Včeraj sva po predavanju o političnem spletu v Kiberpipi z Vukom Cosićem zapadla v krajšo debato o političnemu sodelovanju v Sloveniji. Sam sem zagovarjal tezo, da je politika v Sloveniji v svojem bistvu ločevalna in ne združevalna – ljudje na skoraj vsakih volitvah volijo PROTI in ne ZA in da se to delovanje pozna tudi na spletnih strategijah in predstavitvah, čeprav imajo vsi polna usta povezovanja, komunikacije in združevanja.
Parlamentarna demokracija je osnovana na ideji razpršene reprezentance, koncept pa v teoriji zelo uspešno izničuje enotno fronto, saj se v okroglem forumu “spopada” več različnih akterjev, ki se na koncu postavijo na mesta od ena do deset. V Sloveniji se problem pojavi pri zgodovini – enopartijski sistem je namreč iz istega kurnika spustil več petelinov, ki sedaj skušajo zakriti kraj rojstva in se izpostavljati kot nekaj posebnega, samosvojega. Pa čeprav so vsi iz istih šolskih klopi. In je (skoraj vsem) ime Janez.
Ljudje pa imajo radi naše in vaše. Slovenija je nastala prav na konceptu naših in ta koncept je v slovenskem političnem prostoru edini generator vsebine in vodilo političnih debat. Da se spletne predstavitve političnih strank vrtijo v istem bobnu, ni nič nenavadnega. Stranke predstavitve izdelujejo za svoje in jih drugi v večini primerov ne zanimajo. Reprezentacija nadomešča komunikacijo, pri tem pa se celoten prostor izrazito polarizira. Nevtronov skoraj ni, po etru letijo samo elektroni in protoni.
Tako je vse prepuščeno uporabniku. Ocena, izbira, odločitev. In potem tišina. Poglejmo si idealni primer človeka, ki se odloči, da bo na volitvah izbral opcijo, ki bo zanj storila največ. A) Najprej mora izvedeti, kdo sploh kandidira in iz katere stranke je. Recimo, da to izve iz klasičnih množičnih medijev in se pri temu uspešno izogne pristranskosti, s katero vsi slovenski mediji obravnavajo določeno politično opcijo. B) Ko ima seznam strank, jih mora na spletu poiskati. Spletna mesta so načeloma lahko dosegljiva preko iskalnikov oziroma plakatov. Ko locira vse stranke, bi moral C) preučiti in analizirati programe, preveriti kompatibilnost in ugotoviti, katera stranka mu najbolj “leži”. Potem bi moral D) primerjati obljube in že izvedeno delo, preveriti diskrepanco med obljubami in dejanskim stanjem in se šele nato odločiti.
Kako izbor poteka v praksi? Voliš stranko fotra in matke, stranko frendov oziroma punce ali pa…ne greš na volitve. Informacij je preprosto preveč, preveč so si podobne, spletna mesta strank pa ponujajo superlative brez dejanske vsebine oziroma povezovalnega momenta, ki ga imajo vsi polna usta. Škoda.
Studio City:
[flashvideo filename=http://www.ljudmila.org/~savicd/city.flv /]
