Da bodo Axl Rose in njegova skupina Guns and Roses po štirinajstih letih dejansko izdali album Chinese Democracy, ni pričakoval nihče.

Skupina je namreč po plošči “The Spaghetti incident”, izdani leta 1993 potonila v dolgoletno hibernacijo, iz katere se je vsake toliko slišalo o novem izdelku, ki naj bi nosil naslov Chinese Democracy. Nekaj časa so jih oboževalci in kritiki jemali resno, vseeno pa je plošča Chinese Democracy postala sinonim za medijsko nategovanje doumnevno mrtve skupine.

Ko je skupina razpadla in je leta 1999 Axl Rose z novimi podpornimi člani izdal novo skladbo Oh My God za film The End Of Days, in so najbolj težki podporniki že govorili o skorajšnjem izidu famozne Chinese Democracy, se ni zgodilo nič. Na koncu je iz legende nastala parodija. Proizvajalec pijač dr. Pepper je letos spomladi Axla postavil pred izziv: “Če boš do konca koledarskega leta izdal ploščo Chinese Democracy, bomo vsem ameriškim državljanom podarili pločevinko našega produkta!”

Za Gunse sem prvič slišal na klasični kaseti (!) Appetite for Destruction, ki je še danes ena boljših rock plošč. Welcome to the Jungle, Paradise City in Out ta get me so še danes zelo poslušljive, za moje pojme zelo dobro pa so Gunsi priredili tudi pesem Rolling Stones, Sympathy for the Devil, ki jo lahko slišite na soundtracku filma Interview with a Vampire oziroma kompilaciji hitov skupine.

In sedaj je pred nami Chinese Democracy. Štirinajst skladb, dobra ura novega materiala. Takoj slišiš, da gre za Gunse. Kitare in glas so nezgrešljivi, Axel uporablja podobne prijeme kot pred desetimi leti. Je to dobro? Sam imam mešane občutke. Problem je namreč v preveliki poplavi podobnih rock bandov v sedanjosti, ki trud Axla in njegove druščine postavljajo v sivo povprečje. Kitare so (pre)težke, Axl se igra z rockom, r`n`b ritmi in popom, vse skupaj pa izpade…rahlo hecno.

Mogoče je problem samo v dobi izdaje in bi bila zadeva pred trinajstimi leti bolje sprejeta. Sploh bi bilo zanimivo videti, kdaj so dejansko zadevo posneli oziroma jo udejanjili, kajti trinajst let za štirinajst komadov, kar v povprečju znese leto dni na pesem, je vseeno malo predolgo. Pa čeprav si velik podpornik slow fooda.