“V čem je smisel Facebooka?” se sprašuje Marko Pigac in v svojem razmišljanju ni edini. Slovenski blogerji so Facebook in podobne družbene mreže označili za nesmiselne, neuporabne in nevarne. Mogoče sem edini, vseeno pa vidim tukaj določene vzporednice z razumevanje spletnih dnevnikov pri nas.

Facebook je na nek način blog na speedu, kjer se vse še toliko bolj zreducira na kontakt z določeno osebno, z njegovimi osebnimi lastnostmi. Uporabnik lahko sklepa nova prijateljstva, se s svojimi prijatelji pogovarja, izmenjuje darila in podobno. Skratka, poanta Facebooka je v primerjavi z blogi še bolj nagnjena na dvosmerno komunikacijo. Če na Facebooku ne komuniciraš, miruješ.

“Življenje” slovenskega fejsbukerja je predvidljivo.

Za Facebook so ga navdušili prijatelji. Prvih nekaj dni je novo okolje zanimivo. Ustvarja si profil, dodaja že poznane ljudi v svoj nabor prijateljev in skuša na svoj profil naložiti vse mogoče dodatne aplikacije. Temu lahko rečemo faza “gnezdenja”.

Ko faza “gnezdenja” preteče, se začne faza “obnavljanja”. V tej fazi širjenje mreže prijateljev miruje, stopnjuje pa se komunikacija s pripadniki te mreže. V toku te komunikacije se izoblikujejo dve vrsti omreženih prijateljev. Tisti, ki na komunikacijo odgovarjajo in tisti, ki tega ne počnejo.

Ko se ti dve kategoriji izoblikujeta, začne prisotnost posameznika na Facebooku upadati. Na eni strani mu zmanjka posameznikov, ki jih že pozna in bi jih rad dodal v svojo mrežo, po drugi strani pa zaradi neprestanega bombardiranja svojih prijateljev komunikacija postaja vse bolj enosmerna.

Sklepna faza je hibernacija. Ko uporabnik ugotovi, da svoje identitete ne more nikoli zares izbrisati (obstaja sicer suspendiranje računa, ki pa se prekine s ponovno registracijo. In ker je posameznik radoveden, so računi suspendirani največ nekaj dni), svojo identiteto enostavno zakrkne in jo pusti zamreti. O daljnoročnih posledicah v slovenskem medijskem prostoru ne moremo govoriti, saj je zgodovina Facebooka v Sloveniji še prekratka.

In kje vidim povezavo z blogi?

Slovenski blogi funkcionirajo na podoben način. Samo da je tolerančni prag blogov višji in traja dlje, preden se neaktivnost uporabnika pokaže. Bog ne daj, da bi preko Facebooka in/ali blogov organizirali kakršnokoli dejavnost oziroma da bi orodja spleta uporabili za doseganje točno določenega (komunikacijskega) cilja. Facebook tudi ne služi za formiranje novih skupin, temveč se preko njega samo potrujejo veze med starimi, že obstoječimi skupinami. Če pa skupina že nastane na Facebook-u, se nikoli ne realizira v “tostranem” življenju. Nismo še tam. Trenutno je poke-anje posameznikov preveč zanimivo.

Dodatno branje:

E-demokracija.si: Pakistanci s spletom nad predsednika Mušarafa

E-demokracija.si: Uspešna mobilizacija na spletu? Seveda!

Marko Pigac: Facebook: Čemu služi?

Rat-on-crack: ne da se mi bit na fejsbuku

Žiga Humar: Tudi to smo že doživeli

in še več…