Ne morem se odločiti, ali je bil moj prvi strip iz sveta Miki Mustra, ali pa sem zgodbe v sličicah prvič srečal v svetu Jake Racmana. Eno drži – stripi me v preteklosti niso nikoli impresionirali dovolj oziroma sem jih imel za podrejene klasični literaturi oziroma knjigam. Na nek način so se mi zdeli premalo vsebinsko bogati in bolj namenjeni hitremu branju med šolskimi urami oziroma med čakanju na avtobus.

Stripe sem spoznaval bolj preko sveta filma – od svojega najljubšega superheroja Batmana, članov skupine X-men in ostalih. Filmi so se mi takrat zdeli bolj sprejemljvi (mogoče iz preprostega razloga, ker jih je bilo lažje dobiti kot stripe), pri nekaterih pa se mi je zdelo, da so filmi rodili stripe in ne obratno.

Prvi filmski stik, ki je referiral bogato dediščino ameriških stripov, je bil film Ubreakable, v katerem Bruce Willis in Samuel L. Jackson svet stripovskih superjunakov preselita v naš svet. Spodnji video prikazuje zaključek filma, v katerem se razkrije twist.

Druga močna filmska referenca je prišla nekaj let kasneje, v režiji Roberta Rodrigueza in Quentina Tarantina. Sin City, zbirka treh hard-boiled zgodb, namreč izvira iz stripovske serije Franka Millerja, ki je med drugim na platno poslal tudi špartansko megaklavnico 300. Dve stripovski legendi, ki pa sta po mnenju nekaterih izgubili tisto pravo stripovsko avtentičnost. Da je Frank Miller risal bolj ostro, da se stripov ne da kar tako pohollywoodizirati in da so izvirniki še vedno izvirniki.

Tako sem se odločil, da se tudi sam spustim v svet stripov. Malo iz radovednosti, malo iz želje po kulturnem šoku in malo zaradi slik. Mogoče nisem začel na “pravem” koncu, vseeno pa sem si za prvi potop izbral stripa iz serije League of extraordinary gentlemen.

Javim, ko pridem spet na površje.