Dragi moji, to vam govori človek, ki preteklih nekaj let (bolj natančno 4+) diha, je in serje bloge. Bil sem tam, ko nas je bilo le nekaj deset, ko je bilo naše vesolje omejeno na portal Si.blogs in ko se nam je zdelo fino, če si na svoje zapise dobil komentarje treh ljudi. Bil sem tam, ko so se zadeve razvijale, ko nas je opazil množični medij in o nas naredil reportažo, bil sem tam, ko smo branili Guštija.

Ampak dragi moji, danes so stvari ušle izpod nadzora. Danes so blogerjem svoboda govora, odprtost komunikacije in socialne mreže stopile, ne v glavo ampak čez njo in za sabo pustile zmazek cerebralnega korteksa. Na blogu 1Tastar, ki ga, ironično, gostuje Siol, sem v prispevku “Vagine sparove!” prebral tako velik nesmisel, da se Janša s svojo vlado skrije pred njim. Niti desničarji niso v svojih dejanjih tako očitni, kot je očiten neimenovan bloger, ki se podpisuje z vzdevkom 1tastar. Ne vem, kako naj si drugače razlagam zapis, v katerem bloger opisuje, kako je v sparu videl obvestilo, da lahko denar, ki ga je dobil za vrnjeno embalažo, zapravi le za pijačo iste vrste, pa je vseeno mislil, da bo za svojih 9,44 evra dobil nekaj drugega.

Korak dlje gredo preostali blogerji, ki se v komentarjih zaklinjajo k svobodi govora in izražanja, ki zaradi upravičenega poziva Sparove službe za odnose z javnostmi primerjajo Slovenija s Kitajsko, ki pozivajo k bojkotu kupovanja v Šparovih trgovinah in podobno. Dragi moji, oprostite, ampak moram vas vprašati po vašem duševnem zdravju. Branite namreč človeka, ki ne zna brati.

Ta manija okrog blogov, to svetobolje, da so blogi medij mase in da se lahko blogerji vključijo v javno debato preko svojega bloga…to se more enkrat nehat. Sicer je lepo in sem vesel, da se je bloganje razširilo in postalo del slovenske medijske scene, ampak stvari grejo sedaj čez rob normalnega. Blogerski zapisi, podobni zgoraj omenjenemu namreč dajejo blogom avro nedotakljivosti, blogerje pa enačijo z najvišjo kasto v Indiji. “This is my blog and I am not afraid to use it!” kričijo blogerji in grozijo s pametnimi telefoni, kjer lahko hitro, preko kratkih SMS sporočil obvestijo širno javnost o krivicah, ki se jim dogajajo v življenju.

V resnici se zaradi primerov, kot so 1tastarove pizde, pištola spreminja v pokalico in vedno več bo akcij ter pozivov k uporu oziroma bojkotu, vedno manj bo ta pokalica zastrašujoča oziroma vedno manj bo imela učinka. Dokler se ne bo spremenila v leseno igračo, s katero otroci tekajo po vrtovih in kričijo “Pau, pau…mrtuuuuu!!!!”