Povezujem dve stvari – moj intervju v Blogoroli in prispevek Vesti. Skupna jima je tematika blogov, pri obeh pa se pojavi problem ubesedenja te tematike. Sam namreč menim, da se je o blogih nemogoče pogovarjati “na suho”, saj manjka kontekst, kamor bosta sogovorca v pogovoru te bloge umestila.

Lahko se recimo pogovarjamo o Obami in Hillary, znotraj te debate pa rečemo še kakšno o uporabi blogov za politične namene. Ali pa o svetovni medijski sceni in navržemo še par ocvirkov glede “državljanskega novinarstva”. Lahko se pogovarjamo o kulturi in pojasnimo še vlogo, ki so jo v popularizaciji določenih žanrov imeli blogi.

Ampak prosim vas, nehajte se pogovarjati o blogih kot o nekemu črnemu obelisku iz Odiseje 2001. In sploh z ljudmi, ki so v medijskem poslu zadolženi ali pa so bili zadolženi za propeliranje klasičnega novinarstva in klasičnih prispevkov. Blogi kažejo tudi na bedo slovenskega novinarstva, v katerem se nobeden noče o novih stvareh podučiti, ampak jih tlači v stare kalupe. Ko se ljudje pogovarjajo o blogih, mi na misel pride naslednja šala.

V baru sedi več ljudi in vsi se pogovarjajo o atomski bombi. Da jo imajo Američani, da jo imajo Rusi, da bi jo mogoče lahko imeli še mi… V baru pa pri šanku sedi tudi starejši možakar, ki o atomski bombi ne ve veliko. Vseeno bi se rad pridružil pogovoru, zato vstane, udari po mizi in reče: “To`k cajta ga boste s to atomsko bombo sral, da`u en`mu prste odtrgal!”

Vsem, ki jih blogi zanimajo oziroma bi se o tem novem mediju radi pogovarjali, predavali… svetujem kontekstualizacijo. Nehajte bloge jemati kot nekaj absolutnega in out of this world, ampak kot del medijske sfere, ki lahko prida svoj del k kvaliteti dialoga. V razmislek: Blogi so kot riti. Vsak ima eno. Ljudje se pa večino časa pogovarjajo o točno določenih ritah. Me prav zanima, zakaj je to tako?

Podpri nas!


Danes je nov dan

Če so ti vsebine tega bloga všeč, ga podpri prek donatorske platforme Nov dan