Da so blogi vstopili v medijsko sliko, je jasno. Na tako majhnem medijskem prostoru, kot je Slovenija, se je v zadnjem letu zgodila prava eksplozija blogov, ki jo lahko primerjamo z razvojem tega ljudskega medija drugod po svetu.

Trenutno so v Sloveniji štirje močni centri, okrog katerih se je zbralo največ blogov. Prvi grozd je največji ponudnik dostopa do spleta, SiOL in njegov portal Blogos. Čeprav je SiOL zadnji vstopil na področje ponujanja brezplačnih spletnih dnevnikov (blogov), je trenutno na prvem mestu po odmevnosti in vplivnosti. K njegovi »razvpitosti« so pripomogli »hišni« blogerji, prva tožba na področju blogov in dobra oglaševalska kampanja. Blogerji so zapuščali svoje prehodne strežnike in se selili na Blogos, pritisk vrstnikov pa je bil tako močan, da je selitev postala skoraj obvezna. Nihče ni upošteval prednosti in slabosti, glavni magnet je bila znamka.

Drugi grozd je Večer in Večerov blog. Večer je prvi začel združevati vsebine na blogih in vsebine tiskanih izdaj, kar je pripomoglo k njegovi priljubljenosti in zagnanosti piscev blogov. Večer odlikuje tudi zelo človeški odnos upravnika strežnika, ki s svojimi uporabniki komunicira preko večih kanalov in jim pomaga ter svetuje.

Tretji grozd je Delo in portal TudiTi, ki je pred kratkim doživel stilistično preobrazbo. Delo je bilo na slovenskem področju prvi ponudnik brezplačnih blogov, vseeno pa sta ga prehitela tako Večer kot SiOL – razlog je bil delovo nepoznavanja medija in neodzivnost administratorjev.

Četrti grozd je eDnevnik, ki ga mnogi združujejo s časopisno hišo Dnevnik, v resnici pa ta dva medija nista povezana. eDnevnik je v primerjavi z Večerom in SiOLom manj vpliven, hkrati pa se je na njem oblikovala najmočnejša skupina blogerjev.

Enega od razlogov izbora platforme (popularnost) smo že omenili. Drugi razlog je ideološka navezanost na opcijo, ki jo medij predstavlja. SiOL s svojo japijevsko filozofijo meri na najširši krog uporabnikov, hkrati pa je od vseh štirih najbolj komercialen in na prvi pogled ideološko najmanj obremenjen. Dejstvo, da je SiOL državno podjetje, nima vpliva. eDnevnik predstavlja najbolj neodvisno platformo, kjer se administratorji skorajda ne ločijo od »navadnih« uporabnikov, kar še pripomore k krepitvi skupinske zavesti. Z zelo aktivnim administratorjem, ki blogerjem pomaga in jih spodbuja, se lahko pohvali tudi Večer. Delo pa po mojem mnenju rešuje samo dejstvo, da je bil prvi slovenski ponudnik in navkljub nedavnemu preoblikovanju portala nima vodilnega momenta privlačnosti, ki bi bil tako izrazit kot pri drugih dveh.

Vsak od grozdov ima lasten imenik blogov, ki uporabniku pregledovanje blogov zelo olajšajo, hkrati pa se ravno zaradi med seboj neprimerljivih imenikov uporabnik velikokrat ne zaveda, da so blogi tudi zunaj strežnika, na katerem on gostuje.

V Sloveniji tako blogi delujejo kot izrazito segregacijsko orodje, kjer se uporabniki delijo glede na uporabljeno platformo. Na vsakem grozdu tako zasledimo enaka vprašanja, enake debate in enake odgovore, kar kaže na nezaznavanje blogosfere s strani blogerjev. Meje mojega strežnika so meje mojega sveta.

V Sloveniji zato ne moremo govoriti o nacionalni blogosferi, saj so blogi zelo nepovezani, se ne referirajo in branijo »svoj« strežnik. Čeprav obstajajo »neodvisni« imeniki blogov, ki niso vezani na posameznega ponudnika, delujejo pa na principu samoprijave, se za vpis v te imenike odloča zelo majhen del vse blogosfere1.

Nevarnosti tako nepovezane blogosfere so mnogotere. Skupnost se ne zaveda lastnih članov, kar vodi do nezmožnosti mobilizacije. Ker se blogi ne povezujejo in ne referirajo, to spremeni dojemanje namena blogov. Ljudski medij tako postane zasebna komunikacija, namenjena izbranim posameznikom, ki pa je paradoksalno vseeno dostopna vsem. Iz tega sledi tudi odklanjanje referiranja in citiranja virov informacij, ki jih blogerji objavljajo na svojih blogih ter kraja intelektualne lastnine, ki v večini primerov ostane nekaznovana ravno zaradi »razdalj« med blogi. Več skupin pomeni tudi manjšo splošno prepoznavnost in posledično manjšo moč vpliva na družbeno dogajanje.

Do neke mere je kriva tudi semantična pretvorba termina blog. »Dnevnik« v slovenščini konotira nekaj zasebnega, osebnega, medtem ko je blog izrazito ekstrovertirana in javna oblika komuniciranja. Blogerji torej sami stremijo k čimvečji zaprtosti svojega bloga ter zavračajo združevanje in kolektivnost. K »zaprtosti« slovenske blogosfere prispevajo tudi administratorji strežnikov, saj se med njimi odvija boj za popularnost in čimvečje število uporabnikov, ki rezultira v večjem oglaševalskem deležu. S takim odnosom do blogosfere administratorji še dodatno pripomorejo k segregaciji blogerjev. Na koncu so za segregacijo posredno krivi tudi bralci, ki bloge berejo zelo nekritično2 in pasivno – tako so določeni blogi izpostavljeni čisto po nepotrebnem, medtem ko drugi po krivici samevajo. Sklenemo lahko, da ne glede na atomiziranosti blogosfere tukaj ne gre za model popolne konkurence, z veliko ponudniki in veliko potrošniki, saj so nekateri v priviligiranem položaju, kar kaže bolj na oligopol.

Rešitve je v vzgajanju občinstva. Zavedanje blogosfere onkraj enega strežnika je ključno za razumevanje tega novega medija, ki se širi z neverjetno hitrostjo. Bolj ko se bodo »klasični« mediji in uporabniki ukvarjali z blogom kot entiteto, manj bodo razumeli, zakaj je blog kolektivni medij. In bolj kot bodo fascinirani nad blogom kot orodjem, manj ga bodo znali uporabljati.

Način vzgoje je vprašljiv. Ker blog ni »izum akademije«, morata občinstvo ter ustvarjalci o blogih sama najti informacije. Trenutno vlada na trgu manko kvalitetnih informacij, ki bi blogosfero predstavljale v njeni celoti, razlog pa je v slabi medijski pokritosti različnih aspektov blogosfere. Večina medijev se namreč ukvarja predvsem z osebnimi spletnimi dnevniki, ki pa za razvoj blogosfere po mojem strokovnem mnenju niso zanimivi in predstavljajo njeno mrtvo vejo. Vseeno se ideja osebnih blogov z medijsko pozornostjo tako reproducira in dobiva veliko več pozornosti od ostali načinov uporabe, kar vodi do omejevanja pomenov fenomena.

Delna rešitev leži v t.i. »celebrity bloggers«, torej piscih spletnih dnevnikov, ki svojo karizmo klasičnih medijev pretakajo na ta »nov medij.« Pisci kot so Jonas Žnidaršič, Miha Guštin, Marko Crnkovič… bi lahko delovali kot posredniki znanja in učitelji tega novega medija. Vseeno zaenkrat pri njih ni opaziti tega interesa oziroma so posamezne »učne ure« zelo redke, tako da ne moremo govoriti o pravem prenosu znanja na širšo populacijo.

Blogerjem bi bilo potrebno celostno prikazati kolektivni moment, ki poganja druge nacionalne blogosfere. Izpostaviti bi bilo potrebno dobre prakse na globalnem in lokalnem nivoju3 , iz katerih bi uporabniki lahko dobili informacije, ki bi jim pomagale razumeti in uporabljati blog. Bloge bi bilo treba pripeljati ob bok množičnim medijem in jih priznati kot vir informacij4 , ki napajajo množične medije. S prepoznanjem blogov s strani množičnih medijev bi poskočila tudi razgledanost piscev, ki bi tako videli onkraj lastnega strežnika in se tako združili v nacionalno-globalno sfero blogov.

To se seveda ne bo zgodilo tako hitro, saj so informacije na tako majhnem področju kot je Slovenija, izredno dragoceno blago in množični mediji se bodo svojega oligopola oklepali, dokler bo to le mogoče in dokler se proti njim ne bo obrnila javnost. Vendar bo takrat za množične medije že prepozno.

—–

Opombe:

1. Na portalu siblogs.com je vpisanih nekaj čez 350 700 blogov, samo SiOL pa ima več kot 2000 blogerjev. Tudi portal sloblogi.net ima le nekaj čez 600 vpisov.
2. Pri nekaterih bralcih je eden glavnih kriterijev za branje tudi grafični izgled bloga.
3. Več o tem v članku “Spletni dnevniki in njihov demokratični potencial”, objavljenim v reviji Medijska preža in na portalu E-demokracija.si
4.V slovenskem medijskem prostoru se informacije iz spletnih dnevnikov navaja s frazo »po spletu kroži«, ki je nezadostna in za pisca bloga žaljiva (za enega od primerov navedenega »citiranja« glej spletni dnevnik Janija Severja)