Obama@netMoram, kako da ne. V bistvu je to spet vaja za kolumnistične eskapade v Blogoroli, pa vendarle.

Če smo si zapomnili letošnje predsedniške volitve, je bilo to dejstvo, da sem jih sam skoraj v celoti spremljal izključno preko spletnih medijev. Kar je ironično – sedaj, ko imam v hišo napeljan Telemachov kabel s stotimi kanali, med katerimi jih je veliko informativnih, sem svoje vedenje o volitvah čez lužo nabiral pri Diggu in ostalih spletnih velikanih, velikokrat pa kar direktno od vira.

Da je splet v ZDA nekaj tako naravnega kot kuhanje predvolilnega golaža v Sloveniji, je jasno. Kar ni jasno, je dejstvo, da se skuša ameriško web-street kulturo uvoziti v Slovenijo, kot da gre za par čevljev znamke Nike oziroma Adidas. Recimo temu posodobljena oblika fenomena v ekonomiji, kjer reveži kupujejo drage stvari z željo po dvigu svojega statusa (zdajle se ne morem spomniti imena, pa da me…).

Pri tem se pozablja še ena pomembna komponenta, na katero sem skoraj pozabil, pa me je nanjo prijazno opomnil Igor Vidmar v svojem prispevku na Razgledih. Takole pravi (poudarek je moj):

Medijsko maziljenje Baracka Husseina Obame se je začelo tako promptno, kot bi bilo orkestrirano. »Svetovna javnost« je bila satelitsko instantno poučena o zgodovinskosti dogodka za ZDA (Condoleezza je že pozabljena), »novega poglavja«, »prepričljive zmage upanja in spremembe« itd. No, prepričljivo je bilo le elektorsko razmerje – 338 : 156, »popular vote« pa ne – tu je bilo razmerje tesno, le 51,3  : 47,5 %, in to kljub »nepopularni« iraški vojni, najbolj nepopularnem republikanskem predsedniku v zgodovini javnomnenjskih anket in ob »največji gospodarski krizi od velike depresije«?! Pravzaprav šokantno.

Kaj nam to pove o spletni nadmoči Baracka Obame, ki ima po zadnjih podatkih spletnega mesta TechPresident skoraj petkrat več podpornikov kot nasprotnik McCain?

Hiter izračun nam pove, da 500% razlika na Facebooku pomeni 3,8 % razlike v končnem volilnem rezultatu (v absolutnih številkah to pomeni, da se slabih 2,5 milijona Facebook podpornikov na koncu pretopi v dobrih 7 milijonov oddanih glasov na volilnih mestih). Je tako razmerje dobro ali slabo? Ali je sploh relevantno?

Po moje ni. Malo zaradi dejstva, da Facebook ni ekskluziven, medtem ko ameriške volitve so. Izrekanje spletne podpore je tudi stokrat lažje kot izrekanje podpore na volišču (tole še kako drži), hkrati pa zaenkrat ne moremo vleči korelacije (če bi spletna podpora na Facebooku pomenila odraz rezultata, bi v Sloveniji kot premier nastopil Zmago Jelinčič). In končno – ne dogaja se vse na spletu, temveč je splet v najboljšem primeru podpora splošni predvolilni kampanji. Je pa po drugi strani splet zelo moderen in svetleč. Hm, tudi milni mehurčki se svetijo…