Krim je bil po ne-vem-že-kolikih ponovitvah teka na Šmarno goro logična izbira. Blizu je, psov je manj, izziv pa ostaja enak.
Presenečenje je bilo zagotovo izgubitev sebe (jao) na poti navzdol, kjer sva zaradi nepravilne navigacije “pristala” nekako tri kilometre bolj v levo od izhodišča. Ampak dobro, vse za zdravje, čeprav sva morala na koncu skorajda bežati pred dežjem.
Ljudi je neprimerljivo manj kot na Šmarni gori. Tudi teren je bolj kamnit in nekoliko manj strm, čas vzpona pa je skoraj dvakrat daljši od Šmarne, ki jo napol pretečeva v 45 minutah. Če vštejemo še iskanje poti navzdol, sva za prvi vzpon na Krim porabila skoraj štiri ure. Ampak se je splačalo. Baja sicer pravi, da tja gor ne gre nikoli več, ampak ji ne verjamem…
Galerija:
Zadnjič iz Iškega vintgarja do vrha cirka 45 minut 🙂