Ker se je v zadnjem času na različnih koncih slovenske blogosfere pojavila zelo podobna, drznem si reči celo, ista izjava, naj jo še na tem mestu malo obgrizem.
Novinarska sfera v Sloveniji je zelo pestra. Pod pestra mislim, da to lahko dela malodane vsak, ki ima pet minut časa in je v osnovni šoli izkazal vsaj minimalno pismenost. Ljudje seveda mislijo, da vsi novinarji prihajamo iz Fakultete za družbene vede, zloglasne FSPN (koliko ljudi ve, kaj pomeni ta kratica? 😉 ) in trdijo, da fakulteta ne uči dobro, da so vsi novinarji zanič in da sploh ne vedo, kaj delajo.
Dragi moji, večina novinarjev, ki trenutno predstavljajo vaše okno v svet, nima naziva univ. dipl. novinar. Trenutno se pod “novinarje” šteje vse, kar leze in gre. Nekateri imajo novinarstvo za življenski navdih, drugi za mučno obvezo, rezultati oziroma poročanje pa je temu primerno. Kriviti fakulteto za stanje v slovenskem novinarstvu je približno tako, kot da bi za slabo slovensko filmsko sceno krivili AGRFT. Ni vse v faksu. Je pa res, da ljudje zelo radi posplošujejo in mislijo, da so oni najbolj pametni na celem širnem svetu.
Če najprej odgovorim Marku in poskušam vsaj minimalno ubraniti svoj “ceh” – V novinarstvu je veliko rutine. Vedno se nekaj dogaja in novinarji imamo razvit sistem žanrov, znotraj katerih ukalupljamo izdelke. Let`s face it…če bi se vsakega prispevka lotevali, kot se je Michelangelo loteval Sikstinske kapele, bi pri tridesetih letih izgubili vso možgansko skorjo. Najbolj tipičen primer je estrada oziroma kultura, kjer je, če pogledamo stvar od daleč, vse isto. Vedno je kaka Severina, Damjana Golavšek, Siddharta, vedno so tiskovne konference in vedno so ista vprašanja. Zakaj so ista vprašanja?
Najprej zato, ker si včasih zvezde zmislijo in odločijo, da na TEJ tiskovki ne bodo odgovarjali na katerakoli vprašanja, ampak samo na določena. Živo se spomnim, ko mi je dr. Marko Milosavljevič razlagal, kako je delal intervju z Nickom Caveom, potem se je pa tip hotel pogovarjati samo o svojemu novorojenemu otroku. Pa ga vprašaj kaj o red right hand, če lahko.
Drugi razlog je v novinarji samih, ki jih pošljejo delat napovednik koncerta, ki naj vključuje intervju z zvezdo. Rutina. Prideš tja, vprašaš tri stvari in zadevo sfiniširaš doma. Zakaj bi se trudil, ko je pa jasno, da bo iz tega nastala 500 znakov dolga novica, ki je ne bo noben prebral.
Iz istega razloga – kdo bo to bral – novinarji ne poročajo o različnih športnih panogah, četudi gre za svetovno prvenstvo. Matematika je preprosta. Na športno stran gre X novic. Y novic je nogomet, Z novic je košarka in W novic je sezonski šport. Y in Z in W je X. Ostalo pač odpade. Zakaj? Ker, roko na srce, ni splošno zanimivo. Oziroma imamo novinarji predstavo, da to ljudi ne bo zanimalo. Ko nam bo publika dokazala nasprotno, se bomo spremenili.
Skoda. Skoda, da nisem kaksnega kolesarja povozil. Brezglavo so vozili po prometnih cestah in se ogrevali. Po trije vstric! Niti nisem vedel, da je svetovno prvenstvo. Ni nikjer pisalo. Sem pa kolesarje slucajno videl.
Ja, jaz sem tudi precej razjarjen, ker novinarji niste nic pisali o podvodnem hokeju in vaterpolu na ledu. Pa o sestanku gobarskega drustva spodnji duplek.
Sram vas naj bo!
😉
tudi jaz pogresam sahovske komentarje na TVSportu. Kje je g. Baj(e)c?
hec na stran. Res je kar si napisal Domen, zal je vse to res, vendar se vseeno ne verjamem, da ima neko sv. prvenstvo v MTB manj gledanosti, kot pa drzavno prvenstvo v latinsko-ameriskih plesih ali umetnostno drsanje. sori, ne kupim tega. Slednje, normlano, pokriva TV in cajtngi 😉
-sv3
Se ne bi mogla bolj strinjat. Je pa Milosavljevič isto razlagal tudi nam … 😉
Sv3der – pazi, nisem rekel, da dejansko ima manj gledanosti ampak da novinarji to mislimo. Če se bo na medijske hiše usula tona pisem, v katerih bodo ljudje godrnjali, da zakaj ne pokrivamo ne vem česa, se bomo spremenili. Vse je v percepciji.
Pa še en komentarček z vidika novinarskega antipoda…
ad. 1) Biti diplomirani družboslovec je popolnoma fajn, če lahko široko teoretično znanje apliciraš na neko drugo področje v katerem si tudi dober. Pa naj bo to vzporedni študij kakšne bolje ‘trde’ vede, hobi, popoldanska dejavnost ali kaj tretjega. Biti npr. po izobrazbi novinar in ljubiteljski glasbenik. Nekako moraš vse skupaj prizemljit v prakso. Samo teoretično znanje, ti lahko pomaga edinole na kakšni strogo akademski poti.
ad. 2) Danes skorajda vsak že lahko reče, da je novinar. “Veš, jaz sem tudi novinar”, pove znanec. “Vsake toliko napišem kak prispevek za naš lokalni časopis”. Že res, da tovrstni pisci prispevajo zelo podobne vsebine, nikakor pa niso novinarji v ožjem ali širšem pomenu besede. Poznavanje žanrov, moralne in etične vrednote, profesionalni nivo, kredibilnost, pokončna drža in nenazadnje preverjanje vseh dejstev so elementi, ki gradijo pravega novinarja. Vsi ostali so lahko avtorji člankov oziroma pisci – da ne bom uporabil besede z bolj negativno konotacijo.
ad. 3) Agenda setting, agenda setting, agenda setting. Kateri dogodki oziroma dogajanja imajo dovolj zanimivih elementov, da jih lahko ,po nekih dokaj objektivnih novičarskih faktorjih, dojamemo kot objavljive. Kot nekaj, kar more prit v medije.
Nikakor s tem ne želim povedat, da je fdvjevski novinar kaj boljši od koga drugega, ki se je veščin priučil sam ali v teku opravljanja novinarskega dela. Nikakor. Gotovo pa teoretična osnova je. Celo zelo široka. Kako se ta potencial izrabi, oziroma aplicira v praksi, je pa bolj ali manj stvar posameznika.
Kar se intervijujev tiče: Interview (2007) – Steve Buscemi 😉
@M – komentar k ad. 3 – eno so glavni dogodki, ki jih imamo itak vsi (tukaj zares “deluje” agenda setting), eno so pa obrobne novice, ki velikokrat nastanejo zato, ker se nekomu da oziroma se nekomu ne da nečesa delat.
Nemoč naših žurnalistov
S tem hočem povedati, da bi morali malo bolj paziti na ugled vaše profesije. Bedni novinarji (z diplomo ali brez) vzamejo kredibilnost tudi dobrim.
Zato pa obstajajo uredniki, da presodijo, kaj si zasluzi objavo, in kaj ne. In kateri prispevek je dovolj dober, kateri pa ni. Dobri uredniki se od slabih locijo po tem, da to bolje presojajo. Novinarji seveda zacno hitro jokati o cenzuri, ce urednik presodi, da njihov prispevek ni dovolj dober/zanimiv. V resnici najveckrat sploh ni cenzura, ampak le dobra ali slaba uredniska presoja.
Kar se pa FSPN (sociologija, politicne vede & novinarstvo)/FDV tice, bi rekel, da ta sola novinarjem bolj skodi kot koristi;-)
O.
Okapi – Zakaj tako misliš? In se strinjam glede urednika, vseeno pa lahko tudi novinar urednika obvesti o kakem dogodku, urednik pa po svoji presoji dogodek uvrsti med pomembne in vredne poročanja. Ampak res me zanima, zakaj FDV škoduje?
Seveda mora novinar urednika obvescati o dogodkih, ampak urednik potem presodi, ali je dogodek res tako zanimiv, kot misli novinar, in si zato zasluzi prostor za objavo.
FDV pa skoduje zaradi tega, ker proizvaja novinarje, ki se ne spoznajo na nic, razen na novinarstvo. Na zalost novinarstvo nikogar ne zanima. Ljudi zanima politika, gospodarstvo, rock’n’roll, umetnost, tehnika, znanost … In potem novinarji vecinoma pisejo o stvareh, na katere se ne spoznajo, rezultat pa je taksen, kakrsen pac je (zalosten:-).
Novinarstvo ni poklic, ki zahteva samostojen faks. Novinarstvo je poklic, ki zahteva recimo enoletno specializacijo, kjer se bodoci novinar nauci porocati o zadevah, na katere se spozna.
O.
Novinarji s FDV vedo vse. Mar ne veš, da družboslovci vemo vse? Vse. 🙂
dej, spizdite no, diplomanti fspnja, vi ste preteklost! predstavljam vam sodobnega novinarja, khm, spletnega publicista. vsaj po podpisu na protipeticijo sodeč…
…in vse to samo zato, ker sem mu rekel idiot.
Tomaž, nikoli ne bom pozabil, kako si sam prosil za intervju na E-demokracija.si in to tako suvereno, kot da je že vse dogovorjeno.
Domen, prošnja za promocijo je orodje, ki se ga moramo tisti, ki si želimo nekaj spromovirati (npr. svoj blog) posluževati. Ampak, kot si tudi sam potrdil se s prošnjami pri politični konkurenci ne pride nikamor. E-demokracija je leva in liberalci nismo tam ničesar izgubili.
Ta ignoranca je prisotna povsod. V Dnevniku denimo skrbite (tudi ti osebno), da se iz blogosfere v časopis slišijo le “politično korektne” misli.
Mi smo na takšno obravnavo navajeni in se zato ne pritožujemo s peticijami celemu svetu. Ste pa tudi takšni, ki ste rojeni z zlato žlico v ustih in takšno obravnavo dojemate kot politično cenzuro. Ne zato, ker bi bili zlobni; ampak zato, ker niste navajeni da drugi delajo vam, tisto kar vi delate drugim.
Tomaž – Sicer se ne mislim kregat, ampak prosim, pojasni mi. Kako jaz osebno skrbim za selekcijo? Res me zanima. In jaz, da sem rojen z zlato žlico v ustih? Tudi tega ne razumem.