Sicer knjige Naomi Klein (delni spoilerji na Drugi dom) še nisem skonzumiral do konca, sem vseeno “dojel” vzorec, ki ga Kleinova imenuje “the shock doctrine”. V knjigi Kleinova ta termin opiše kot “…a collective trauma, a war, a coup, a natural disaster, a terrorist attack puts us all into a state of shock…”, sam pa bi ga danes skušal aplicirati na slovensko medijsko sfero, bolj konkretno, na televizijska poročila.

Sicer televizije ne gledam že več let, vseeno pa sem prejšnji teden obležal na kavču ravno v času poročil. Osredotočimo se na poročila na televizijski postaji POP TV (24ur) in KANAL A (Svet).

V oddaji 24ur je bila ena od vodilnih tem DARS in težave z asfaltom v slovenskih predorih, prispevek pa je bil oblikovan kot pogovor med voditeljem v studiu (Edi Pucer) in novinarjem na terenu (Denis Oštir). Iz celotnega prispevka sem si najbolj zapomnil Pucerjeva vprašanja, ki so bila čisto vsa v stilu, včasih celo dobesedno: “Kdo bo izgubil službo?” (zaradi te napake).

Oddaja Svet ta fenomen še bolj potencira, saj skoraj ni prispevka, ki ne bi bil zgrajen na tak način. Hitri uvodi, še hitrejše odjave in pompozne besede. Delajo se nemogoče primerjave (Dars je zadolžen za 4,5 milijarde evrov, to je cena 45,000 garsonjer v Ljubljani) in hitro govorjenje voditelja, ki naj bi označevalo urgentnost povedanega, še njega samega včasih tako zmoti, da se zagovori. Pri tej oddaji je najbolj bizarno “javljanje s terena”, kjer VSI novinarji stojijo PRED studijem in s tem poudarjajo urgentnost “terena”. Kjerkoli ta “teren” že je.

Oboje jemljem kot “shock journalism”, torej podajanje informacij na šokanten način, da ima uporabnik še pri vremenski napovedi včasih občutek, da so sončki in oblački v vojni in da na območju strel prihaja do obmejnih spopadov. Hkrati se s šokom zamaskira neinformativnost prispevkov in huda banalizacija (Pucer s svojim obveznim Kdo bo izgubil službo? oziroma Potrč s svojimi garsonjerami).

Čemu tako novinarstvo koristi, vedo samo ustvarjalci takih vsebin. Pa še ti pogojno. Mogoče se skušajo skriti za dimom, mogoče mislijo, da drugače ne bodo prodali neinformativnih oziroma celo dezinformativnih vsebin, ki so jih amaterski novinarji tisti dan naredili ali pa kaj tretjega oziroma vse zgoraj naštete možnosti. Vem samo to, da mi gre tak način “informiranja” resno na živce in da kot ustvarjalec novinarskih vsebin upam, da se ne bom nikoli spustil na tako katastrofalno raven.

Pri novinarstvu pogrešam človeški pristop oziroma boljšo navezavo na gledalce. Pucer v prispevku niti enkrat ne vpraša, ali so sedaj avtoceste varne, kaj naj storijo uporabniki cest in podobno. Potrč s svojimi garsonjerami popolnoma zgreši bistvo, saj noben normalen človek ne bo kupil 45,000 garsonjer, hkrati pa bi bilo veliko bolj zanimivo vprašanje, kdo bo namesto DARS-a skrbel za ceste oziroma kako se bo to poznalo povprečnemu Janezu. Ampak to seveda ni tako razburljivo kot izguba službe oziroma 45,000 garsonjer.