Včeraj sem se pred predavanjem v Kopru odpravil na NLB in zaključil sago s to banko. Saj veste – prerezati kartice, zapreti račune in prekiniti s to nesposobno banko. Ko sem čakal pred vrati banke, ki se odpre ob devetih (moja nova banka se odpre ob osmih – torej uro prej), sem razmišljal, kako bodo odreagirali. Niso me razočarali.

“Zakaj zapuščate našo banko?” me je najprej vprašala uslužbenka, ki je delala za pultom. “Našel sem bolj ustrezno rešitev,” sem bil diplomatski. Ne vidim razloga v razlaganju, ker me do sedaj itak niso nikoli upoštevali. Po nekaj minutah podpisovanja obrazcev za odpoved klika, kartic, računa…se nama je pridružil še en gospod. Najverjetneje vodja poslovalnice.

“Zakaj greste stran?” vpraša in spet sem diplomatski. “No, mislim, da to ni noben razlog,” mi odvrne. Naštejem bolj konkretne razloge – težave s Sigmo, težave pri komunikaciji, težave z elektronskim bančništvom. “To imamo vse dobro urejeno,” pravi gospod. Lahko njemu. “Kam pa greste?” me še vpraša in odgovorim. Potegne sapo med zobmi in mi reče: “Vso srečo. Potrebovali jo boste.” Sapo sem potegnil tudi jaz, mirno vstal in odšel brez pozdrava. Imel sem prav. Res so cepci.