Če ste mislili, da Metallico sestavljajo stari prdci, potem se motite. AC/DC, avstralska rock skupina, je sestavljena še iz starejših prdcev. Metallico šišajo za slabih deset let, hkrati pa ohranjajo bolj konsistentno držo in kvaliteto svojih plošč.
Pred nami je njihova zadnja storitev – Black Ice – ki predstavlja štirinajsti album skupine. Na plošči je petnajst skladb, celoten album pa je dolg slabo uro.
AC/DC sem prvič povezal z določenim tipom glasbe v avtu kolega Marka v Mariboru, ko me je vozil na predavanja in okrogle mize. Pred tem sem sicer gledal film School of Rock, kjer je Jack Black kot enega svojih največjih vzornikov citiral ravno avstralske legende rocka. Mislim, da sem v Mariboru poslušal originalno kaseto z naslovom The Razor`s Edge (1990), kjer je prva skladba udarna (kakšna pa, lepo vas prosim?) Thunderstruck.
Če album primerjam z zadnjo kreacijo Avstralcev, se mi zdi, da so jih posneli drugo za drugim. Deset let razlike, ki je pri Metallici pomenilo razliko med brezkompromisnim trash metalom in pop rockom, se pri AC/DC skorajda ne poznajo. Še vedno je tu kitara, ki s prvim akordom pravi: “We`re back!” in raskavi glas Briana Johnsona, ki v skupini kriči že dobrih dvajset let. Še vedno so besedila zelo preprosta in na nivoju ostalih bendov starih mačkov, vseeno pa je zadeva zelo poslušljiva. Those who are about to rock, salute you!
Hear hear!