Komaj smo se navlekli na Googlov Chrome, že je tukaj Applov Safari 4[1. safari quattro, kot ga je malo zaljubljeno poimenoval sodelavec].

Po nekaj dnevih uporabe se mi zdi, da brskalniki postajajo obvezno orodje vsakega večjega podjetja, ki se ukvarja s spletnimi tehnologijami. Vsi so si do neke mere podobni in vsak ima nekaj posebnosti, ravno dovolj, da jih ločiš med seboj.

Seveda imajo jabolčniki polna usta hvale svoje četrte reinkarnacije Safarija, ki je sedaj dosegljiv tudi na Windows platformi, ampak kaj to pomeni za tečnega uporabnika, ki znori vsakič, ko se Firefox začne nalagati, kot da bi zaganjal Windowse znotraj Windowsov oziroma ko mu Chrome ne zna povedati, zakaj se določena spletna mesta samo v tem brskalniku obnašajo “čudno”?

Bolj malo.

OK, hitrost nalaganja je očitna. Že spet. Chrome je bil hiter, Safari je še hitrejši. Zloglasni Acid3 test mu da vse možne točke (Firefox jih dobi nekaj čez 71, Chrome 77), javascript se zares izvaja hitreje, look&feel je soliden.

Je to dovolj?

Ne vem, če Safari 4 postavim ob bok Firefoxu in Chromu, je razlika očitna samo pri primerjavi med Mozillinim brskalnikom. Dobro, Safari vsebuje nekaj bonbonov, ki uporabniku daje občutek iPod generacije (coverflow, zelo dober error reporting vmesnik in podobno), vseeno pa ne navduši. Vsaj tako ne, kot je navdušil Chrome.