Večina družboslovnih diplomskih nalog o blogih, ki sem jih pred pisanjem lastne prebiral, združuje kvantitativne in kvalitativne metode raziskovanje, iz gruče slednjih pa študenti največkrat izberejo intervju. Intervju je kvalitativna metoda, s katero raziskovalec preučuje manjše število raziskovalnih subjektov, rezultati pa naj bi v najboljšem primeru veljali za večje število subjektov iste skupine.

Pri izbiranju sogovornikov iz slovenske blogosfere je ključno poznavanje digitalne pokrajine. Ker so slovenske blogerske skupnosti zelo vezane na strežnike, je za preučevanje najboljše izbrati blogerje, ki blogajo na različnih strežnikih. Ponudba se namreč razlikuje tako po tehničnih rešitvah (manj zanimivo) in po načinu pisanja (bolj zanimivo).

Vsak strežnik ima določene posameznike, ki s svojimi blogi izstopajo oziroma reprezentirajo svoje barve. Če nekdo reče Blogos, na katerega blogerja najprej pomislite? Pa Večer? Pa Delo? Vsak od naštetih portalov ima nekaj blogerskih predstavnikov, ki na tak ali drugačen način reprezentirajo celotno floto. Vseeno pa se mora reprezentacija nujno vezati na temo naloge.

Tukaj seveda odpade igranje na prvo žogo in nabijanje istih treh blogerjev v vsaki diplomski, čeprav se mogoče med ostalimi blogerji skrivajo veliko bolj zanimivi in kompetentni sogovorniki. Se strinjam, da je tak način dela bolj enostaven, vendar pa s tem delamo krivico ostalim, hkrati pa potrjujemo vtis, da so blogerji majhna skupina, povečini nekompetentnih, ljudi.

Predvsem pa ne naredite napake in blogerje zapakirajte v blogosfero brez skupnega imenovalca. Blogosfera ne obstaja. Že samo teorija dolgega repa, ki jo imajo vsi polna usta, nam pokaže, da v obstoju blogosfere ni nobene logike. To je tako, kot bi človek opredelil celotno človeštvo na podlagi gole komunikacijske sposobnosti. Blogom je potrebno pred začetkom raziskovanja nujno dodeliti funkcijo in jih potem obravnavati po liniji te funkcije.

—-

Zbirka praktični nasveti za diplomsko nalogo o blogih: