O Katie Melua sem pred koncertom vedel zelo malo. OK, “Nine million bicycles” mi je šla na koncu na živce skoraj tako hudo kot Bluntova “klasika”, vseeno pa sem pričakoval pri Melui mutacijo Norah Jones. In bil prijetno presenečen, ko sem ugotovil, da gre Katie dobro od ust in rok tako pop kot tudi blues in mešanice svetovnih glasbenih ritmov.
Dvorana je bila polna. Še eno presenečenje. Večinoma so bili na koncertu starejši (prosim, ne me križat) ljudje, veliko je bilo tudi otrok in mlajših odraslih. Slišalo se je dobro, videlo tudi, klasičnega problema s prostorom za noge pa ne bom omenjal.
Kot predskupina je nastopila škotska (?) pevka Andrea McEwan, ki tudi ni bila slaba.
Celoten koncert me je navdušil, še posebno, ker je šlo za žarn, za katerega sem mislil, da se ga ne da “uprizoriti” v tako veliki dvorani kot je dvorana Tivoli. In na koncu se je izkazalo, da je Katie veliko več kot samo devet milijonov koles v Pekingu. Vseeno me je od celotnega banda najbolj navdušil njen “lead” kitarist. Mogoče kdo ve, kako mu je ime?
Najbolj hecni so bili seveda fotografi. Na levi in desni strani odra si imel ekrane, ki so sliko projecirali tudi v bolj oddaljene dele dvorane, ljudje so pa, namesto da bi snemali ekran, s svojimi telefoni in fotoaparati skušali ujeti trikrat manjšo Katie Melua na odru. Heh.
Video 1:
Video 2:
Video 3:
“fotografi” in ne fotografi 🙂
ah, fotografi dobijo do tretje pesmi dostop do samega odra. Potem jih pa spodijo kot kure 😉