Dragi Onyx…

28.06.2008Osebno

Čeprav tvegam, da bom zavzel format pisem v dnevnikovem Objektivu, menim, da je za tale dopis forma izredno primerna.

Onyx je v svojem zadnjem zapisu ugotovil, da so slovenski blogi v globoki krizi. Sicer v svojem zapisu ne omenja, kaj je bilo pred to krizo oziroma kdaj naj bi bila zlata doba slovenskih blogov, vseeno pa oznanja, da je kriza tukaj in da je ta kriza globoka. Kot enega od indikatorjev navaja občinstvo kongresa blogerjev Blogres, kjer naj je dr. Onyx “povprečno naštel enega, dva, tri…morda vse tja do deset slušateljev, kar je samo nekaj ljudi več, kot jih je v svoje kamere ujelo Nasino vozilo Mars explorer na rdečem planetu in komaj doseže število predavateljev.” Hkrati sem kot drugi večji indikator krize postal sam oziroma moje ukvarjanje z blogosfero, saj naj bi bil edini, ki se v slovenskem prostoru s tem ukvarja. In to je problem, dr. Onyx si želi več “blogologov”, karkoli že to je. Tretja težava pa je po mnenju dr. Onyxa umanjkanje oglaševalcev v slovenski blogosferi, edini omembe vredni dogodek pa naj bi bila prisotnost oglaševalcev na blogu blogerja Ronija Kordiša.

Za začetek se spomnimo pregovora “Če hočeš poznati prihodnost, se ozri v preteklost”. Ker so blogi po formi in vsebini najbolj podobni klasičnim množičnim medijem, potegnimo primerjavo. Časopisi imajo večstoletno zgodovino in v njihovem razvoju lahko iščemo podobnosti in razlike v primerjavi z blogi. Prvi časopis (če zanemarimo Staro Grčijo in Egipt) se je pojavil v šestnajstem stoletju (vir). Začetki časopisnega tiska niso bili zelo linearni in poskusi tiskanih medijev se raztezajo po celem svetu (najbolj uspešni so bili Švedi, saj njihov Post-och Inrikes Tidningar iz leta 1645 izhaja še danes in to celo na spletu). Oglaševanje pride mnogo kasneje, saj se prvi tiskani oglas v časopisnem mediju pojavi “šele” leta 1704 (vir), kar pomeni, da od prvega časopisa in prvega oglasa v njem preteče skoraj šestdeset let.

Ena glavnih značilnosti blogov so tudi nizki začetni stroški, saj je odprtje bloga in ostalih storitev (Youtube, Flickr…) zastonj, uporabnika pa pri pisanju omejuje le lastna domišljija oziroma znanje. Kar posledično pomeni eksplozijo števila blogov, ki že od leta 2003 raste skoraj ekspotencialno. Zato je razumljivo pričakovati zelo nizko povprečno kvaliteto zapisov ljudi, ki se ne zavedajo lastne nesposobnosti (zanimivo, o tem sem pisal že leta 2007, 2006, in vsaj še stokrat), hkrati pa zaenkrat ni mehanizma, ki bi jih pri ustvarjanju šrota omejeval (spomnimo – sam sem bil nekaj časa blogging nazi, ker sem zagovarjal tezo, da bi morali bedne bloge brisati).

Druga značilnost blogov je anonimnost in kratkotrajnost. Večina slovenskih blogerjev se ne trudi ustvarjati svoje spletne identitete, ampak uporabljajo blog kot nekega avtopsihiatra. Tukaj ne moreš pričakovati kvalitete, saj se avtor pogovarja sam s sabo (o tem sem že večkrat govoril). Hkrati bi te malo zbodel, kako to, da na eni strani pričakuješ resnost, na drugi strani pa se podpisuješ z vzdevkom?

Tretja značilnost blogov je komercialnost, ko avtorju zmanjka idej, pa se usmeri navzven in piše za brskalnike.

Četrta značilnost je množičnost, ki sem jo že omenjal, saj smo trenutno še vedno v dobi ekstatike nad blogi, kjer ne moreš iskat nekih resnih vzrokov in posledic, saj je vse še vedno preveč mehko in neotipljivo. Lahko pa seveda najdeš par dobrih primerov, ki funkcionirajo in iz katerih se vidi, da avtorji vedo, kaj delajo.

Vseeno pa je recept zelo preprost. Magična fraza so dobre prakse. Če pogledamo, kako in kdaj so se določene interesne skupine ozirale po slovenski blogosferi, lahko ugotovimo, da so primere dobrih praks potegnile iz evropskega in ameriškega prostora. Najprej so bili oglaševalci, ki so mislili, da bodo na tak način poceni prišli do velikanskega oglasnega prostora, za katerega jim ne bo treba odšteti niti centa (oziroma največ eno karto za kino). Nato so prišle medijske hiše, ki so tukaj zatipale žilo neurejenih vsebin in se ponudile za urednike. Tretji so prišli politiki, ki so tukaj prepoznali deviško volilno telo, ki ga je potrebno omrežiti. Pomisli! V samo štirih letih od začetka pojava si imel na enem kupu zbrane tri najbolj vplivne množice na svetu. In kaj se je zgodilo? Vsi po vrsti so blogosfero podcenjevali. Bloge so jemali, kot si že sam rekel, za črno luknjo, ki je enako črna na vseh koncih. Kar je velika napaka! Blogom se moraš posvetiti vsaj tako kot televiziji oziroma radijskim postajam in dejstvo, da je blogov “malo več” kot preostalih medijev, ni nobena izjema.

Vseeno ocenjujem, da se zadeve izboljšujejo. Res je, da je blogov več. Res je, da je šodra več. Res je, da vsebine težko najti. Ampak vseeno – rast blogov je v upadu. Lahko se bo kaj kmalu zgodilo, da se medijskim hišam ne bo več splačalo gostovati blogov. Si predstavljaš? Večer, SiOL, Delo…vse to bo izginilo oziroma se preselilo. Gremo naprej…izbor vsebin ni nekaj, kar dela en človek. Izbirajo vsi. Če ti zaupaš desetim in ti deset ljudi na dnevni bazi servira sto novih vsebin, potem je to stokrat boljše od lastnega iskanja vsebin, vsak dan, 24 ur na dan.

Blogi se počasi a zanesljivo umeščajo v medijsko sfero. Dejstvo, da jih je enostavno kreirati, sicer briše to umeščanje oziroma meša vodo ter dviguje blato, ampak ko se bo enkrat to umirilo in bodo blogerji začeli same sebe jemati resno…se bo tudi to spremenilo. Mogoče ne bomo nikoli največji, mogoče ne bomo nikoli najboljši, bomo pa…kva že?;)

 

4 komentarjev na “Dragi Onyx…

  1. chef

    Po mojem je nizka udeležba na Blogresu celo pozitivna. Morda pomeni, da so se blogerji nehali ukvarjati s samimi sabo, ampak se raje lotevajo svojih vsebin.

    Krizo blogosfere jaz vidim predvsem v dejstvu, da tega sranja ne bere nihče razen blogerjev.

     
  2. dr. Onyx

    Ko sem omenil “globoko krizo” sem mislil predvsem krizo v “blogološkem” smislu. Namreč Blogosfero mi že ves čas prodajajo kot nekakšen “poseben” ali vsaj enakovreden medij, ki si nenazadnje zasluži celo svoj kongres.

    Jaz danes na bloge gledam samo kot na glavo obrnjene forume (torej fokus na piscu, okrog katerega se zbere peščica bralcev), ali pa manjše socialne mreže, kjer se par blogerjev “eden drugega bere”, kot se temu reče. To zame ni nekaj, o čemer bi moral na veliko razpravljati na kakšnem kongresu. Nenazadnje, spletni forumi so dlje časa na sceni kot blogi, pa se ne spomnim, da bi imeli forumaši kakšen kongres. Edino kar se je res zgodilo je to, da je del ljudi s forumov odšel in začel pisati bloge.

    Upam pa si trditi, da širša javnost blogosfero ni sprejela kot nek nov medij, vreden kakršnekoli pozornosti. To je tudi razumljivo, saj se Blogosfera za razliko od “resnih” medijev praktično nikjer ne oglašuje, ni jumbo plakatov in ni TV spotov, na drugi strani pa je (prosti) čas danes še bolj kot kadarkoli vreden zlata in Blogosfera ga kuri v neomejenih količinah. To velja tako za resne pisce blogov (ki delajo – torej dejansko pišejo bloge), kot tiste, ki to goščavo prebirajo.

    To, da bi “šrot bloge” moral nekdo brisati je po moje povsem nesprejemljivo, razumem pa to idejo s stališča nekoga, ki je bil novinar (če prav vem, si delal oziroma pisal za Dnevnik) in gleda iz tega (profesionalnega) stališča. Jasno je, če bi imel na spletni strani dnevnik.si ali 24.ur vsak pravico nabijati kakor ga je volja, teh spletnih strani verjetno ne bi pogledal nihče več. Samo Blogosfera pač ni to in verjetno nikdar ne bo.

     
  3. Domen

    – Kaj je “kriza v blogološkem smislu?

    – Kongres: meni se zdi fino, da se zadeve skušajo postaviti v neke okvire. Navsezadnje je blog samo medij in propagiranje dobrih praks je nekaj pozitivnega za vsak medij.

    – Blogosfera: to je mit. To združenje vseh blogov. Blogi so enaki spletnim stranem. Povežejo se sicer v času krize, motivator je ponavadi zunanji moment, ampak tisti trenutek, ko kriza mine, so spet vsak zase.

    – Javnost: Da bi javnost sprejela nov medij, ga mora najprej znati uporabljati oziroma razumeti njegove prednosti. Brez tega bi težko uporabljal katerokoli stvar na tem svetu.

     
  4. Franc

    Brez šale, zdi se mi prav, da se nekdo analitično ukvarja z blogoslovjem in še bolj prav bo, ko bo to dobilo tudi raziskovalno komponento. Ne moremo seveda pričakovati, da bo tako raziskovanje prav pri nas prispevalo v teorijo tega novega medija epohalne prispevke, vendar toliko pa je vsaka nacionalna blogosfera lokalno specifična, da je v njej mogoče najti preučevanja vredne posebnosti, pa če so te jezikoslovne, sociološke, logistične ali še kakšne. Ne nazadnje, že če v tem mediju gojimo in razvijamo lastno jezikovno terminološko različico, bo storjena korist. Odmisliti blogov pač ni več mogoče, čeprav bi bilo razvojno napovedovanje čisto ugibanje iz steklene krogle; nekateri zunanji pojavi dajejo sicer slutiti morebitne prilagoditve oz. smeri razvoja. Odziv klasičnih medijev je že indikativen, pravna praksa ima tudi svoj vpliv…

    In kakšna bo usoda Blogresa? Najprej, srečevanja blogerjev v živo poznajo tudi po svetu, celo z zvenečimi imeni konferenc, kongresov jih opremljajo. Morda pa je res več poudarka na nekoliko tematsko usmerjenih vsebinah; tudi naše letošnje srečanje je v podnaslovu to obetalo pa so nato dejanske vsebine nekoliko prekrile konkreten obet. Napovedana »Vrednost komuniciranja v spletnih skupnostih« je bil obet, ki je razvnel moje pričakovanje, realizacija pa me je nato rahlo razočarala. Prehajanje blogerske prakse v druge spletne skupnostne prakse (blogerski karnevali, Facebook, YouTube, forumske transformacije in pd.) bi bila dovolj aktualna vsebina okoli katere bi lahko nanizali teme. Seveda pa ne smemo pozabiti, da so morali organizatorji zagotoviti tudi materialno plat in kot vedno: »namen posvečuje sredstvo«. Zato si ne zaslužijo kritičnega ošvrka njihovega napora, ki se pojavlja v zapisih naše blogosfere.

    Seveda pa je legitimno tudi drugačno videnje prihodnosti; sam sem npr. letos drug popoldan sledil le preko video zveze. Rečem lahko, če in ko nam bodo programske rešitve omogočale tudi ceneno kolektivno dvosmerno komunikacijo, si prav dobro predstavljam Blogres XX kot »virtual only« dogodek. Pri Skypu, kot smo lahko zvedeli, že razmišljajo o videokonferenčni različici komunikacije.

    In seveda kakšno plenarno predavanje tipa Gerd Leonard je vsekakor vredno vse pozornosti blogerjev, kot je bil zame tudi Turkov nastop prav simpatičen slovenski prispevek v to nekoliko bolj global(izacijsko)no perspektivo blogarije. Blogres torej ni bil za vse in vsem »udarec v prazno«, blogosfera pri nas pa je prav toliko v krizi ali pa toliko cveti kot povsod po svetu.

     

Vpišite komentar

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.