Command and Conquer je bila še ena od klasik, ki se je začela že daljnega leta 1992 z igro Dune 2: The Building of the Dynasty. V bistvu je šlo za realnočasovno strategijo z znanstvenofantastičnimi primesmi, franšiza pa se je kasneje razdelila na več polov, med katerimi najdemo Command and Conquer Tiberium Wars in Command and Conquer Red Alert.

Medtem ko se prvi pol dogaja v vesolju in vključuje dva namišljena tekmeca, Brotherhood of NOD in Global Defense Initiative, je druga bolj praktične narave in prikazuje boje med Rusi, Kitajci in britansko-ameriško navezo.

Pred nami je torej tretji del “zemeljske” veje realnočasovne strategije, v kateri se udarijo zgoraj omenjeni narodi. In če sem bil nad Generali in prejšnjimi reinkarnaciji franšize Red Alert navdušen, je tretji del katastrofalen.

Prva stvar, ki jo opaziš, je zelo veliko število povprečno slavnih Hollywoodčanov, ki igrajo v povezovalnih filmih med posameznimi nalogami. Tukaj je Tim Curry, Jonathan Pryce, celo David Hasselhoff se pojavi kot ameriški podpredsednik. Da ne omenjam par vročih bejb.

Druga stvar so domiselno rešene enote, ki so sedaj več ali manj vse letečo-plavajoče in jih geografske prepreke ne motijo preveč. Tako se bolj zabriše meja med klasično ameriško vodno superiornostjo in ruskimi megatanki, ki je prevladovala v prejšnjih reinkarnacijah igre.

Ko človek prežveči vse te bonbončke, pa mu v ustih ostane grenak priokus. Težave namreč nastanejo pri napaki, ki je pestila že prej omenjene izdelke iz iste franšize – manko strateškega razmišljanja, ki ga v veliki meri nadomešča dobro staro nažiganje po sovragih. In to dobro staro nažiganje po sovragih postaja že malo…staro.

Razumem, da so si strategije več ali manj podobne kot jajce jajcu, vseeno pa sem od EA pričakoval malo več kreative oziroma ne-tako-očitno kopiranje preverjenih in starih vzorcev. Recikliranje se tokrat po mojem mnenju ni obneslo, igralci pa smo dobili staro, že trikrat pogreto juho, v katero so vrgli samo nove rezance. In to, dragi moji, ni dovolj.