Tele spletne skupnosti so še bolj zmešane kot blogi. Zmešane v smislu, da nihče ne ve, kaj naj z njimi počne, vsi pa čutijo potrebo, da so zraven, da se dogaja. Spet je semantika tista, ki definira uporabo in če smo se pri blogih zgledovali po Jadranu Krtu in Ani Frank, se pri spletnih skupnosti očitno zgledujemo po zdravih pastirjih – več ovac, več sira.
Težava nastane, ker nimamo idej, kaj naj z ovcami počnemo oziroma kako naj jih na pašniku motiviramo, da nam bodo dajale dobro mleko. Po pregledu facebook skupin večjih slovenskih podjetji in političnih predstavnikov (simobil, mobitel, žurnal, predsednik Tűrk in ostali) opažam, da spet prihajamo na dobro staro finto – iste vsebine, nov kanal. Šopaaajjj!
Četudi določeni administratorji odpirajo teme in pozivajo bralce k izražanju mnenja, so le-ti večinoma pasivni in se na pozive ne ozirajo. Hkrati imajo vse skupine zelo majhno število uporabnikov, kar še nadalje kaže na dejstvo, da se v skupine prijavljajo sporadično ter brez konkretnih ciljev.
Kaj pogrešam?
Dodatno stimulacijo s strani administratorjev, ekskluzivne vsebine samo za člane določene skupine oziroma določen bonus (pa ne govorim o nagradnih žrebanjih), ki bi ga bili deležni vsi člani določene skupine. Pogrešam tudi sodelovanje vidnejših članov podjetji s facebook skupinami in bolj osebno udejstvovanje. Predvsem pa pogrešam racionalno obnašanje in ne kurje naletavanje na vse, kar diši po novem, brez koncepta in idej.
Domen Savič je administrator skupin E-demokracija.si in Slovenski WordPress ter avtor predavanj Blogi in oglaševanje ter Oglaševanje in splet 2.0
Dodatno branje:
