Da bodo Axl Rose in njegova skupina Guns and Roses po štirinajstih letih dejansko izdali album Chinese Democracy, ni pričakoval nihče.
Skupina je namreč po plošči “The Spaghetti incident”, izdani leta 1993 potonila v dolgoletno hibernacijo, iz katere se je vsake toliko slišalo o novem izdelku, ki naj bi nosil naslov Chinese Democracy. Nekaj časa so jih oboževalci in kritiki jemali resno, vseeno pa je plošča Chinese Democracy postala sinonim za medijsko nategovanje doumnevno mrtve skupine.
Ko je skupina razpadla in je leta 1999 Axl Rose z novimi podpornimi člani izdal novo skladbo Oh My God za film The End Of Days, in so najbolj težki podporniki že govorili o skorajšnjem izidu famozne Chinese Democracy, se ni zgodilo nič. Na koncu je iz legende nastala parodija. Proizvajalec pijač dr. Pepper je letos spomladi Axla postavil pred izziv: “Če boš do konca koledarskega leta izdal ploščo Chinese Democracy, bomo vsem ameriškim državljanom podarili pločevinko našega produkta!”
Za Gunse sem prvič slišal na klasični kaseti (!) Appetite for Destruction, ki je še danes ena boljših rock plošč. Welcome to the Jungle, Paradise City in Out ta get me so še danes zelo poslušljive, za moje pojme zelo dobro pa so Gunsi priredili tudi pesem Rolling Stones, Sympathy for the Devil, ki jo lahko slišite na soundtracku filma Interview with a Vampire oziroma kompilaciji hitov skupine.
In sedaj je pred nami Chinese Democracy. Štirinajst skladb, dobra ura novega materiala. Takoj slišiš, da gre za Gunse. Kitare in glas so nezgrešljivi, Axel uporablja podobne prijeme kot pred desetimi leti. Je to dobro? Sam imam mešane občutke. Problem je namreč v preveliki poplavi podobnih rock bandov v sedanjosti, ki trud Axla in njegove druščine postavljajo v sivo povprečje. Kitare so (pre)težke, Axl se igra z rockom, r`n`b ritmi in popom, vse skupaj pa izpade…rahlo hecno.
Mogoče je problem samo v dobi izdaje in bi bila zadeva pred trinajstimi leti bolje sprejeta. Sploh bi bilo zanimivo videti, kdaj so dejansko zadevo posneli oziroma jo udejanjili, kajti trinajst let za štirinajst komadov, kar v povprečju znese leto dni na pesem, je vseeno malo predolgo. Pa čeprav si velik podpornik slow fooda.
Sem včeraj poslušal in nisem vedel dobro kaj naj si mislim. Dejstvo pa je, da sem potem šel polsušat Use your illusion II. in užival kot ponavadi. Vsekakor se mi je zdelo vse skupaj ful prisiljeno, kot da bi danes od mrtvih vstal Elvis Presley in spet prišel na sceno kot da se ni nič zgodilo
GNR je bila ena redkih skupin, kjer so mi bili skoraj vsi komadi všeč. Enkrat sem jih v živo videl na Dunaju (Use your illusion 2 tour), drugače pa imam doma oba koncertna DVDja iz Tokia (plus škandalozno zanič posnetek iz Chicaga) in še danes, ko se želim napolniti z energijo, vržem v DVD predvajalnik to zadevo.
Glede Kitajske demokracije sem pa ves čas mislil, da je bilo to posneto za časa GNR (začetkom 90 let) in da ga toliko časa niso izdali zaradi kakšne fore. Če pa je vsak približno podoben Use your illusion 1. in 2., potem pa (letim v trgovino, kakor me noge nesejo).
Onxy, se strinjam glede preteklosti. Kot rečeno, Appetite for Destruction je klasika, vseeno pa se bojim, da boš nad Demokracijo razočaran.
Vsaj za moje pojme je preveč mešanja žanrov oziroma se Axl ne more odločiti, ali se še vedno nahaja v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ali je čas za nekaj bolj modernega.
ah, gansi, moji gansi…
Zadnjič sem v roke dobila Slashevo avtobiografijo in sedaj mi je veliko stvari bolj jasnih. Priporočam v branje 🙂
Kitajske demokracije, pa priznam, še nisem slišala. Bojim se, da bo katastrofa…
Mah, problem je ta časovna komponenta. Ki jo potem avtomatično enačijo s kvaliteto. In potem to jasno ni TO.
Zavedat se gre tudi, da to NISO gunsi, ki smo jih (oz jih še vedno) imamo v čislih (jaz imam njihov logo celo na desktopu). Ravno to je ena zanimivih stvari v oni kjigi – Slash opisuje kako so nastajali albumi, kakšna je bila ustvarjalna kemija med njimi in kako je potem to šlo po gobe. Že Use Your Illusion albuma je bilo težko ustvariti zaradi Axlove samovolje, zamujanja (ali pa, da se sploh ni prikazal) in na koncu njegove obsesivne potrebe po kontroli in po tem, da je vse “popolno”.
Recenzija CD-ja z moje strani na
http://bhcband.wordpress.com/2008/11/25/gunsnroses-chinese-democracy-aka-najbolj-pricakovan-rock-album-vsem-casov/
lp
Dj povej mi kje s ti najdu poplavo podobnih rock bandov, ker jaz ne vem za nobenega. Pravi rock je bil zadnja leta mrtev (dretje čez power corde ni pravi rock) Solo kitar je na CDju v eni uri tolko kot je je blo prej v zadnjih 14 letih v vseh rock izdelkih skupaj.
Album je fantastičen in ga vsem toplo priporočam, samo ne pričakovat Appetita, ampak evolucijo UYI,
Meni pa je Chinese Democracy blazno všeč…
In sploh ne vem, zakaj se vsi dajete na to, da pa ni isto kot je bilo pred 14 leti!!! Saj tudi npr. Rollingi niso ponovili uspeha skladb iz 60tih, ker nekaterih mojstrovin se pač ne da ponoviti ali celo prešeči (Mozart je tudi napisal samo eno Čarobno piščal, kajne?). Ne bi smeli primerjati s starimi albumi… so drugi časi in pač drugo razmišljane nas in tudi članov Gn’r kot pred leti.
Album pa je inovativen, še vedno z gunsovskim touchem predvsem pa tudi kvaliteten… Tako, da se raje prepustite poslušanju, pa boste začutili tisto rdečo nit, ki vas bo povezala z dnevi izpred 14-imi ali več leti… Lp
Zakaj sploh se vsi dajete na to, da pa to niti približno ni to kot pred 14-imi leti?? Saj tudi npr. Rollingi niso ponovili uspeha in booma iz 60-ih let,mar ne (in tudi MOzart je napisal LE eno Čarobno piščal, presenetljivo!)? Nekaterih mojstrovin se pač ne da preseči in neumno je, da bi to sploh pričakovali! Dejstvo je, da je Chinese Democracy album, ki še vedno drži rdečo nit z dnevi izpred 14-imi ali več leti, z gunsovim “touchem”, obenem pa je poln novih prijemov, predvsem pa kvalitete (pa čeprav žal brez nekaterih članov iz originalne zasedbe)! Zato raje uživajte ob poslušanju… pa boste začutili… Lp
težko bi se strinju s tem kar si napisal v blogu. Album je zelo drugačen od drugih t.i. hard rock bandov. Pesmi zvenijo času primerno..torej nekaj elektronike in odličen hard rock.
Je pa res da novi člani gn’r pač niso tako izpostavljeni oz. znani kot so bili slash, duff, matt, izzy….
Seveda pa vsi malo sanjamo o Gn’r reunion ;)))…