Najprej sem hotel našo blogersko divo in njeno razmišljanje o etičnem kodeksu blogerjev preslišati, potem sem pa sklenil, da bom zapis o blogih združil z zapisom o razpravi o slovenskih medijih in nadzoru.

Meni osebno se zdi etika nekakšna oblika nadzora, četudi je konotacija besede lepša in bolj mila. Ne vem, mogoče se mi zdi, da etična pravila omejujejo tudi tam, kjer je potrebna svoboda duha. Kjer ni vse črno in belo, temveč sivo.

Zahteve po regulaciji vsebin na blogih, zahteve po določanju gibanja v tem medijskem prostoru so prenagle. Blogi se sploh še niso dobro konstituirali, že jih nekateri hočejo zapirati v okove forme in vsebine.

Povezava z okroglo mizo o novinarskem nadzoru se mi zdi na mestu zato, ker sem tam opazil, da so mediji v Sloveniji črno-beli. Spominjajo me na dinozavra, ki se bojujeta v živem pesku, drug drugega držita za goltanec in oba toneta v pozabo. Ta dualnost se prenaša tudi na bralce časopisov, ki niso sposobni kritične presoje vsebine. Ta nesposobnost je hkrati oče in mati razvoja te dualne vloge, naši proti vašim (karkoli že to pomeni), kjer se daje občutek, da gre za enakovredne partnerje. Kjer se daje občutek, da je svoboda tudi to, da pustiš zatiralcem vsiljevati mnenja sovraštva in razdora. In kjer se daje občutek, da je konflikt možno razrešiti samo s silo in s totalnim uničenjem ene od strani.

Ne bom rekel “Bodimo prijatelji, pozabimo in se imejmo radi,” kajti nasprotje od sovraštva ni prijateljstvo, temveč kritično presojanje vsebin. Izobrazba. Neizobraženost zelo hitro preskoči v sovraštvo, saj posameznik ni sposoben doumeti vsega, kar se dogaja. Neznanje je strah. Strah je jeza. Jeza je sovraštvo.

Pustimo ljudi, ki za svoj obstoj potrebujejo podporo mase. Ki sami od sebe ne dajo nič in so aktivni samo takrat, ko za njimi stoji množica oziroma pred njimi stojijo nasprotniki. Ki živijo v okolju konflikta in ne znajo funkcionirati v okolju miru. Ne ustvarjajmo novih konfliktov za lastno zabavo, ampak jih pustimo, da se samouničijo, da v želji po zunanjih konfliktih, ki ne obstajajo, iščejo le-te v svoji zmedeni notranjosti.

Poglejte, kaj se sedaj dogaja z novinarji. Kako razdrta je ta scena, kako polna puhlic o etiki in morali. Poglejte, kje in kako so novinarji začeli. Kako se je ta poklic razvijal. In primerjajte z blogi. Iščite paralele med množičnimi in ljudskim medijem in potem presodite – bi šli res radi po tej, že uhojeni, poti? Ki se konča danes in tu? Ali bi mogoče raje nov medij pustili, da se razvija, da brsti in da nas on popelje po neuhojenih poteh nekam drugam? V časoprostoru?

Meni se zdi, da pakiranje novih daril v stare škatle še nikoli ni bilo dobro. Da je potreben kvalitativen preskok mišljenja in določanje popolnoma novih okvirov videnja. In da bomo z izobraževanjem vseh udeležencev dosegli največ.

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan