October 11, 2007 – 1.13, pm
Zavod za zaposlovanje bo rešil situacijo!
V devetih mesecih je bilo veliko vzponov in padcev – predvsem volje. Dober dan ali slab, vedno je bilo v ozadju zavedanje, da si brez službe. Da jo potrebuješ. Da jo moraš najti. In to seveda sam, saj nihče ne pride domov in ti jo podari. Še najmanj Zavod za zaposlovanje. Na Zavod sem se prijavila v začetku januarja, takoj ko sem ugotovila, da nimam ne statusa študenta, oziroma v mojem primeru študentke, ne zaposlitve. Zavod mi v vseh teh mesecih ni ponudil veliko. Poklicali me niso, organizirali kak tečaj ali kaj podobnega pa tudi ne. Pa da ne bom preveč krivična – moja svetovalka je bila izredno prijazna. Ker je v tem času prišla ponudba, da bi delala kot samostojna podjetnica, me je enkrat poklicala, žal se nisem uspela javiti – nazaj je pa tudi nisem uspela priklicati – ter mi poslala mail, v katerem mi je priporočila nek tečaj za samostojne podjetnice. Ob prvem sestanku z mentorico sem izvedela, da je država Zavodu okrnila sredstva, kar pomeni, da nimajo denarja za pošiljanje svojih članov na tečaje, izobraževanje itd.
Poskusimo v državni službi
Ker mi Zavod ni pomagal, sem se iskanja lotila sama. Ker sem diplomirala iz politologije, je bila prva logična izbira iskanje pripravništva v javni upravi. Ministrstvo za javno upravo ima na svoji spletni strani objavljene razpise na nova delovna mesta v javni upravi. V začetku iskanja ni bilo nobenega razpisa, na katerega bi se prijavila, tako da sem poslala prošnjo za pripravništvo in življenjepis na vsa ministrstva, vladne urade in občino v domačem kraju. Seveda, takrat tega nisem vedela, je možno dobiti kakršnokoli pripravništvo v javni upravi le, če je delovno mesto razpisano. Sčasoma sem dobila odgovore, ki so bili vsi negativni. Prvo mesto in diplomo za negativni odgovor pa vsekakor dobi ravno urad župana občine, v kateri živim. Napisali so mi, da na občini ne zaposlujejo kadra z mojo izobrazbo. Fino, ne? Kje pa naj bi človek z diplomo iz politologije dobi zaposlitev? V javni upravi sigurno ne! Lahko dodam, da sem se kasneje prijavila na tri razpise, pa tudi tam nisem bila ustrezen kandidat – mesto pripravnice na ministrstvu za okolje je dobila neka punca, ki je prej že eno leto delala v nekem vladnem uradu. Jah…najbrž ni dobila tiste pozicije, ker bi imela nekaj delovnih izkušenj in pripravništva? In to je ponavadi tisto ključno, s čimer prideš v vladni urad. Hm…
Kaj pa zasebna sfera?
Če v državni službi ne gre, gre človek v zasebno sfero. In kje naj jaz, zanima me splet, politika in spoj le-tega, iščem? V agencijah, ki se ukvarjajo s spletom. Kako začeti? Greš na splet ter poiščeš agencije, ki se ukvarjajo s spletom. Največkrat so to agencije, ki se ukvarjajo z marketingom ter spletom, ker ponavadi eno samo v tem svetu ne deluje več.
Saga z Renderspaceom se je odvijala več mesecev. To je izredno milo rečeno, saj se je zadeva vlekla skoraj pol leta! Začelo se je pa tako, da je Domen videl, da imajo težave s kadrom in da potrebujejo okrepitve. Pa pošljem mail in življenjepis. Pridem na razgovor, pa reče direktor, da sem predobra, da bi delala le kot asistentka in da bodo z menoj sodelovali na projektu e-demokracije. Postala naj bi samostojna podjetnica, on pa naj bi povprašal okoli, kako naj bi sodelovali. Poslala sem tudi več idej o tem, kako bi lahko spletno mesto e-demokracija.si nadgradili. In sem čakala na odgovor. Sem pošiljala maile. In čakala. Po Blogresu, ki se je zgodil junija, pa je bilo dovolj. Končno sem se z direktorjem soočila iz oči v oči in mi je končno povedal, da kaže bolj slabo. Po štirih mesecih trpinčenja in čakanja na mail in/ali klic. Razumem Mirnika, da je težko. Vseeno mu dajem velik minus za obnašanje in način komunikacije z menoj.
Zopet sem poslala prošnjo za službo in življenjepis, kar tako na pamet. Izgubiti itak nisem imela kaj. Sestala sem se z direktorjem, opisala sem mu projekt e-demokracija.si, več pa nisem mogla narediti. Ker je bilo to v času poletja, je šel potem direktor na dopust za tri tedne, svojo odločitev pa naj bi mi sporočil po prihodu z dopusta. Zopet se je začelo čakanje. Preverjanje maila sigurno 10x preveč na dan, čakanje na klic ali sms – paziti je treba tudi na to, da je baterija telefona ves čas dovolj polna za telefonski pogovor, kajti le 5 sekund izključitve telefona in lahko zamudiš pomemben klic. Trije tedni so minili, odgovor pa je bil zelo težko čakan. Pošljem mail, Trojar pa mi zelo iskreno odgovori, da trenutno ne zaposlujejo, da pa me bodo obdržali v bazi podatkov in me bodo poklicali, ko se bo odprlo kako delovno mesto. Trojar je dobil plus za iskren in hiter odgovor.
Pošiljanje prošnje in življenjepisa preko maila in čakanje na odgovor. Pričakali so me negativni odgovori, čeprav sem šla na Futuristing celo na razgovor. Prostore imajo boguzahrbtom, zato si nisem ravno želela, da bi tam dobila delo. Najbolj zanimivo je bilo sicer dejstvo, da direktor firme življenjepisev ne bere, ampak ima za to eno asistentko, ki je očitno svoje delo opravila slabo, kajti povabili so me na razgovor za mesto vodje prireditev, na kar se nisem prijavila. Opisala sem mu sicer projekt e-demokracija.si, vendar ga tema ni zanimala. Deloval je nezainteresiran, kljub temu pa je dejal, da odpirajo neko novo podjetje, ki se bo ukvarjalo s spletom. Poklicali naj bi me nazaj. Po treh mesecih me še niso. Pa še to – Futuristing do nedavnega ni imel spletnega mesta – sedaj ga imajo, pa je grdo.
Posted in Job hunting | 3 Comments »
