirajo medijsko produkcijo, ji dajejo manevrski prostor in ji omogočajo širjenje takšnih in drugačnih (dez)informacij.

Če smo pred tremi leti lahko opozarjali samo na povampirjene tabloide, ki so se hranili predvsem s spermo in krvjo, lahko danes opazimo vedno večje aktivnosti na področju politične propagande, ki je po eni strani še bolj subverzivna, po drugi strani pa toliko bolj problematična. Ker sistem samoregulacije na medijskem področju očitno ne deluje, so na drugi strani toliko bolj na udaru oglaševalci, ki bi se morali zavedati svojega vložka v celotni shemi.

Še več! Samoregulacija oglaševalskega sektorja bi se morala zavedati absolutne odgovornosti na področju financiranja medijskega prostora in hkrati problematiziranja ugleda blagovne znamke, ki se oglašujejo na problematičnih medijih. Na svetovni ravni se je proti Breitbartu organizirala skupina Sleeping giants, ki v različnih državah opozarja oglaševalce na oglase spletnega mesta Breitbart. Oglaševalci se odzivajo in oglase umikajo. Vedno hitreje. Vedno bolj.

Pri nas te debate še nimamo, čeprav smo imeli kar nekaj primerov medijskih objav in medijskih portalov, ki bi si jo več kot zaslužili. Mi se raje pogovarjamo o etičnosti in morali ter z zavestnimi odločitvami ne dvigujemo kamnov, pod katerimi je vedno več golazni.

Hans Zimmer – Dunaj, Stadthalle (6.6.2017)

Hans Who?

Mogoče najprej malo uvoda. Hans Zimmer je skladatelj in multiinštrumentalist, ki je večino svojega opusa posvetil filmski glasbi. Za sabo ima več kot stopetdeset kompozicij za filme, animirane filme, serije… in nič ne kaže, da bi mu zmanjkalo moči.

Nemški skladatelj, ki je začel kot glasbenik v popularni glasbi in se nato preko glasbe za oglase preusmeril v filmsko glasbo ter leta 1988 posnel podlago za film Rainman, ki mu je prislužil prvo nominacijo za Oskarja. Od takrat naprej je Hans eden od petih največjih filmskih skladateljev, vsako leto napiše vsaj eno glasbeno delo za film ali serijo.

Do danes ga ljudje poznajo vsaj po opusu Piratov s Karibov, Nolanove trilogije o Batmanu ali pa filmih iz serije Transformers. A če poslušate tudi njegove bolj umirjene kompozicije, kot so Matchstick men, Thin Red Line oziroma Hannibal, potem lahko vidite talent in variabilnost.

Sam sem se z njim srečal v poznih devetdesetih, ko je s podlagami za filme Crimson Tide, Broken Arrow in The Rock pisal bombastične in z zvokom bogate kompozicije, ki so mejile na “električno klasiko”, saj je poleg klasičnih inštrumentov v komade več kot učinkovito vpletal električne kitare, base in druga “moderna” glasbila. Kasneje sem začel njegove kompozicije poslušati tudi brez ogleda filma, kjer je bila glasba uporabljena. Ker je pač tako dobra.

Ah, Hans!

Nikoli si ne bi mislil, da bom Hansa kdaj videl v živo. Nikoli. Ne nikoli v smislu “Nikoli več ne bom jedel junk fooda”, ampak res nikoli. Hans in v živo sta bili pač dve množici brez skupne točke. Ne obstajata. Potem se je zgodilo leto 2015 in Hans je šel na evropsko turnejo (?!?!!!11!!).

Skoraj me je kap. Eno največjih imen filmske glasbe svoje kompozicije igra v živo z orkestrom in to kar sedemintridesetkrat po celotni Evropi. Zaradi objektivnih razlogov sva ga takrat zamudila in ko sem letos marca videl, da bo poleti s svojim orkestrom spet hodil naokrog, je bila odločitev jasna.

Na Dunaju sva bila tri dni. Malo zaradi turizma, malo zaradi tega, da se na mesto aklimatiziraš in da ti ni treba takoj po koncertu iskati avtomobila, da boš prehitel gnečo ob izhodu. Sedaj sva bila že bolj domača, sprehodi in vreme so bili fajn, ležanje ob reki na Donauinsel tudi.

Hans, Hans, Hans!

