Če je prvo pravilo pisanja diplomske naloge “vedno izberi snov, ki jo dobro poznaš”, bi bilo drugo pravilo pisanja “skušaj najprej napisati diplomsko in potem iskati relevantne citate.” Seveda je potrebno upoštevati, da pišeš diplomo iz snovi, ki te zanima in da tako vsaj okvirno veš, who`s hot and who`s not. Če boš na prvi dan absolventskega staža šele ugotavljal, kaj bi rad pisal, ti skorajda ni pomoči.

To je sicer zelo nenavaden način pisanja, vendar pa sem pri svojem pisanju ugotovil, da bi me pretirano brskanje po knjigah za “zrni modrosti” v prvi fazi samo oviralo – tema je namreč sveža, preveč sveža za resne analize, knjige pa se v principu delijo na dva kraka:

• Ameriške knjige. Prepoznali jih boste po kratkosti, velikih naslovih in fotografijah. Snovi je v njih bore malo, napisana pa je zelo poljudno. Vseeno imajo dobro stran – v skoraj vsaki najdete definicije glavnih pojmov, kar je za pisanje diplomske ključno. Citirajte definicije, ostalo napišite sami.
• Evropske knjige. Prepoznali jih boste po debelini, zgodovinskih pregledih in dejstvu, da so zelo nepraktične. Berete in berete, ugotavljate, da so avtorji zelo dobro zastavili snov, ko pa je potrebno zadevo obnoviti oziroma spraviti v prakso, se zatakne. Zadeve so preveč obširno zastavljene, za dobre citate se je potrebno potruditi (ameriške knjige imajo najboljše citate odebeljene, izpostavljene oziroma drugače zaznamovane).

Poleg knjig imamo na voljo še druge vire, ki so koristni v omejenem obsegu:

• Časopisni članki. Dobri samo za predstavljanje praktičnih primerov. V svoji diplomski nalogi sem namreč našteval veliko primerov pisanja bloga v različnih situacijah, pomagal pa sem si z zapisi v množičnih medijih. Paziti je treba, da človek oceni časopisni vir in da ga jemlje z rezervo oziroma da si o istem dogodku poišče več virov in jih primerja med seboj.
• Ljudje. Nenazadnje lahko vprašate tudi ljudi, ki jih vključite v diplomsko. Med pisanjem se je pojavil zanimiv problem, ko je več različnih virov opisovalo isti fenomen, vendar pa so uporabljali različne datumske okvire, kdaj naj bi se to zgodilo. Na koncu sem vprašal človeka, ki je “zakrivil” celotno zgodbo in dobil najbolj točen podatek.

Česa se ne splača citirati:

Vsaka knjiga ima zaključek oziroma tisto, zaradi česar je knjiga posebna oziroma unikatna. Čeprav nekateri v komparativne namene citirajo več zaključkov različnih knjig, sem sam mnenja, da je to najboljši način dušenja LASTNEGA avtorskega vložka v diplomo. Pisec je namreč tako obremenjen z zaključki drugih ljudi, da enostavno ne pride do svojih zaključkov oziroma nekih novih dognanj.

Kje najti literaturo:

Če ste v Sloveniji, potem je za teme, ki se dotikajo sedanjosti, najboljše obiskati Amazon. Preglejte ameriško in britansko različico, ker se včasih lahko zelo razlikujeta.

Od knjigarn v Sloveniji sta najbolje založeni Konzorcij in Vale Novak na Wolfovi – čeprav to ne pomeni, da boste tam našli kaj koristnega.

Na koncu je fino imeti pri sebi klasike – Lippmanna, Deweyja, Tőnnisa in ostale komunikologe. Najde se čuda snovi, ki po nekem bizarnem naključju zelo dobro opisuje sedanje stanje, čeprav so avtorji živeli več sto let v preteklosti.

Iz česa sem črpal sam (najbolj uporabni viri):

• Gillmour, Dan (2006): We, the media. Beijing: O`Reilly
• Chadwick, Andrew (2006): Internet politics. New York: Oxford University Press
  Sifry, David (2007): State of live web. Dostop
• Strangelove, Michael (2005): The empire of the mind. Toronto: University of Toronto Press Incorporated
• Tremayne, Mark (2007): Preface. V Mark Tremayne (ur.): Blogging, citizenship, and the future of media, vii. New York: Taylor & Francis group

Sem še kaj pozabil?

—-

Zbirka praktični nasveti za diplomsko nalogo o blogih:

• Prvi del o anketah
• Drugi del o literaturi (pravkar ste ga prebrali)
  
• Tretji del o reprezentiranju blogosfere (izide do konca novembra)
• Četrti del o kontekstualizaciji blogosfere (izide do konca decembra)