Tudi jaz sem bil enkrat otrok. In sem hodil po športnih dnevih, kulturnih dnevih in ostalih “dodatnih” izobraževanjih. Pa se nikoli nismo vozili z avtobusi ob osmih zjutraj, ko je gneča največja in ko ljudje že tako nimajo potrpljenja, potem se ti pa na bus nabaše več deset kričečih otrok, ki ob vsakem speljevanju kričijo “Ohhh!!!! Kok` je ruknuuuuu!” in ob vsakem odprtju vrat na postajah “Ni šeeee!!! Ne gremo še doooolll!”
Zadeva ima namreč zelo elegantno rešitev. LPP ponuja najem avtobusa za šolske prevoze, če pa se vam zdi ta možnost predraga, naj otroci do mesta hodijo peš. Lepo vas prosim, od Strelišča do centra je samo deset minut. In če me bo kaka Dajana sedaj spraševala, zakaj nisem šel sam peš, imam že pripravljen odgovor: Ker se mi je mudilo v službo.
Jaz sem pa vedno vesel, kadar uletijo otroci na avtobus. Je veselo.
Kaj pa če bi raje takole razmišljal: od Strelišča do centra je samo deset minut, bom že malo potrpel in se ne razburjal nad otroci, ki so pravzaprav zelo simpatični, ko jih neham dojemati kot motnjo.
Lighten up! 🙂
Tud` res. Ampak vseeno…my sense of humor does not come on until ten a.m 😛
Kaj pa: “Otroci so naše največje bogastvo”? 🙂
No, mene take scene res plašijo. Še posebej, če je te dece veliko, se počutim kar malo ogrožena od njihovega gomazenja in hrupa. Brrrr …
Saj se je tudi mulcem mudilo!
Vozi se z avtom kot vsak pošten Slovenec.