Eden glavnih strahov, ki sem ga imel pred odhodom v London, je bil povezan s transportom. Pešačenje, s katerim vidiš več in bolj podrobno, kot pri ostalih prevoznih sredstvih, je sicer čisto v redu, vseeno pa je fino vsake toliko uporabiti tudi kaj bolj mehaničnega. Na voljo so avtobusi, podzemna in taksisti, pri čemer so cene zelo različne.

Podzemna železnica se je izkazala kot velika terna. Ne samo, da se je z njo mogoče peljati v čisto vsak kotiček britanske prestolnice, čudovita je tudi organizacija in avdio-vizualni pripomočki, s katerimi se je praktično nemogoče izgubiti.

Najboljša stvar na podzemni pa je Emma Clarke, gospa, ki je posodila glas za obvestila na podzemni. Saj veste, za obvestila o naslednji postaji in podobnih stvareh. Zelo lep glas, s katerim pa londonska podzemna ne sodeluje več. Emmo so odpustili, ko se je na svojem blogu v komičnih posnetkih norčevala iz svoje “redne” službe in objavila več zvočnih parodij svojih napovedi na podzemni železnici. Škoda.

(Hvala, Lenart)