..in nje smisel.
Ravno danes sem pri kosilu prebiral dnevno časopisje in se ustavil na strani osmrtnic. Velike, male, gosto popisane in redkobesedne. Sami neznanci, sami “smrtniki”. Ista osmrtnica v večih časopisih.
Sprašujem…v čem je smisel?
Razumem, da gre za vplivneža, javno osebo, ki so ga ljudje poznali, četudi ga niso nikoli srečali. Razumem, da gre za osebo, ki je medijsko znan postal ravno zaradi svoje smrti. Da s tem še dodatno opozoriš na krivico oziroma dogodek. Ne razumem pa ljudi, ki po časopisih vlačijo čisto normalne smrtnike, neznance medijev.
Osmrtnice niso poceni.
Delo – najmanjša 170 evrov, največja 11,000 evrov
Dnevnik – najmanjša 130, največja 4,700 evrov
Večer – najmanjša 345,60 evra, največja 6,912 evrov
Skušam razmišljati kot človek, ki mu smrt vzame bližnjega, on pa odreagira z obvestilom v medijih. Ne gre.
Mislim, da je to varianta obvestilo, da je nekdo umrl tistim, ki so ga poznali. Pac ostanek iz tistih casov, ko ni blo telefonov in mailov itd. in so pac tako sporocali, kdo je umrl. Se mi ne zdi sporno.
Sam cena?!? Radijske osmrtnice so ful cenejse. Pa se kdaj je pogreb povejo.
Dobro, tudi če zanemarimo ceno – a ni bolj praktično, da ljudi, ki “morajo” vedeti, da je nekdo umrl, preprosto pokličeš po telefonu? Se strinjam, ostanek iz nekih časov.
To sem se tudi jaz že spraševal; pa dlje od Urškine razlage nisem prišel. Se mi pa res zdi mal traparija, sam draga traparija.
Menda stari ljudje to dejansko prebirajo. Mislim, moje babice, ki bivšo sošolko iz srednje šole pozna le bežno (recimo, da sta še edini živi), ne bo o njeni smrti obvestil nihče, ker je nihče niti ne pozna.
Se pa strinjasm, da je bedasto.
Mogoče me je najbolj ruknila skoraj celostranska osmrtnica nekega absolventa pravne fakultete, v zahvalah pa so bili navedeni zdravniki iz obeh strani oceana.
Za stare ljudi se pa strinjam s prvim odstavkom Chefa.
Se strinjam, da je osmrtnica v časopisu namenjena prvenstveno obveščanju. Ti enostavno ne poznaš vseh, ki bi prišli radi na pogreb nekoga, da bi jih lahko klical ali pošiljal maile. Tu mislim predvsem na (bivše) sodelavce, prijatelje, znance. Sorodnike morda še nekako poznaš, čeprav tudi tu dvomim da vse. Obvestilo na radiu ni isto, ker moraš ujeti ravno osmrtnice, ki so ob določenem času, na določeni radijski postaji. Podobno je osmrtica na cerkvenih vratih namenjena obveščanju sokrajanov. Če povem po pravici, jaz sem za smrt večine sosedov izvedel na cerkvenih vratih, ali pa so mi povedali kasneje, že po pogrebu.