Slovenski politični splet – iz ene skrajnosti v drugo?

26.07.2008Javno

Če sem v enih izmed prejšnjih prispevkov svaril pred prehitrim sklepanjem glede predvolilnega vrenja na spletu, se bom danes osredotočil na spletna mesta strank in političnih predstavnikov v naši državi.

  • Sindrom: Tuhinj On-line

Da se je nekaj na področju spletne prisotnosti političnih veljakov premaknilo, sem opazil pred dnevi, ko sem naletel na spletno mesto Mateja Tonina, občinskega svetnika stranke NSi iz Tuhinja. Če za trenutek zanemarimo izvedbo in vsebinsko zasnovo, je zanimivo samo dejstvo obstoja takega spletnega mesta. NSi načeloma ni stranka, ki bi volilce lovila po spletu, vseeno pa se je njen občinski svetnik potrudil in po najboljših močeh na enem mestu zbral vse potrebne informacije o svojem političnem delovanju.

Na tem področju ni sam, vedno več lokalnih politikov si postavlja spletna mesta, s katerimi se (povečini) predstavljajo in (v manjšini primerov) dvosmerno komunicirajo z javnostjo. Če smo še v zadnjih parlamentarnih volitvah obupavali nad okrnjenimi spletnimi predstavitvami političnih predstavnikov, pa so očitno zadnje predsedniške volitve pomenile kvalitativen in kvantitativen premik spletnega komuniciranja. Sedaj so (skoraj) vsi na spletu.

  • Pajčevine ali splet?

Se pa tukaj pojavlja vprašanje, ali je ta evforija nad političnim spletom dobra, slaba ali nevtralno brezveze. Analiza pokaže, da imajo skoraj vse spletne predstavitve političnih strank zelo podobne elemente, tako grafične kot vsebinske. In vse so si dokaj podobne v eni stvari. Precej dolgočasne so.

Težava je namreč dvojna. Koliko stila lahko ugleden politik žrtvuje za pregovorno mlado spletno publiko in koliko svoje off-line karizme politik mora obdržati na spletu, zato da tudi tukaj obdrži svoje ovčice? in vprašanje, ali gre pri spletu za podaljšek ali odcepek klasične politične prezence, ki jo politik uspe izgrajevati predvsem s pomočjo množičnih občil?

Neodgovorjeni vprašanji vodita v slabe spletne predstavitve, ki v veliki meri niso namenjene ničemur. Po eni strani politiku ne delajo (prevelike) sramote, po drugi strani pa mu niti ne pomagajo niti koristijo. Spletna stran je v večini primerov podoben pajčevini, ki visi v kotu sobe. Vidite jo samo vi, ostalim se zdi nepomembna.

  • Za dobro omleto moraš streti nekaj jajc

Da bi se lahko pogovarjali o kvalitetni spletni prisotnosti slovenske politične elite, bi se morali politični strategi zavedati nekaj tipičnih pravil spleta.

  1. Splet ni podaljšek, niti ni odcepek. Splet je (samosvoj).
    To je zelo pomembno pravilo, saj narekuje namenske spletne aktivnosti, ki niso (nujno) v navezi z aktivnostmi, ki jih politik izvaja na ulicah. Tako kot časopis ni vezan na televizijo, televizija pa ni vezana na radio, tako mora tudi splet imeti posebno mesto v načrtovanju kampanj.
  2. Hitro ni preprosto.
    Hitrost komunikacije preko spleta se meri v sekundah, vseeno pa je s hitrostjo povezana tudi kompleksnost. Načrtovanje in izvedba naj se ne pokoravata čim hitrejši komunikaciji.
  3. If you build it, they will come. Very very very slowly.
    Mislim, da tukaj ni potrebno izgubljati besed.
  4. Politik dobi mandat za štiri leta. Zakaj hudiča potem splet traja samo štiri mesece?
    Da se bodo ljudje navadili na spletno prisotnost političnih osebnosti, jo je potrebno vzdrževati in dopolnjevati. Trenutno so spletne aktivnosti političnih osebnosti zreducirane na predvolilne kampanje oziroma na obdobja krize. Ko kriza mine, aktivnosti zamrejo. V vojni je lahko uporabljati topove, v času miru pa je umetnost iz topov narediti nekaj koristnega.

Sem še kakšno izpustil?