Trilogija Roka Voda Kamen ali Kirurgija duše

19.08.2007BooksRecenzije

Najprej je bila Hrovača. Priznam, tja sem šel bolj zaradi Jonasa kot zaradi zvezde večera, vseeno pa sem se tekom večera navdušil tudi nad njim in predvsem nad dejstvom, da je vsake toliko zaklel kot stari furman, gospe v prvi vrsti pa so samo prijazno kimale in se nasmihale.

Že na poti domov sem se čisto nakuril, da bom tudi sam pokonzumiral njegove kamne, vodo in roko, vseeno pa sem se predvsem po zaslugi svoje boljše polovice odločil, da najprej naredim domačo nalogo in Gradišnika začnem brati od zadaj naprej. Sposodil sem si “Strogo zaupno po Siciliji” in bil razočaran. Humor je bil za moje pojme malo posiljen (but hey, I`m a funny guy!), vsebina pa nič posebnega in na koncu sem ugotovil, da mogoče Roka Voda Kamen ni vredna denarja in časa.

Nato sem na knjigo malo pozabil, spremljal pa dogajanje na Gradišnikovem blogu in prebral kritiko Mateje Hrastar v Mladini, kjer je Gradišnika zmlela v 1500 znakih. Nato je Gradišnik Hrastarjevo zmel v malo več znakih in tako sem začel spet razmišljati o tem, da pa mogoče bi pa vseeno odigral vlogo sodnika in dal prav enemu ali drugemu… Priložnost se mi je ponudila prejšnji teden, ko sva z Bayo hodila po Kopru in razmišljala, kaj početi v pasji vročini. Ni mi žal. Hrastarjeva nima pojma.

Knjigo vidim kot multidimenzionalno časovno kapsulo. Lahko se jo bere kot fikcijo ali dokumentarec (Moram Gradišnika vprašat, kateri deli so izmišljeni in kateri so resnični). Lahko kot študijo likov ali dramo. Lahko jo imate za avtopsihiatra (blog, anyone?) ali pa za zelo poglobljeno kirurgijo duševnega stanja glavnih junakov.

Vsi glavni junaki skušajo biti zdravniki in pacienti hkrati. Režejo druge, medtem ko sami krvavijo, pa zato sploh ne vedo. On bi rad rešil njo, pa bi bilo bolje, če bi sebe. Ona bi rada rešila njega, pa bi bilo zanjo boljše, če bi reševala sebe. Otrok trpi zaradi očeta, oče zaradi otroka, babica pa zaradi vseh (tole je zdajle zelo zmedeno, ampak upam, da vseeno dovolj jasno). Hkrati se odvija osamosvojitvena vojna, prerod na politični ravni, ki lepo spremlja odraščanje glavnih junakov.

Knjiga me je predvsem fascinirala zaradi stroge samorefleksije. Sicer ne vem, koliko je knjiga samocenzurirana, vseeno pa mi je Gradišnikov slog, s katerim vsak dogodek (1 stran) analizira z vseh kotov (5 strani). In mogoče mi je zaradi tega knjiga blizu. To pogovarjanje (in kompliciranje) avtorja s samim sabo. Ti svetovi znotraj nas. Ki vsake toliko pogledajo na plano in se postavijo na ogled. In Gradišnik, ki z natančnostjo kirurga to dogajanje popisuje in se iz njega uči. Na trenutke se zdi, kot da knjiga sploh ni bila mišljena za široko konzumacijo, temveč je Gradišnik to pisal izključno in samo sam zase. Mogoče je to celo res. Pa sem mu vseeno hvaležen, da je na koncu stisnil tipko Print.

Hkrati moram Gradišnika pohvaliti še zaradi par stvari. Že dolgo mi niso šli glavni junaki katerekoli knjige tako na jetra kot glavna junaka te knjige. Pa to mislim v dobrem smislu. Še posebej ženski lik (se ji že naprej opravičujem 😉 ). Ne vem, zakaj. Mogoče nikoli nisem razumel ljudi, ki puščajo odnose odprte in hkrati govorijo, da bi jih radi zaprli. Storijo pa nič. Ampak dobro…rad imam knjige, ki me živcirajo. Ki me tako potegnejo vase, da se čutim dolžnega sodelovati v dogajanju. Hkrati je to prva knjiga, v kateri avtor sam spolni akt odpravi z enim znakom. *. Carsko. Na (napačne) živce mi gredo knjige, ki so stereotipne v svoji eksplicitnosti, hkrati pa le-ta ostaja brez nekega globljega sporočila.

Ena slaba stran knjige je dogodek na koncu knjige. Ne bi vam rad uničil užitka ob branju, vseeno pa me taki zaključki motijo. Mogoče bi bilo fino, če bi dnevnik pisal še en mesec po tem dogodku, ravno toliko, da ne bi izpadlo, kot da je Dogodek konec življenja in da se po njemu ne zgodi nič več zanimivega.

Roki in Vodi in Kamnu napovedujem zanimivo življenje, ki bo med bralci delala oster rez. Ljudje, ki bodo od romana pričakovali standardno mero dnevniških zapisov, olepšanih resnic in odraslo verzijo Dnevnika Jadrana Krta, bodo trilogijo pljuvali, ker je knjiga pač preveč “pristranska” in ne pazi na formo. Trilogija Roka Voda Kamen (fraza se v romanu pojavi v različnih pomenih) je mogoče res knjiga, ki bralce ločuje na tak način, kot ogledalo ločuje duhove od navadnih ljudi. Ljudje v ogledalu vidijo svoj odsev, duhovi pač ne.

 

5 komentarjev na “Trilogija Roka Voda Kamen ali Kirurgija duše

  1. jaKa

    oh, keks, srce, ampak zvezdice (naj obrnem tvojo pozornost še na njihovo število) so jako povedne, da ne rečem eksplicitne… pa še prav res trivialno simboliko je uporabil avtor. marš nazaj še malo pomislit! 😉

     
  2. Domen

    A misliš, da je to mislil? Ne vem, meni bi bilo vseeno, tudi če bi uporabil katerokoli drugo znamenje. Je pa res, da če misliš seks, potem tudi vidiš seks 😉

     
  3. ervinator

    Ta Gradišnikov dnevnik je ekshibicionističen, knjige ni napisal samo zase. Bolj gre za to, da želi oziroma mora nekaj do konca sam pretuhtati, analizirati, domisliti, zatem pa to postavi na ogled drugim. Tako kot to počne Frane: svoje analize zapiše v dnevnik, tega pa v branje ponudi Manji – raje kot da bi ji povedal le bistvo in zaključke. To je, kot kaže, Gradišnik počel s svojo izvoljenko tudi zares.

     
  4. Domen

    Mogoče mu je bilo tako lažje. A veš, da se kao vržeš na finto in si rečeš – sej tega ne bo noben bral, kar napiši tako, kot je blo – potem pa napišeš in daš vpleteni osebi to prebrat.

     
  5. Branko

    Ahoj,
    vzdržal se bom komentarja, ki bi javno razodeval, “kaj je pesnik želel povedati” (pa saj je “pesnik” to sam povečini razbobnal v Pravljici ali Pratiki), bi se pa rad kratko malo zahvalil za ta tvoj obliž na ranico. Če mi pišeš na moj mail, se seveda odzovem še drugače, saj si tvoj zapis to zasluži.
    LP Brane

     

Vpišite komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.