Brez velikega pompa in skovikanja medijev je med nas prišel zadnji album skupine U2. No line on the horizon je po How to dismantle an atomic bomb iz leta 2004 trinajsti album irskih rock legend Bono, Edge, Adam Clayton in Larry Mullen Jr.

Ne vem, ali gre za naključje ali pa znamenje, da ni vse dobro, kar je staro oziroma da tudi Bonu včasih zmanjka energije in smisla.

Enajst pesmi, dobra ura materiala – rutina. Celoten album izzveni zelo mehko, umirjeno in zelo nerokersko. Kot da se Bonu ne bi dalo več protestirati. Kot da se mu ne da več razburjati. Kot da ima vsega polno rit.

Album ni nič posebnega. Pesmi so si preveč podobne in če so včasih Coldplay hoteli simulirati U2, se sedaj zdi, kot da je situacija ravno obratna in da se U2 tlači v srajce in hlače Martina in njegovih demonstratorjev.

Kar je hecno. U2 je bil vedno zelo povezan z globalno politično situacijo in njihovi albumi so bili vedno politično obarvani. Je mogoče zmanjkalo globalnih kriz? So se U2 izpeli?