Govorim seveda o amatersko zmontiranemu posnetku vodje največje opozicijske stranke Socialni demokrati, v katerem se skuša prikazati kontradiktornost izjav Boruta Pahorja. Mediji so kost, čeprav je zelo piškava in brez mesa, pograbili ter jo nabili na vrata slovenske digitalne katedrale.

Bojan Požar ugotavlja, da je “video (je) dokaz, da se predvolilna kampanja pred jesenskimi parlamentarnimi volitvami pospešeno seli tudi na internet,” skoraj identičen zaključek je potegnil SiOL in zapisal, da “ne samo v ZDA, očitno se tudi v Sloveniji predvolilna kampanja pospešeno seli tudi na splet.” 24ur pa so celo obelodanili, da je “umazana kampanja pred parlamentarnimi volitvami je v polnem zamahu.”

Video si je do sedaj ogledalo slabih 18,000 gledalcev, medtem ko si je na primer slavni Jelinčičev video ogledalo dobrih 70,000 gledalcev (je pa res, da je slednji objavljen skoraj pol leta dlje). V Sloveniji je sicer slab milijon volilnih upravičencev.

Številke nam povedo, da je trditev o začetku (umazane) spletne kampanje totalna traparija in še en izkaz neizobraženosti slovenskih novinarjev, ki se razumejo na vse. Ameriška predvolilna kampanja traja skoraj leto dni, v tem času pa se poleg uradnih spletnih kampanj odvijajo tudi t.i grassroots spletne kampanje, ki pritegnejo večmilijonsko občinstvo in imajo velik vpliv na potek in razvoj kampanje.

Da se ista stvar dogaja v Sloveniji, je seveda zelo za lase privlečena trditev, ki kaže na pomanjkanje a) izobrazbe in b) kvalitetnih dogodkov, o katerih bodo novinarji poročali. Sploh se to vidi na področju spletnih predvolilnih kampanjah, ki so po mnenju večine slovenskih novinarjev zreducirane na izpade, medtem ko dobrih praks (Turkov blog, Kresalin twitter in Pahorjev redbook) ne omenja (skorajda) nihče. Zakaj? Ker novinarji ne vedo, čemu to služi. Blatenje razume vsak.

V Sloveniji je volilno telo bolj ali manj zelo pasivno, podobni video-izpadi pa so delo peščice pregretih glav, ki v želji po promociji svoje stranke blatijo nasprotnike, s tem pa si delajo medvedjo uslugo. Negativne kampanje so namreč rezervirane za čas tik pred volitvami, medtem ko imajo na daljši rok več uspeha pozitivne kampanje.

Novinarji tudi zanemarjajo več kot evidentno apatijo volilnih upravičencev, ki jim je vedno manj mar za politike in njihove pozitivne ter negativne nastope. “Zaskrbljujoč je podatek, da Slovenci pred državnozborskimi volitvami, ki bodo letos jeseni, še vedno ne vedo, koga bi volili, saj je tako odgovorilo kar 30 odstotkov vprašanih. Precej visok odstotek volilnih upravičencev, 13 odstotkov, pa se volitev sploh ne namerava udeležiti,” ugotavljajo 24ur.

Težava, s katero se soočajo mediji, je logična. O apatiji se ne da poročati bombastično. O nepomembnem posnetku na portalu YouTube pa.