Najprej sem hotel našo blogersko divo in njeno razmišljanje o etičnem kodeksu blogerjev preslišati, potem sem pa sklenil, da bom zapis o blogih združil z zapisom o razpravi o slovenskih medijih in nadzoru.
Meni osebno se zdi etika nekakšna oblika nadzora, četudi je konotacija besede lepša in bolj mila. Ne vem, mogoče se mi zdi, da etična pravila omejujejo tudi tam, kjer je potrebna svoboda duha. Kjer ni vse črno in belo, temveč sivo.
Zahteve po regulaciji vsebin na blogih, zahteve po določanju gibanja v tem medijskem prostoru so prenagle. Blogi se sploh še niso dobro konstituirali, že jih nekateri hočejo zapirati v okove forme in vsebine.
Povezava z okroglo mizo o novinarskem nadzoru se mi zdi na mestu zato, ker sem tam opazil, da so mediji v Sloveniji črno-beli. Spominjajo me na dinozavra, ki se bojujeta v živem pesku, drug drugega držita za goltanec in oba toneta v pozabo. Ta dualnost se prenaša tudi na bralce časopisov, ki niso sposobni kritične presoje vsebine. Ta nesposobnost je hkrati oče in mati razvoja te dualne vloge, naši proti vašim (karkoli že to pomeni), kjer se daje občutek, da gre za enakovredne partnerje. Kjer se daje občutek, da je svoboda tudi to, da pustiš zatiralcem vsiljevati mnenja sovraštva in razdora. In kjer se daje občutek, da je konflikt možno razrešiti samo s silo in s totalnim uničenjem ene od strani.
Ne bom rekel “Bodimo prijatelji, pozabimo in se imejmo radi,” kajti nasprotje od sovraštva ni prijateljstvo, temveč kritično presojanje vsebin. Izobrazba. Neizobraženost zelo hitro preskoči v sovraštvo, saj posameznik ni sposoben doumeti vsega, kar se dogaja. Neznanje je strah. Strah je jeza. Jeza je sovraštvo.
Pustimo ljudi, ki za svoj obstoj potrebujejo podporo mase. Ki sami od sebe ne dajo nič in so aktivni samo takrat, ko za njimi stoji množica oziroma pred njimi stojijo nasprotniki. Ki živijo v okolju konflikta in ne znajo funkcionirati v okolju miru. Ne ustvarjajmo novih konfliktov za lastno zabavo, ampak jih pustimo, da se samouničijo, da v želji po zunanjih konfliktih, ki ne obstajajo, iščejo le-te v svoji zmedeni notranjosti.
Poglejte, kaj se sedaj dogaja z novinarji. Kako razdrta je ta scena, kako polna puhlic o etiki in morali. Poglejte, kje in kako so novinarji začeli. Kako se je ta poklic razvijal. In primerjajte z blogi. Iščite paralele med množičnimi in ljudskim medijem in potem presodite – bi šli res radi po tej, že uhojeni, poti? Ki se konča danes in tu? Ali bi mogoče raje nov medij pustili, da se razvija, da brsti in da nas on popelje po neuhojenih poteh nekam drugam? V časoprostoru?
Meni se zdi, da pakiranje novih daril v stare škatle še nikoli ni bilo dobro. Da je potreben kvalitativen preskok mišljenja in določanje popolnoma novih okvirov videnja. In da bomo z izobraževanjem vseh udeležencev dosegli največ.
Kdo pa je blogerska diva? Kaj pa, če bi poslal na blog, o katerem pišeš kakšen pingback? In kje je odgovor na moje vprašanje o tvojem mnenju o etičnem kodeksu blogerjev? Prosim!
Bevskanje je nepotrebno, nekakšne zahteve “Kje je to, kje je ono?” pa najmanj nevljudne, če ne neokusne. Zapis je popolnoma korekten, strpen in v duhu kulturnega blogovskega dialoga.
Kodeks? Nihče, ki ni sposoben vsaj malo kritične presoje o samem sebi, nam o etiki ne bo predaval.
Dajana – če v zgornjem zapisu ne najdeš odgovora na svoje vprašanje, potem se nimava kaj pogovarjat o bloganju in kulturi.
“Ali bi mogoče raje nov medij pustili, da se razvija, da brsti in da nas on popelje po neuhojenih poteh nekam drugam?”
Mi vsi skupaj – tisti, ki želijo, in tisti, ki ne želijo – s spletno dejavnostjo ta medij razvijamo, ga peljemo, seveda pa tudi on nas pelje. Vpliv je kompleksen, večdimenzijski. Seveda komu ni všeč, da vpliv ne izhaja iz enotne platforme. Marsikdo sanja o tem, da regulacije ne sme biti. Ampak regulacija je dejstvo že zaradi nacionalnih zakonodaj. Vprašanje je le, katere oblike regulacije bodo spletno najbolj zaživele. Najbolj naravno za svetovni splet je, da bo soobstajalo več različic etičnih kodekstov, vendar bosta ena ali dve prevladali.
frišno iz sosednjega (b)loga, pozornost na zadnje besede:
“Pa še to: v blogih L Files in pri Hapax Legomena se je oglasil tudi Jonas, ki je proti etičnem kodeksu. Obadva blogerja pišeta o meni in o etičnem kodeksu, a me o tem nista obvestila.”
Se vam res zdi potrebno dvigat toliko prahu zaradi ene naegotripane weirdastične mamke, ki je včeraj odkrila tipkovnico in splet? Ne vem no – štekam, da bi lahko debata bila konstruktivna, čeprav je že vnaprej obsojena na brezplodnost, ampak tele ženske – roko na srce – ne moremo jemat resno, kaj šele za kako ‘stroko’, ki bi nam lahko pridigala o etiki.