“Kdo sploh gre na tak koncert?” in “Kaj za vraga se ponavadi obleče za tako priložnost?” Čisto resno. Ko sva na dan koncerta prišla pred Stadhalle, se je tam začela zbirati res pestra skupina ljudi. Od starejših parov, družin, res upedenanih posameznikov in skupin mlajših fenov, ki Zimmerja razumejo kot rock zvezdo in so temu primerno tudi oblečeni. Kar je super – glasba ne pozna meja.

Koncert se je začel s petnajstminutno zamudo, saj je bila Stadthalle polna do zadnjega sedeža in so ob uri začetka ljudje še iskali svoj sedež. Ja, sedež. Stojišč ni bilo, gneče ob iskanju sedeža tudi ne, občinstvo je bilo izredno kultivirano in prijazno. Pred nama sta sedela dva prijatelja, ki sta pred koncertom delala selfije in ko sem videl, da je telefon v ozadju fotke zaznal še mojo faco, sem pač malo zapoziral. Da smo potem vsi štirje umirali od smeha.

Nato so luči ugasnile, na oder pa je prikorakala prva skupina glasbenikov in Hans. V rdečih hlačah. “Oblekel sem se v barve avstrijske zastave,” je pozdravil dvorano po začnem ogrevalnem komadu, ki je združeval koščke iz filmov Driving Miss Daisy, Sherlock Holmes in Madagascar.

Nato se je dvignil prvi zastor in poleg solistov smo videli celoten orkester godal, tolkal in pihal. Ko je z njimi odigral dva komada iz filmov Crimson Tide in Angels&Demons se je dvignil še en zastor in na oder je vkorakal še zbor. Genialno!

“Ich liebe Vienna!”

Hans je med komadi razlagal nastanek in zgodbe posameznih del, se šalil s člani orkestra in jih predstavljal občinstvu ter na sploh izpadel kot eden boljših frontmenov.

Pri posameznih komadih je igral klavir, bobne, brenkala ter pri solističnih delih drugih članov svojega orkestra te spodbujal in se jim zahvaljeval. “Ta komad igramo samo zato, ker te radi poslušamo solirati,” je med drugim pihal na dušo enemu od prvih električnih kitaristov orkestra.

Na koncertu so odigrali tudi komad Aurora, ki ga je Hans Zimmer posvetil žrtvam terorističnega napada v Manchestru. Komad sam je nastal po pokolu v kinu med filmom Dark Knight Rises leta 2012, Hans pa je z njim izrazil solidarnost in spoštovanje žrtvam te tragedije.

Tudi ostale anekdote so bile zelo doživete in na mestu, Hans zelo doživeto pripoveduje o prihodah s Tonyjem in Ridleyjem Scottom, brati režiserji, s katerimi je sodeloval na nekaterih svojih največjih delih, pa o Batman trilogiji in drugih pomembnejših prelomnicah svoje kariere.

Hans Zimmer Setlist

Užitek za ušesa in oči

Oder v treh delih, impresiven light show in dinamika, ki je od koncerta “klasične” glasbe ponavadi ne pričakujemo, so še dodatni razlogi za (ponovni) obisk in utrjujejo prepričanje, da boste dobili nekaj za vse okuse, a da bo hkrati vse skupaj še vedno delovalo kot povezana in smiselna celota.

Drugje bi namreč težko povezali tako različne komade, kot je umirjena “Journey To The Line” in razbijaška “Mombasa” oziroma “Why So Serious?”, kjer solistične vložke kitar in bobnov dopolnjuje impresiven light show in videoprojekcije, a hkrati vse skupaj izzveni kot domišljena celota pokrajine glasbenega izrazja filmske kulture.

Komadi posameznega sklopa so povezani v eno kompozicijo, tako da lahko v glasbi uživate tudi več kot deset minut naenkrat. Domišljena sestava pa orkester večkrat zaključuje zelo evforično, tako da te ob zadnjih notah kar privzdigne s sedeža.

Za dodaten plus ustvarjalcem štejem precej uravnoteženo setlisto, ki bi jo mogoče poeditiral samo v delu, kjer izvajajo sklop Levjega kralja, a je tudi ta zaradi vokalističnih vložkov zelo impresiven. Potiho sem upal na Black Hawk Down, a je bil tudi brez tega koncert vreden vsakega centa.

Pod črto je koncert vreden večkratnega ogleda, uživancija ob ogledu glasbenikov, ki se ob igranju zabavajo in uživajo v celotni izkušnji pa samo še dodatno utrjuje koncertno izkušnjo. Bravo maestro! Encore!

 

Kings Of Leon – Dunaj, Donauinsel (3.6.2017)

Na Rock in Vienna festival hodiva od leta 2015. Prvič so naju kupili z The Hives in Within Temptation ter pustili hladne s frontlinerji The Muse, drugič smo tam poslušali Rammstein in ignorirali ostale težkometalce, tokrat pa sva z Bajo zakorakala v čisto pravo softrokerijado, ki so jo zašpilili Kings Of Leon.

Letos sva gladko zignorirala ostale nastopajoče in se namesto tega odpravila na sprehod po Dunaju preverit, če je še vse tam, kjer mora biti. Vmes se je še priložnostno uscalo, a so se kaplje hitro posušile, tako da na prizorišču koncerta niti ni bilo videti posledic.

Kings Of Leon so eden od tistih bendov, ki jih ne poslušaš, pa jih v bistvu neprestano slišiš. Malo zato, ker so radijsko zelo prijetni, malo pa, ker so res fajn. Družinski bend, ki se svojih korenin americana rocka ne sramuje, temveč ga smiselno prepleta z ostalimi žanri je trenutno na festivalski turneji, kjer promovirajo svoj zadnji album The Walls, igrali so vse. Po festivalsko – hitro, močno in brez nepotrebnih solaž. Kar mi je čisto odgovarjalo, glede na to, da se znajo njihovi komadi hitro obrniti v neko bluesovsko podaljševanje brez jasnega ritma.

Kings of Leon Setlist Rock in Vienna 2017 2017, WALLS Tour

Veseli me, da so se na The Walls odločili za nadaljevanje finega in čistega rock izraza, ki so ga začeli že na Only by the night in ga potem vlekli skozi celoten opus. Udarni rifi, zabavne melodije in publika, ki jim je od prvega komada naprej jedla iz rok, plesala, pela in navijala za Caleba in brate je bila res osvežujoča in je še dodatno potrdila pozitivno izkušnjo spremljanja Kings of Leon v živo.

In čeprav mogoče energijsko koncert ni bil tako nabit kot predhodni težkokategorniki, so Kings Of Leon vseeno poskrbeli za lep zaključek poletnega večera. Za zapomnit.

Grožnje s smrtjo prek interneta? Ah, ne komplicirajte!

Enkrat pozimi 2016 sem na Twitterju prejel zgornjo sliko. Nekdo je sliko moje glave prilepil na eno od mnogih neonacističnih spletnih karikatur in zraven pripisal Make Slovenia great again. Zadevo sem prijavil na policijo in pojasnil, da grožnjo jemljem resno, da me glede na svojo javno izpostavljenost ni ravno težko najti in da grejo zadeve v državi v smer, ko se ob takih pozdravih resno zamislim nad celotno zadevo.

Policija je bila zelo korektna in je spisala ovadbo tožilstvu, ki mi je nato konec marca 2017 poslalo naslednje obvestilo o zavrženi ovadbi.

Nisem pravnik, a zdi se mi, da sodišča tožilstvo v Sloveniji zaradi pomanjkljivih praks na tem področju spletno komunikacijo ne obravnavajo korektno in v polni meri zavarovanja ogroženih. V besedilu sodnica tožilka ugotavlja, da zaradi odsotnosti fizičnega kontakta grožnje ni mogoče jemati resno.

Praksa se mi zdi problematična. Ne samo zato, ker spletna komunikacija in nadlegovanje prek spleta ni nekaj, kaj bi človek jemal z levo roko, temveč tudi zato, ker s tem sodišče tožilstvo načeloma javnosti sporoča, da je splet popolnoma nereguliran, da je vsak prepuščen samemu sebi in da naj ne pretiravam.

Niti toliko se niso potrudili, da bi policiji izdali sodni nalog, s katerim bi lahko pri Twitterju preverila določen uporabniški račun oziroma zahtevala od njih podatke. BTW, ta račun je Twitter na mojo prijavo enkrat že ukinil, a se je potem ponovno pojavil in še vedno trosi neonacistične in rasistične vsebine.

Zanimivo je sporočilo policije, ki mi je že vnaprej povedala, da naj se ne nadejam pretiranega uspeha, a da je pomembno, da se podobne prijave kopičijo, saj bodo tako sodišča mogoče videla, da je na tem področju sodno prakso potrebno spremeniti.

Hkrati je hvalevredno, da se lastniki družabnih omrežij zavedajo problema in se po svoji moči trudijo narediti vsaj malo reda, a resnično sem več pričakoval od slovenskega sodstva tožilstva (kakorkoli slovenceljsko se to že sliši).

 

Ghost – Dunaj, Gasometer (20.4.2017)

Ghost so misterij. Čisto resno. Skupina nastopa v maskah, nihče uradno1 ne ve, kdo so njeni člani. Zamaskirani v obleke in obrazne maske iz subverzivne katoliške mitologije skupina petih umetnikov na odru izvaja vizualni in muzikalni performans, podložen s težkimi rifi in zabavnimi besedili.

Koncert na Dunaju je bilo najino prvo srečanje z njimi, čeprav so v preteklosti že koncertirali v bližini. Švedska skupina večkrat zaide v Avstrijo, zelo verjetno pa jo boste srečali tudi na bolj rokovsko obarvanih festivalih po teh krajih.

Prvi vtis – ena bolj zabavnih skupin ever! Lahko bi jih imenovali tudi težkometalni The Hives, kjer pevec z uradnim imenom Papa Emeritus III (pevec je sicer isti skozi celoten obstoj skupine, ampak je vmes že dvakrat zamenjal ime) s svojo energijo, sarkastičnimi komentarji in odličnim performansom predstavlja enega boljši frontmanov, kar sem jim imel priložnost videti.

Koncert se je začel z dvemi uvodnimi melodijami izpod peresa Gregoria Allegrija, potem pa je Ghost prikorakal na oder in začel s singlom novega EP Popestar, po katerem se imenuje tudi turneja.

V petnajstih komadih so preigrali tako bolj udarne ala Con Clavi Con Dio in Secular Haze kot tudi bolj spevne in umirjene komade kot sta He is in Cirice ter tako pokazali izredno spevnost in širino materiala.

Ghost Setlist Planet.tt Bank Austria Halle Gasometer, Vienna, Austria 2017, Popestar

Izredno zabavno je na novo odkrivati umetnike in jih po prepričljivi diskografiji srečati še v živo, kjer še potrdijo svojo izpiljenost nastopa in materiala. Vredno si jih je zapomniti in v prihodnosti ponoviti izkušnjo.

Kot poseben plus jim štejem tudi že prej omenjeno širino komadov, ki ne grejo vsi v isto smer, čeprav imajo po drugi strani izredno značilen zvok in jih lahko takoj prepoznamo. Za razliko od njihovih izvajalcev.


1 Po koncertu sem zasledil novice o sporu znotraj skupine in razkrivanju imen članov. Zanimivo bo videti, kako se bo to razpletlo.

Preverjanje vsebin na spletu

V dobi laži (nehajmo s to polikano post-resničnostjo) je odgovornost posameznika pri filtriranju in kritičnem ocenjevanju virov informacij še toliko bolj pomembna. Spletni viri hkrati predstavljajo neizmeren vir informacij in prav tako velik vir laži, potvarjanj in izmišljotin.

V prejšnjem prispevku sem pisal o analiz virov vsebin, ki predstavlja dober začetek kritične refleksije spleta, danes pa bi se za hip pomudil pri drugem koraku – digitalni forenziki. Včasih se nam namreč zgodi, da bi radi preverili iskrenost zapisane vsebine, dodatno ocenili kredibilnost vira in se tako prepričali, ali gre za dokazljive podatke ali pa za nebuloze.

Spodaj našteta orodja so res osnovna in nezahtevna za uporabo. V bistvu je presenetljivo, kako enostavno in hitro je ugotoviti probleme z določenim materialom na spletu – bodisi da gre za fotografije, besedila oziroma druge elemente.


Fotografije

Ena najbolj razširjenih oblik komuniciranja so vizualni materiali. Fotografije, infografike in ostale vizualije delujejo prepričljivo ter služijo za podčrtavanje poante člankov in drugih vsebin. A velikokrat se zgodi, da so fotografije simbolične, da ne predstavljajo dejanskega stanja, opisanega v članku in da delujejo zavajujoče. Kako to preveriti?

Orodje 1: Google Images

Google Images je eno najmočnejših orodij za preverjanje fotografij. Omogoča tudi reverzibilno iskanje fotografij in ugotavljanje vira fotografije.

Velikokrat se namreč zgodi, da so fotografije vzete iz konteksta oziroma da so “simbolične”. Z Google Images lahko v velikih primerih hitro ugotovimo, kjer je fotografija nastala, kdo jo je prvi objavil in v kakšnem kontekstu.

Orodje 2: Tin Eye

Podobno kot Google Images tudi Tin Eye omogoča iskanje po viru fotografij oziroma po prvem mestu objave določene fotografije.

Orodje 3: Fotoforensics

Včasih se zgodi, da so fotografije obdelane oziroma da z manipulacijo elementov zabrišejo pravi pomen fotografije. Z orodjem Fotoforensics boste lahko ugotovili, kateri deli fotografije so obdelani oziroma spremenjeni. To sicer ne pomeni, da so nujno lažni, a vam daje indic, da se je nekdo igral z izvornim materialom.


Dokumenti

Podobno kot pri fotografijah lahko tudi pri dokumentih preverimo čas nastanka in avtorja določenega dokumenta. Vse to je namreč v večini primerov zapisano v metapodatkih dokumenta, ki jih lahko v večini primerov preberete z enim klikom.

Orodje 4: Metashield Analyzer online

OK, tole je eno od orodij, ki iz dokumentov pobere metapodatke in jih smiselno predstavi. V metapodatkih je lahko zapisan avtor dokumenta oziroma ime računalnika, na katerem je dokument nastal, čas urejanja oziroma število sprememb, datum nastanka in druge lastnosti, ki vam lahko pomagajo pri ugotavljanju izvora dokumenta.

Pozor: Metapodatke se sicer da odstraniti oziroma spremeniti, tako da je izpis lahko lažen.


Spletna mesta

Spletna mesta so v grobem sestavljena iz dveh glavnih elementov/naslovov – naslov spletne domene in naslov spletnega strežnika. Spletna domena predstavlja poenostavljeno ime za uporabnike, naslov spletnega strežnika pa serijo številk (IP).

Orodje 5: Reverse IP Lookup

S tem orodjem lahko ugotovimo, katera spletišča se nahajajo na istem strežniku. To nam koristi predvsem v primeru, ko skušamo ugotoviti, če so določene organizacije povezane med seboj oziroma če si delijo isti strežnik.

Pozor: V primeru komercialnega ponudnika spletišč se lahko zgodi, da bodo na istem strežniku stranke, ki med seboj ne bodo nujno povezane.

Orodje 6: CachedView

Včasih se zgodi, da kdo kaj objavi, pa potem ugotovi, da bi bilo mogoče smiselno to izbrisati. Z orodjem CachedView lahko preverimo, če se je slučajno zadeva shranila v katerega od arhivov spletnih brskalnikov. V iskalnik preprosto vpišemo URL naslov, ki ga želimo preveriti in upamo na najboljše.

Orodje 7: Whois

Eno od najbolj osnovnih orodij, ki lahko veliko pove o lastniku spletišča oziroma nam omogoči, da vidimo, kdo s spletiščem upravlja. Obstaja različica za spletišča po celem svetu in lokalna verzija za spletna mesta z domeno .si.

Načeloma lahko s tem orodjem ugotovite, kdo je domeno registriral, kje se nahaja spletno mesto na tej domeni in kdaj je bila domena registrirana.

Pozor: Podatke lahko lastnik domene zakrije.


Vsebine

Orodje 8: Raziskovalna spletišča

Sicer sem orodja za vsebinsko analizo posameznih novic omenil že v prejšnjem prispevku, pa naj jih na tem mestu samo ponovno navedem, da bo vse na enem mestu. Na spletu obstaja več informacijskih virov za preverjanje laži v vsebinah, ki krožijo po spletu.

Snopes, FactCheck, Hoax-slayer, TruthOrFiction, Skeptik.si


Navodila za uporabo

Orodja je najboljše kombinirati med seboj in jih uporabljati po tem, ko si postavimo preiskovalno hipotezo. Nič nam namreč ne pomaga, če podatke samo nabiramo na kup in jih ne interpretiramo. V predavanju o Dajmo medije v medije sem na primeru članka demonstriral souporabo.

Hkrati je pomembno, da se zavedamo svoje vloge tudi kot bralec spletnih vsebin in naprej delimo samo tiste, za katere lahko sami rečemo, da so pristne. Če se zgodi, da imamo v svoji mreži koga, ki nasede nategu, ga na to prijazno opozorimo in ponudimo dokaze – presenečeni boste, koliko ljudi pade na foro zaradi neznanja/neprevidnosti.

Na koncu mogoče še nekaj besed o največjemu problemu branja vsebin na spletu – filtrirnemu mehurčku. V branje svetujem knjigo Eli Parisher, za prvo silo pa ogled njegovega TED govora na isto temo.