Če se policija ne bi obregnila ob prvenec pisatelja Gorana Vojnovića, ga ne bi nikoli vzel v roke. Priznam. Ne toliko zaradi naslova, bolj zaradi dejstva, da se mi da redko ukvarjat s slovensko literaturo. Ker preprosto ne vem, kje začeti oziroma kaj se splača brati in kaj ne.

Vseeno se je slovenska policija še enkrat izkazala kot zelo koristno, čeprav tokrat na literarnem področju, ki ne spada v njihov primarni okvir delovanja. Knjigo sem kupil in prebral skoraj v enem branju. Prigode čefurja Marka in njegove klape, ki deluje kot mala enciklopedija čefurijade za vse zavedne Slovence, se berejo kot parafraza filma Ko to tamo peva.

Glavna nit zgodbe, ki sem jo uspel izvleč, je getoizacija manjšine. Bolj natančno – getoizacija Fužin, ki imajo težavo z lastno identiteto oziroma asimilacijo. Knjiga je sestavljena iz večih pripovedk o življenju in smrti v Fužinah, konča pa se s preobratom.

Slog je dober, odkrit in tekoč. Veliko je fužinskega slenga in preklinjanja,  med anekdotnim pripovedovanjem pa se najdejo tako ljubezenske zgode in prigode, poskusi umorov in beg pred oblastjo, kot tudi čisto družinske teme in šolska problematika.

Kar me je poleg tekočega sloga najbolj navdušilo, je že omenjeno prelivanje tragedije in komedije, ki preveva v opisane dogodke. Napol manično depresivni glavni junak Marko se tako v boju za lastno identiteto in smisel prebija skozi slovensko kulturo, v kateri imajo čefurji samo dve poziciji – ali so v arestu ali pa na poti tja.

Strani: 200

Cena: 15 €