Ker se je v zadnjem času na različnih koncih slovenske blogosfere pojavila zelo podobna, drznem si reči celo, ista izjava, naj jo še na tem mestu malo obgrizem.

Novinarska sfera v Sloveniji je zelo pestra. Pod pestra mislim, da to lahko dela malodane vsak, ki ima pet minut časa in je v osnovni šoli izkazal vsaj minimalno pismenost. Ljudje seveda mislijo, da vsi novinarji prihajamo iz Fakultete za družbene vede, zloglasne FSPN (koliko ljudi ve, kaj pomeni ta kratica? 😉 ) in trdijo, da fakulteta ne uči dobro, da so vsi novinarji zanič in da sploh ne vedo, kaj delajo.

Dragi moji, večina novinarjev, ki trenutno predstavljajo vaše okno v svet, nima naziva univ. dipl. novinar. Trenutno se pod “novinarje” šteje vse, kar leze in gre. Nekateri imajo novinarstvo za življenski navdih, drugi za mučno obvezo, rezultati oziroma poročanje pa je temu primerno. Kriviti fakulteto za stanje v slovenskem novinarstvu je približno tako, kot da bi za slabo slovensko filmsko sceno krivili AGRFT. Ni vse v faksu. Je pa res, da ljudje zelo radi posplošujejo in mislijo, da so oni najbolj pametni na celem širnem svetu.

Če najprej odgovorim Marku in poskušam vsaj minimalno ubraniti svoj “ceh” – V novinarstvu je veliko rutine. Vedno se nekaj dogaja in novinarji imamo razvit sistem žanrov, znotraj katerih ukalupljamo izdelke. Let`s face it…če bi se vsakega prispevka lotevali, kot se je Michelangelo loteval Sikstinske kapele, bi pri tridesetih letih izgubili vso možgansko skorjo. Najbolj tipičen primer je estrada oziroma kultura, kjer je, če pogledamo stvar od daleč, vse isto. Vedno je kaka Severina, Damjana Golavšek, Siddharta, vedno so tiskovne konference in vedno so ista vprašanja. Zakaj so ista vprašanja?

Najprej zato, ker si včasih zvezde zmislijo in odločijo, da na TEJ tiskovki ne bodo odgovarjali na katerakoli vprašanja, ampak samo na določena. Živo se spomnim, ko mi je dr. Marko Milosavljevič razlagal, kako je delal intervju z Nickom Caveom, potem se je pa tip hotel pogovarjati samo o svojemu novorojenemu otroku. Pa ga vprašaj kaj o red right hand, če lahko.

Drugi razlog je v novinarji samih, ki jih pošljejo delat napovednik koncerta, ki naj vključuje intervju z zvezdo. Rutina. Prideš tja, vprašaš tri stvari in zadevo sfiniširaš doma. Zakaj bi se trudil, ko je pa jasno, da bo iz tega nastala 500 znakov dolga novica, ki je ne bo noben prebral.

Iz istega razloga – kdo bo to bral – novinarji ne poročajo o različnih športnih panogah, četudi gre za svetovno prvenstvo. Matematika je preprosta. Na športno stran gre X novic. Y novic je nogomet, Z novic je košarka in W novic je sezonski šport. Y in Z in W je X. Ostalo pač odpade. Zakaj? Ker, roko na srce, ni splošno zanimivo. Oziroma imamo novinarji predstavo, da to ljudi ne bo zanimalo. Ko nam bo publika dokazala nasprotno, se bomo spremenili.