Po končanem Fallout 3, najboljši igri tega leta, sem si zaželel nekaj hitrejšega in…bolj neumnega. Nažigačino, kjer vse leti mimo tebe in je to glavni štos.
Kot naročeno je mimo prišla nova izdaja franšize Need for Speed, ki traja že dobrih štirinajst let in je imela v tem času par dobrih in par katastrofalnih izdaj.
Prvič sem se z njimi resno pozabaval leta 2002, ko je na trg prišla Need for Speed Hot pursuit 2. Grafika, superiorna glasbena podlaga in hitrost so bile prednosti igre, ki je imela samo eno slabo lastnost – prekratke proge.
Leta 2003 je na trg prišel nov del serije, Need for Speed Undeground. V moji knjigi zapisan kot eden najslabših delov franšize, tako na vizualnem kot tudi na igrabilnem nivoju. Avtomobili so bili okorni tudi pri uporabi pedalov in volana, hkrati pa ni imela nikakršne zgodbe.
Leta 2005 je EA spet presenetil in na trg poslal Need for Speed Most Wanted, ki je spet imela vse. Dobro glasbo, dokaj zanimivo zgodbo in klasičen koncept – tekmovanje na lestvici najboljših. Proge so bile malo daljše kot v Hot pursuit 2, vendar pa je igralec na koncu vseeno vozil skorajda na pamet.
Potem pa katastrofa – dva naslova, ki po mojem mnenju nista vredna naziva Need for Speed. Gre za igri Carbon in ProStreet, prva bolj usmerjena na dirkanje po ulicah in druga bolj mahnjena na dirkanje na dirkališčih, ki sta mi ubili vse upanje, da bo franšiza še kdaj “delovala” tako dobro, kot v času Most Wanted in Hot Pursuit 2.
Letos je EA ponovno presenetil in Need for Speed Undercover je vračanje na pota stare slave. Igra je hitra, odzivna in zanimiva, hkrati pa združuje najboljše dele Most Wanted in Underground. Grafika je izboljšana in dopolnjena z video posnetki, v katerih se razvija zgodba, hkrati pa ne zanemarja hitrosti in statusa “dirkačine”.
Prednost igre je preskakovanje med tekmovanji, saj ti za to ni več potrebno voziti in ciljati pike na zemljevidu, temveč ti računalnik sam servira “vroče točke”, med katerimi lahko izbiraš. Spet se morate pod pretvezo cestnega dirkača vmešati med zlobneže, ki ne spoštujejo desnega pravila, v doseganju tega cilja pa ste neizprosni. Tudi do svojega avtomobila.
Igra popravlja večino napak, storjenih v predhodnikih, ima pa en minus. Namesto da bi za vsako tekmo naložila progo do konca, to dela postopoma in z motečimi nekajsekundnimi pavzami kar sredi dirke. Lahko bi bilo bolje, a vseeno je igra od prehodnikov na višjem nivoju.
