Nedavno sem se navduševal nad zbranimi kratkimi zgodbami genialnega Roalda Dahla, prejšnji teden pa sem v knjigarni ugledal prevedeno knjigo njegovih kratkih zgodb Kiss, Kiss. Knjigo je izdala založba Sanje, gre za paperback izvedbo, takoj pa me je zmotilo dejstvo, da je bila knjiga zavita v plastiko.

Knjige jemljem kot eno zadnjih trdnjav, ki se upira nakupu brez predogleda, saj so v knjigarnah skoraj vse knjige na voljo brez plastične prevleke, za katero mora človek diplomirati iz toraksalne kirurgije, da jo lahko odvije. Knjige načeloma lahko primeš v roko, jo prelistaš, prebereš kak odlomek in si tako o delu ustvariš mnenje. Plastificirana knjiga nudi predogled dveh strani – naslovnice in hrbta.

To v tem primeru ni bil problem. Knjigo sem poznal, zgodbe tudi, zato sem plastificirano knjigo vzel, plačal in jo nesel domov. Ker je šlo za darilo, knjige nisem odpiral takoj, ko sem jo dobil v roke, temveč sem odpiranje plastičnega sarkofaga prepustil slavljenki.

Sledilo je neprijetno presenečenje – knjiga je bila dobesedno umazana, kot bi jo nekdo polil s kavo.

Da se knjige pri izdelavi poškodujejo, razumem. Pri mojem izvodu izgleda, da gre za puščanje lepila, s katerim je bila knjiga zvezana, vseeno pa bi to lahko opazil že v knjigarni in vzel nov izvod. Če knjiga ne bi bila zaščitena s plastičnim ovojem, ki ga z rokami skorajda ne moreš odpreti[1. doma sem uporabil škarje].

Plastifikacije ne razumem[2. pred časom se je s podobno težavo srečal Amazon, ki se je na koncu odločil, da plastifikacijo ukine]. Tako močno zaščito papirja bi si založbe lahko omislile v primeru, da bi knjige prihajale z ladjami oziroma terenci in da bi blato/voda špricala čez zabojnike, v katerih bi prenašali knjige. Da pa knjigo neprodušno zapreš in na tak način še skriješ svoje napake pri vezavi (če bi napako videl v knjigarni, bi nanjo opozoril prodajalce in vzel nov izvod), pa se mi zdi nekorektno in nespoštljivo do bralcev.

Založba Sanje, lahko vas je sram!