Vrata. Čudovit izum. Kos lesa na koščkih železa, ki se vrtijo in tako omogočajo premikanje lesenega dela, ki zapira ali odpira določeno odprtino. Koliko težav je človek rešil s tem izumom – pozimi ga ne zebe, saj vrata v notranjosti zadržujejo toploto, poleti je malo hladneje, saj vrata v notranjosti zadržujejo hlad. Zaprta vrata preprečujejo vstop nezaželjenim osebam, odprta vrata signalizirajo dobrodošlico.

Vrata imajo tudi močno simboliko. Simboliko prehoda, transformacije in spremembe smeri. Pregovori so jih polni, poznajo jih vsi narodi.

Zadnje čase pa opažam, da se ljudje za vrata ne zmenijo. Mogoče je to zaradi prihoda avtomatskih vrat, ki se odpirajo in zapirajo s pomočjo senzorja. Človek s svojo prisotnostjo sproži senzor, ki namesto njega zapre oziroma odpre vrata. Mogoče je to zaradi polavtomatskih vrat, ki se zaradi vzmeti same zapirajo.

To sem prvič opazil v novem stanovanju. Sostanovalci se za vhodna vrata, ki odpirajo oziroma zapirajo dostop do šestih stanovanj, velikokrat ne zmenijo in jih puščajo odprta. Tudi ko je zunaj mraz in se zaradi odprtih vrat hladi cela hiša. Zanimivo je dejstvo, da ljudi napis “Zapiraj vrata” nič ne gane. Niti jih ne ganejo sporočila v nabiralnikih, kjer jih sostanovalci z neposrednim nagovorom skušajo prepričati, zakaj je zapiranje vrat dobro.

Druga kritična točka je restavracija, kamor greva večkrat na kosilo. Do miz prav tako vodi hodnik z dvojimi vrati, ki jih ljudje skoraj vedno puščajo odprta. Na vratih sicer ni napisa, naj jih zapirajo, dvomim pa, da bi napis sploh pomagal. Težava je v tem, da si v restavraciji za mizo ponavadi samo v srajci in hlačah in takoj začutiš, kdo ne zna zapirati vrat.

Je zapiranje vrat res nekaj, kar znamo samo nekateri? Govorimo o zapiranju vrat za sabo, bog ne daj, da bi v tej družbi kdo naredil še kaj drugega oziroma kaj za koga drugega.