Cela Slovenija je na nogah zaradi Dimitrija Rupla. Novi premier Pahor sploh ne bo imel časa voditi vlade, če ga bo javnost še tako napadala zaradi imenovanja nekega državnega uslužbenca, ki je bil čisto po naključju prej več deset let zunanji minister Slovenije. “Vem, zakaj sem se tako odločil,” pravi Pahor in s tem priliva olja na ogenj teorije bančnega ropa.

Na drugi strani imamo ministra za okolje, Karla Erjavca. Do nedavnega je vodil ministrstvo za obrambo, pri svojem delu pa je očitno izkazal tudi afiniteto do okolja. Vsaj tako meni premier Pahor, ki ga je imenoval za ministra za okolje. Zaradi njegovega imenovanja se Slovenci manj razburjamo, povečini nam je pavliha všeč, ne glede na skorajšni razplet afere, v kateri je Erjavec lagal javnosti in od Fincev kupoval odpadno železo.

Glavno razliko med zgoraj omenjenima vidim predvsem v dobrem prodajanju niča. Erjavec je genij manipulacije z javnostjo, ki mu dejansko je iz roke, igranje Tantadruja pa se je očitno bolje obneslo kot igranje odsotnega očeta.

Vse skupaj je zrelo za Filmski sklad oziroma slovenski film. Ker je “Vsi predsednikovi možje” že zaseden, predlagam kaj bolj slovenskega – “Domovina in tujina”, recimo. V njem bi igrala dva glavna junaka, Rupel in Erjavec.

Rupla bi zasnovali na dramatični vlogi nerazumljenega genija, ki se trudi zaživeti v družbi, pa mu to uspe samo z izsiljevanjem. Recimo, da je Rupel ušel iz filma “Lepotica in Zver”. Jasno, da igra vlogo lepotice (hihi). Nihče ga ne razume, ljudje ga odkrito sovražijo. Rupel jim kolje živino in dela galamo.

Na drugi strani je Erjavec. Iz filma Batman. Igra vlogo Jacka Nicholsona, ki z baloni in zabavo privablja ljudstvo, v balonih pa skriva strup, s katerim bo ubil celo mesto. Ljudje ga imajo radi, pulijo se za njegov denar in bližino.

In kot je navada v slovenski kinematografiji, oba junaka na koncu preživita. Spremenjena, a vendarle ista.