Pri vseh debatah o oddaji Big Brother na komercialki se mi zdi, da se ljudem še sanja ne, kako poteka izbor kandidatov za življenje v hiši. In kako skrbno načrtovani so vsi dogodki, ki se zgodijo med štirimi stenami.

Na tem mestu se ne bom spuščal v klasično debato o resničnostni resničnostih šovov, bi pa še enkrat poudaril pomembnost režije in predvidevanja “izpadov”, nad katerimi se potem zgraža javnost in na katere opozarja varuhinja človekovih pravic, ki jo sicer spoštujem, vendar se mi zdi, da gospa o resničnostnih šovih nima pojma.

Kaj je smrt vsakega šova? So to izpadi, je to alkohol, seks, nasilje? Ne. Čeprav so vse naštete stvari posredno povezane s smrtjo šova, ki pride z nizko gledanostjo. In dokler bodo varuh in javnost resničnostni šov obravnavali kot naravno katastrofo, ki zahteva angažiranje splošne javnosti, da “naši dragi” ne bodo trpeli, dokler bodo blogi in komentarji polni besedil, v katerih se avtorji močno identificirajo z “glavnimi junaki” in dokler se bo celotna država vsak večer ob osmih usedla pred televizor in izvajala glasovanja v slogu rimskega cesarja, ki je s palcem odločal o življenju in smrti, se nam za smrt “no brain” televizijskega programa ni potrebno bati.

Za konec pa:

Sonja Lokar iz Evropske mreže za enakost spolov pa poudarja, da največji problem ni oddaja Big Brother, pač pa naša družba, kjer vlada prevelika toleranca do nasilja, manipulacije. Po njenem mnenju Big Brother sicer prispeva k brutalizaciji življenja, vendar pa je to življenje že samo po sebi brutalno, za kar so krive tudi inštitucije, sodišče, parlament, policija v odnosu do državljanov. Vir