Moram, kako da ne. V bistvu je to spet vaja za kolumnistične eskapade v Blogoroli, pa vendarle.
Če smo si zapomnili letošnje predsedniške volitve, je bilo to dejstvo, da sem jih sam skoraj v celoti spremljal izključno preko spletnih medijev. Kar je ironično – sedaj, ko imam v hišo napeljan Telemachov kabel s stotimi kanali, med katerimi jih je veliko informativnih, sem svoje vedenje o volitvah čez lužo nabiral pri Diggu in ostalih spletnih velikanih, velikokrat pa kar direktno od vira.
Da je splet v ZDA nekaj tako naravnega kot kuhanje predvolilnega golaža v Sloveniji, je jasno. Kar ni jasno, je dejstvo, da se skuša ameriško web-street kulturo uvoziti v Slovenijo, kot da gre za par čevljev znamke Nike oziroma Adidas. Recimo temu posodobljena oblika fenomena v ekonomiji, kjer reveži kupujejo drage stvari z željo po dvigu svojega statusa (zdajle se ne morem spomniti imena, pa da me…).
Pri tem se pozablja še ena pomembna komponenta, na katero sem skoraj pozabil, pa me je nanjo prijazno opomnil Igor Vidmar v svojem prispevku na Razgledih. Takole pravi (poudarek je moj):
Medijsko maziljenje Baracka Husseina Obame se je začelo tako promptno, kot bi bilo orkestrirano. »Svetovna javnost« je bila satelitsko instantno poučena o zgodovinskosti dogodka za ZDA (Condoleezza je že pozabljena), »novega poglavja«, »prepričljive zmage upanja in spremembe« itd. No, prepričljivo je bilo le elektorsko razmerje – 338 : 156, »popular vote« pa ne – tu je bilo razmerje tesno, le 51,3 : 47,5 %, in to kljub »nepopularni« iraški vojni, najbolj nepopularnem republikanskem predsedniku v zgodovini javnomnenjskih anket in ob »največji gospodarski krizi od velike depresije«?! Pravzaprav šokantno.
Kaj nam to pove o spletni nadmoči Baracka Obame, ki ima po zadnjih podatkih spletnega mesta TechPresident skoraj petkrat več podpornikov kot nasprotnik McCain?
Hiter izračun nam pove, da 500% razlika na Facebooku pomeni 3,8 % razlike v končnem volilnem rezultatu (v absolutnih številkah to pomeni, da se slabih 2,5 milijona Facebook podpornikov na koncu pretopi v dobrih 7 milijonov oddanih glasov na volilnih mestih). Je tako razmerje dobro ali slabo? Ali je sploh relevantno?
Po moje ni. Malo zaradi dejstva, da Facebook ni ekskluziven, medtem ko ameriške volitve so. Izrekanje spletne podpore je tudi stokrat lažje kot izrekanje podpore na volišču (tole še kako drži), hkrati pa zaenkrat ne moremo vleči korelacije (če bi spletna podpora na Facebooku pomenila odraz rezultata, bi v Sloveniji kot premier nastopil Zmago Jelinčič). In končno – ne dogaja se vse na spletu, temveč je splet v najboljšem primeru podpora splošni predvolilni kampanji. Je pa po drugi strani splet zelo moderen in svetleč. Hm, tudi milni mehurčki se svetijo…
Razmerje med podporo na Facebooku in na voliščih zagotovo ni relevantno. O tem razmerju dejansko v tako preprosti analizi ne moreš ničesar pametnega povedati, dokler ne oceniš vsaj tega, koliko od podpornikov Obame bi zanj glasovalo, tudi če ne bi bilo Facebooka. Saj niti ne veš, koliko od spletnih podpornikov sploh ima volilno pravico in koliko se jih je registriralo oziroma odšlo na volitve. Skratka, hitri račun v zgornjem zapisu je bedast.
To sem hotel dokazati, ja. Mogoče samo kot uvod v medijske analize, ki bodo poudarjale spletno komponento kot absolutni faktor zmage pri Obami.
Opozoril bi te na Rona Paula, ki so mu njegovi privrženci v tekmi za republikanskega kandidata za predsednika ZDA konstantno nabijali podporo po vseh spletnih anketah in jih je tudi bilo toliko na spletu, kot da bi imel vsaj 20% podporo med republikanci, na koncu pa je klavrno pogorel z vsega nekaj procenti podpore.
Paul je klasika, ja. Si videl tole fotko? – http://i35.tinypic.com/15s57c4.jpg
In točno o tem govorim. Splet sam po sebi ni vreden petih centov. Gre samo za koristno in uporabo aplikacijo spletnih sredstev. To je odgovor na ključno vprašanje.
Sam se ne strinjam z izjavo, da “splet sam po sebi ni vreden petih centov”. Razen, seveda, če je pojem “splet sam po sebi” brez pomena. Spletna komponenta pri Obamovi zmagi zagotovo ni zanemarljiva. Menda je prav s pomočjo spleta zbral ogromno denarja za kampanjo. Moč spleta namreč namreč (še vedno) ni v agitaciji, ampak – kot je iz lastne izkušnje spoznal že Tomaž Štih (libertarci) – v lažji in učinkovitejši organizaciji tistih, ki so tudi brez spletne komponente zainteresirani.
Točno tako. Splet je samo olajšal nekaj, kar bi se tako ali tako zgodilo. Ni pa sam po sebi ustvaril novih možnosti oziroma odprl nekaj, kar bi drugače brez spleta ostalo zaprto.
No, si potem našel kako “medijsko analizo, ki poudarja spletno komponento kot absolutni faktor zmage pri Obami”, ali pa je to spet samo tvoj konstrukt?
V Sloveniji ali tujini? V Sloveniji ne. Spleta se sploh ne omenja. V tujini pa kar nekaj.
Imaš vsaj eno povezavo ali vsaj kak citat v podkrepitev?
1. TechCrunch-The Internet As A Force In Politics: “Obama Would Not Have Won Without The Internet”
2. Fast company
3. Wired
…in tako naprej
Na nobeni od navedenih povezav ne poudarjajo Facebooka na način ali z računom, kot si ga ti. Če že, poudarjajo več spletnih orodij skupaj, še najbolj Youtube. Spletnemu faktorju res pripisujejo veliko agitacijsko moč, a še večjo organizacijsko: motiviranje prostovoljcev in izdatno več zbranega denarja. Prav to je lahko bilo odločilno.