Na glasovalnem lističu za predsednika ZDA je v povprečju^* šest imen.

To poudarjam zato, ker se je že na večih mestih pojavilo mnenje, da Slovenci o ameriških volitvah vemo več kot o svojih, ki smo jih izvedli lansko jesen. Trditev seveda kaže na zaplankanost slovenskih medijskih konzumentov oziroma na medijsko ožino, po kateri plujemo.

Seveda imajo ameriški kandidati ravno take težave kot slovenski. Če te ne podpirajo medijski in gospodarski lobiji, potem seveda nimaš možnosti priti v medijska središča oziroma pod žaromete. Problematika se dotika klasične permise medijev, ki “dajejo ljudem to, kar ljudje hočejo”. Narekovaji so tu na mestu, saj se v večini primerov izkaže, da ljudje požrejo vse, kar je medijskega. In pri tem niso prav nič izbirčni.

Potrebno je ločiti še ameriške in evropske ter v evropskih poiskati še slovenske medije. Ob vsakem skoku izgubimo par imen, tako da Slovencem ni zameriti dojemanja volitev kot bitke med McCainom in Obamo. Ne vedo, ker jim ni nihče povedal. Nihče jim ni povedal, ker naj to ne bi bilo pomembno.

Ironija je toliko večja tudi zato, ker je po pravilu medijske fizike težje priti do velikih kandidatov kot do “malih” rib na glasovalnem lističu, mediji pa se pri predstavljanju kandidatov sploh ne trudijo. Kdo so Robert Barr, Cynthia McKinney oziroma Ralph Nader in Chuck Baldwin? Kdo so preostali kandidati? Zakaj se z njimi nihče ne ukvarja? Kaj pa, če so oni boljša izbira? Kako veste?

_{*Odvisno od države, v celoti na teh predsedniških volitvah kandidira 299 ljudi, nekateri so na glasovnih lističih vseh zveznih držav}