Nekateri so jim konec pisali že z osladnim albumom brez naslova, ki ga je krasila črna naslovnica, drugi so nad njimi obupali pri albumu Load, tretji so jih pokopali z albumom Re-Load. Večina poslušalcev se je strinjala, da je bil njihovih zadnji album, St. Anger, podoben trzajočemu truplu, sam pa sem prepričan, da bo album Death Magnetic, ki ga bo skupina Metallica izdala septembra letos, njihov zadnji vzdihljaj. Vsaj če sodimo po prvi izvajani skladbi z napovedane plošče, Cyanide.

Cyanide

Wait, wait patiently
Your death black wings
Unfolding scream
Spreading for me

Empty, they say
Death, won’t you let me stay?
Empty, they say
Death, will you call your name?
Oh, call your name

Suicide, I’ve already died
It’s just the funeral I’ve been waiting for
Cyanide, feeling death inside
Break this empty shell forevermore

Days that rain or are they tears?
I sting your concrete face for years
Crying, weeping, shedding strife
Year after year, life after life

An arrow thrust in broken ground
Concrete angel never lies down
Calm anew that’s swallowed fast
With peace at last
Oh, peace at last

Empty, they say
Death, won’t you let me stay?
Empty, they say
Death, will you call your name?
Oh, call your name

Suicide, I’ve already died
It’s just the funeral I’ve been waiting for
Cyanide, feeling death inside
Break this empty shell forevermore

Forever more
Forever more
Just the funeral I’ve been waiting for

Najbolj me je zmotila muzikalična dolgočasnost in razvlečenost skladbe. Razumem, da so v heavy metal svetu skladbe daljše, vendar pa je Hetfield v tej skladbi presegel samega sebe. V negativnem smislu seveda. Skladba je ponavljajoča, dolgočasna in brez kakršnegakoli muzikaličnega presežka. V petinpolminutni skladbi se (pre)večkrat ponovi refren in uvodne žagajoče kitare. Počasen ritem in skorajda že govorjeno (ne odpeto) besedilo pa zadevo samo še poslabšata.

Zdi se mi, da se je skupina Metallica uštela pri novejših glasbenih podvigih, kjer je hotela z enim zamahom prepričati stare oboževalce in si izgraditi novo bazo podpornikov. Najbolj se to vidi ravno na albumu St. Anger, kjer se zdi, da hkrati nastopajo Slayer, Soundgarden in Staind. Nikjer pa ni čutiti Metallice, kot jo je bilo začutiti na klasikah Master of Puppets, …and justice for all ter Ride the Lightning. Liričnosti ni nikjer več, solo vložki so dolgočasni in besedilno so postali šibki kot Saška Lendero. Škoda jih je.