Nekdo bi ji moral najprej razložit osnove spleta, v nadaljevanju pa osnove bloganja in tretiranja obiskovalcev. Ko se ji sprdne namreč briše komentarje kar tja v tri dni, popravlja objavljene poste za sabo (in celo komentarje!!!) in s tem spreminja kontekst, deli obiskovalce na prijatelje in a priori sovražnike etc etc. Skratka, very sick…
Ji je pa najbrž zelooofajn, ker jo zadnje dni vsi klikamo (zato da se režimo of course) in se ji zdi, da je uh ah in oh sploh. Pravi spletni Fredi Miler kot je nekdo omenil v njenih komentarjih 🙂
kot rečejo v filmu 300 – There`s no reason we can`t be civilised, is there?
‘Ali bi mogoče raje nov medij pustili, da se razvija, da brsti in da nas on popelje po neuhojenih poteh nekam drugam? V časoprostoru?’
Kam? Je to sploh mogoče? Po mojem se iste cepitve v družbi, ki se odražajo v politiki in v medijih prenašajo na bloge in ne glede na to, če bi blogerji hoteli ustvariti neko vseobsežno skupnost, bi prej ali slej naleteli na zidove nerazumevanja drugačnih. Potem pride zapiranje v svoje privatne vrtove, desna blogosfera, leva blogsfera, zabavna blogosfera, kar pač hočeš.
Saj smo že zdaj pri teh nekaj blogih v Sloveniji razdeljeni. Samo povezave na druge bloge je potrebno malo preleteti, pa se vidi, kako obstajajo skupine, ki se med seboj berejo in kako se ignorira ali poiskuša ignorirati druge.
Mislim, da ne bi smeli iz blogov delati nekaj posebnega, ker niso nič drugega kot malo drugače urejene spletne strani, sredstva s katerimi se samo nadaljuje komunikacijo v družbi, tokrat na malo bolj množični ravni in zato na prvi pogled tako kaotično in neregulirano. Čeprav, seveda veljajo za blogerje enaki zakoni kot za vse druge.
Hmm, se mi zdi da so pri nas bloggerji in “bloggerji”. Je zanimivo videt, da so v teh debatah najglasnejsi tisti, ki so bloge spoznali komaj pred parimi mesci skozi portale nasih glavnih medijev.
Le kako smo sploh lahko preziveli pred leti brez idej o kaksnih kodeksih ..
OK, ravnokar sem prišel semle iz reddit-a. Dajana, čisto prijateljsko bi ti objasnil, seveda kakor si jaz Domnove razloge za uporabe te fraze predstavljam: blogerska diva je bilo več kot očitno mišljeno ironično (prepričan sem namreč, da te avtor objave nima za divo), to besedo pa je uporabil, ker sama dobro veš, da te v določeni “krogih” tako poimenujejo, pa če ti je to všeč ali ne. Itak pa mislim, da več ali manj vsi, ki to berejo vedo, za koga gre; ni te bilo skratka treba omenjati z imenom.
Kot drugo pa: pritoževanje zaradi neobstoječega pingback-a??! Od kdaj pa ta “obveza”, da je treba nujno linkati na blog ali objavo, o kateremu/kateri pišeš??! Še posebno v primeru, če tistemu ne želiš delati še dodatnega prometa. Heh, bom še začel verjeti, da se res greš nek tekmovanje v smislu, kdo ima več obiskovalcev/pageview-ov.
l.p. Tadej
Jure: Bilo je zelo težko in blazno smo trpeli 😀 Pa čisto dobronamerno…mi smo “blogerji”.
Jin: Mene ne moti toliko grupiranje posameznih skupinic blogov (navsezadnje, bilo bi utopično pričakovati, da bodo ljudje brali čisto vse), kot me moti to, da navkljub blogrollam ljudje furajo nek elitizem oziroma se blogi zapirajo na noter. Ni neke sinergije.
Današnje Delo, stran 16 😉
Bloger v slovenščini prav ogabno zveni.
Ravno zato je fajn, ker ogabno zveni.
Ogabno je taka kul beseda 🙂
Erm…kaj ma tu veze semantika?
Jaz bi bil tudi blogerska diva. Če nihče noče biti. In če je že had blogerski… divan? 🙂
Domen: jaz bi bil vseeno Blogger, sem lepse googlable 🙂
Podvajanje črk v besedah je v slovenščini zelo redko, ponavadi gre za lastna imena. Ampak be my guest 😛
Kakšno podvajanje črk – saj bloger sploh ni slovenska beseda, morda je kvečjemu slowwwenska.
@Domen: … ti hmmm, ne bi rekel, sploh ne (glede lastnih imen); pomisli samo npr. na besede “oddajati“, (in naprej “oddajnik“, “oddaja” itd.), “oddaljevati” (in naprej “oddaljnost” itd.), “oddahniti” in tako naprej, če se držim samo v večini glagolov in prvih treh črk “odd…”. Ja, pa še tele sem se spomnil čisto tako, iz “top of my head”, kot se temu reče; no priznam, za enega sem nadalje pogledal v SSKJ.
Tadej
@klemen: 🙂 vsaj nisem aw 🙂
Jaz bi rekel, da je etika tako kot zakoni, ki kontrolirajo posedovanje orožja (think America). Deluje samo na tistih, ki se stvari držijo, tisti, ki pa se tega ne mislijo držati, pa bodo kršili ta etična načela. Zelo slaba oblika regulacije (imo).