Tyler Durden: You are not your job.
Na dan svoje diplome iz novinarstva sem poslal prošnjo za delo v nenovinarskem sektorju. Še huje, v (neke vrste) oglaševanju. Za tiste, ki ne razumete poante…kot bi se mirovnik vpisal v vojsko. Ali pa vojak šel med mirovnike. Temu je botrovalo več razlogov, mogoče bi bilo fino, če bi nekaj njih našlo svoj prostor tudi znotraj programa za novinarstvo na fakultetah.
Tyler Durden: This isn’t a seminar. This isn’t a weekend retreat.
V novinarstvu sem bil slabih pet let. Tri leta RTV, slabi dve leti Dnevnik(.si). Vsako delovno mesto je imelo svoje finte, pri obeh so se določene stvari ponavljale. Mogoče sem RTV jemal bolj z levo roko, takrat se mi termini kot so redna služba, stalni dohodek in delovno razmerje niso zdeli tako pomembni. Pri Dnevniku je bilo drugače.
Tyler Durden: Nothing is static. Everything is falling apart.
Ne maram, da me ljudje nategujejo. Ne maram, da mi ljudje govorijo eno, mislijo pa čisto nekaj drugega. In ne maram, da eksplicitno požirajo svoje besede. Sploh v primerih, ko je njihova beseda edino, kar me drži na tistem mestu. In če je ne bi bilo, bi tudi jaz že zdavnaj odšel.
Tyler Durden: We are all part of the same compost heap. We are the all-singing, all-dancing crap of the world.
Ne maram nesposobnih ljudi. Ljudi, ki se šlepajo na moje znanje in izkušnje, ljudji, ki jemljejo in nič ne dajejo v zameno, čeprav je bil tak dogovor. In ne maram, da so potem ljudje užaljeni, ko jim to povem. Petrov princip: “Posameznik pleza po kadrovski lestvici, dokler ne doseže svojega nivoja nesposobnosti.”
Tyler Durden: Only after disaster can we be resurrected. It’s only after you’ve lost everything that you’re free to do anything.
Mislim, da sem sedaj boljši, kot sem bil prvi dan. Ko sem imel glavo polno nekih idej o sodelovanju, o mladi ekipi in o neskončnih možnostih v novinarstvu. Slovensko (spletno) novinarstvo je trenutno v dreku. Velikem dreku. Na eni strani piratizira klasične novinarske vire, brez katerih slovenski spletni mediji ne morejo živeti, na drugi strani pa se skuša uveljaviti kot samostojni vir. Ne glede na vse pa v uredništvih in upravah sedijo ljudje, ki razmišljajo s papirnatimi možgani. In formo papirja tlačijo na internet. Ter pričakujejo samo kvantitativne rezultate.
Tyler Durden: You’re not a beautiful and unique snowflake. You’re the same decaying, organic matter as anything else.
Katja Krasko z Imelde: “Novinarstvo je nekaj, kar počneš do svojega petindvajsetega leta. Potem moraš v službo.” Letos bom star sedemindvajset let. Delam od svojega osemnajstega leta. Mogoče bom čez štirinajst dni stopil v prvo redno delovno razmerje. Vsi dosedanji šefi so mi ob slovesu rekli: “Škoda, da greš, ampak ne bomo te prosili, da ostani.”
Tyler Durden: You have to give up. You have to realize that some day you will die. Until you know that, you are useless.
Nič ni večno. In prej, ko se zavedaš svoje prilagodljivosti in svoje inovativnosti, prej boš lahko živel normalno, ne glede na vse, kar se dogaja okrog tebe in v nekem trenutku predstavlja glavnino tvojega življenja.
Gremo naprej…
>“Novinarstvo je nekaj, kar počneš do svojega petindvajsetega leta. Potem moraš v službo.”
Tako lahko rece samo nekdo, ki ne razume, kaj bi v resnici moralo biti novinarstvo. Oziroma drugace povedano, zaradi taksnih, ki tako razmisljajo (in to pocnejo), je novinarstvo na slabem glasu.
O.
Srečno v pravi službi!
No, srce, malo si zadramatiziral, kenede.
Tyler ima sicer res dober monolog, ampak ti hkrati namigne tudi naslednji scenarij. In naslednjega. Pravljice namreč ne obstajajo in popolnega scenarija ne bo nikjer! In ponudi ti tudi rešitev: Prej kot se boš tega zavedal, lažje ti bo.
In s tole Katjo Krasko se seveda ne morem strinjati, le zdi se mi, da si ti malo jezen. Ugibam, da je šla iz novinarstva na Imeldo .. in da ni prav dolgo tam. 🙂 Jaz sem pač prešaltala v ravno obratni smeri, pa sem se enako dobro počutila. O tem, kaj je prava služba in kaj ne, nima smisla soditi. Vse je izkušnja in bodi raje za to hvaležen.
Je pa zabavno naključje. Znanka je v istem času dala odpoved in se spomnila istega monologa, spogleduje se pa tudi z isto firmo kot ti. 🙂
Čestitke Domenu! Jaz sem tudi po enomesečnem cincanju potegnila črto in se odločila, da je čas za spremembo in da si zaslužim kaj več kot počasno umiranje v veliki “kravata in samsonite” oglaševalski korporaciji, ki se bolj kot s svojimi naročniki ukvarja sama s sabo. Sita sem že tega nenehnega merjenja, ocenjevanja, ovrednotenja in whatnot, katerega edini cilj je to, da ti na koncu povedo, da si samo “resurs”. Sovražim to besedo. Mogoče drugje ni nič drugače, ampak nikoli ne bom vedela, če ne spokam in grem. Verjetno se vidiva. Good luck.
Oh, yes, I am angry
Okapi – sicer ne vem, v katerem sektorju si ti zaposlen, ampak mi lahko potem pojasniš, kako bi v trenutnih razmerah ti uredil “novinarski posel?
In kako bi novinarstvo spravil na dober glas?
Domen, no. Saj ne misliš resno, keneda? Isto bi namreč lahko vprašal za oglaševanje, za odvetniški poklic, delo v politiki ali pa karkoli drugega. Dober glas pač širijo dobre prakse. A v teh delajo ljudje in ljudje imajo tako različne interese in tako različna razumevanja, da so prizadevanja s takim ciljem (po mojem mnenju) prilično naivna.
Sem pa gledala ravno včeraj en navdihujoč film na to temo: The Fountainhead.
>In kako bi novinarstvo spravil na dober glas?
Za zacetek bi prepovedal z novinarstvom se ukvarjat mlajsim od 25 let;-)
O.
… domen, a to je pa bila kakšna (pred)pomladna poselitvena depresija?
Ne Milan, to je po tvoje prepucavanje, čeprav sem ti te zadeve že vsaj trikrat omenil in te opozoril nanje.
… domen, nekoč boš odrasel, do takrat ti pa želim vse najlepše na tvoji poti.
Ha! Milan tak pokroviteljski komentar pa res ne dotiče odraslemu, kaj ne! Saj ne, da sem jaz kaj bolj odrasel kot ti ali pa da želim biti / dajati vtis. Se prfočkam na tvojo željo Domnu, ki dejansko dramatizira, da bi ga skor resno vzel!
B5