Glede na včerajšnji praznik sem se obnašal zelo kulturno in si doma ogledal par filmov, ki imajo skupno letnico nastanka. In to je leto 1985. Nato sem si ogledal še Petelinji zajtrk in dva letošnja filma ter opazil nekaj zelo zanimivega in predvidljivega. Filmi so bili včasih boljši.

Če za trenutek zanemarimo ostale aspekte in se osredotočimo na samo prikazovanje igralcev/zvezd v filmih danes in v filmih nekoč. Po mojem mnenju se je moral nekje zgoditi skoraj stoosemdesetstopinjski obrat, kjer so se filmi nehali posvečati zgodbi in vsebini in so se začeli osredotočati skoraj izključno na igralce same. Saj veste…večdesetsekundni posnetki Brada Pitta, počasno premikanje kamere po telesu Angeline Jolie in podobno. Film zaradi igralca in ne igralec zaradi filma. Katastrofa!

Včasih se je v filmih dogajalo več. Zvezde, kot je Alec Guiness, Christopher Lloyd, Marilyn Monroe in ostali (malo čudna mešanica, ampak vseeno), so sicer dobivali kratke, predstavitvene kadre, v katerih so lahko s pozo rekli “Look at me!”, ampak preostalih 80 minut filma je šlo pa striktno v igro in izkušnjo. Sedaj je ravno obratno in igralci v filmih pozirajo, na vsake toliko pa še malo “zaigrajo”.

V razmislek.