Rant je še ena tistih knjig, v kateri najdem jasne in nejasne dele. Knjiga, ki je sestavljena iz pričevanj različnih ljudi o človeku iz naslova, se začne kot odmev kluba golih pesti, eskalira pa v filozofijo o času, kolonizaciji Afrike in črno humoresko o nas vseh.
Pri Palahniuku so mi najbolj všeč bodice, odstavki, ki bi jih lahko avtor umestil v katerokoli knjigo, pa bi še vedno imeli smisel. Teorije o tem, kako je AIDS v Afriki posledica vodenja zunanje politike ZDA. Ali pa odstavek o tem, kako so vsi serijski morilci na tem svetu samo časovni popotniki, ki hočejo v preteklosti umoriti svoje starše in tako doseči status boga (brez rojstva, brez smrti).
Chuck v oralni biografiji vsebino postreže na zanimiv način – skozi intervjuje. Nikoli ne govori neposredno z Rantom1, ampak samo z ljudmi, ki so ga poznali v različnih obdobjih njegovega življenja.
Tako lahko bralec spremlja Rantov razvoj in subkulturo “kluba golih pesti z avtomobili”, ki jo Rant začne v velemestu, kamor prebegne po odraščanju na deželi. V zadnjem delu, po njegovi domnevni smrti, pa zadeva iz biografskega stila preide v že prej omenjeno filozofijo.
Knjiga mi deluje bolj zmedeno kot Klub golih pesti, The Survivor oziroma The Invisible monsters. Nekaj krivde prevzame stil pisanja, vseeno pa se mi zdi, kot da si je avtor glede zapleta vmes nekajkrat premislil in se odločil, da bo stvar zapeljal drugače. Bralca tako najprej zapelje v zgodbo o največjem serijskemu morilcu vseh časov, nato v fight club na kolesih in končno v vonnegutovsko satiro o času in prostoru.
Tako so še najbolj zanimivi odlomki, v katerih Chuck povezuje različne dogodke iz zgodovine človešta, ki pa s samo zgodbo nimajo nobene povezave in bi jih lahko tako prebirali ločeno oziroma v kakšni drugi, boljši zgodbi.
Strani: 318
Cena: 14 €
—
