Prvič sva se z Barbaro glede vizitk spogledala leta 2006, ko je k nam na obisk iz Bruslja prišel Panayotis Carvounis, namestnik generalnega direktorja na direktoratu za komuniciranje v EU, s katerim sem tik pred njegovim odhodom, takorekoč na parkirišču naredil kratek intervju.

Jasno, na pogostitvi večer pred odhodom se je trlo ljudi iz foha in vizitke so letele levo in desno. Brez najine.

E-demokracija.si si je takrat izposojala še snemalnik zvoka, kaj šele, da bi z Barbaro imela vizitke in vso ostalo “kramo”. Nekaj dni po tem sva bila čisto nakurjena, da si vizitke izdelava tudi sama, vendar naju je želja zaradi različnih razlogov minila. Ni bilo časa za oblikovanje, ni bilo časa za odhod v tiskarno in podobno. Na koncu je prevladala sodba, da tega v bistvu čisto zares ne potrebujeva.

Drugič se nama je po vizitkah kolcnilo kasneje, ko sva prav tako stopala v kontakte z različnimi ljudmi. In čeprav sva oba spletno aktivna in bi za vizitko zadoščal listek, kjer bi pisalo “Google: Domen Savič”, oziroma “Google: Barbara Kvas”, velja v družbi norma, da so vizitke vseeno bolj prefinjene, čeprav jih večino ljudi ob koncu tedna zmeče v koš oziroma jih nekateri uporabljajo kot filter za doma narejene cigarete (imel sem prijatelja, ki je bil mahnjen na izdelavo filtrov iz vizitk, češ, da je to najboljši papir za filter).

Ko sem potem spet fantaziral o vizitkah, pa sem prek blogov spoznal Moo Cards. In se nato odločil, da jih preizkusim. Za začetek sem za odgovorno urednico portala E-demokracija.si naročil 50 vizitk, s katerimi se bo lažje in hitreje spoznavala z ljudmi, ki jih zanima njeno delo na portalu.

Galerija vizitk: