Tole sem imel v glavi že nekaj časa, pa sem vedno našel en razlog, da nisem objavil. No, današnje novice so voda na mlin tega prispevka.

Razumljivo je, da se mediji ukvarjajo s poročanjem o dogodkih črne kronike. V novinarskem kodeksu o (s)poročanju občutljivih dogodkov piše:

22. Posebno obzirnost mora pokazati pri zbiranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih, tistih, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, osebah z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter drugih huje prizadetih ali bolnih. (vir)

Razumljivo, ne?

Vseeno me pri določenih prometnih nesrečah moti, da novinarji s pieteto prikrivajo resnico oziroma da z evfemizmi skrivajo resnične vzroke.

Recimo tole:

Mladi voznik je po široki cesti vozil v smeri proti Celju, ko se je nepremišljeno odločil prehiteti daljšo kolono. Najmanj trideset metrov je prehiteval kolono vozil, ki naj bi vozila s povsem običajno hitrostjo, sredi prehitevanja pa mu je nasproti pripeljal avtobus podjetja Izletnik Celje, ki je peljal v smeri proti proti Teharjam. Kljub široki cesti se mlademu vozniku trčenju ni uspelo izogniti in je čelno silovito treščil v večtonski avtobus. (vir)

Se opravičujem, ampak tole ne ustreza naslovu članka – Prehitevanje v škarje povzročilo silovit trk v avtobus in vzelo tri osemnajstletnike

Bolj ustrezen naslov bi po mojem mnenju bil – Mladi voznik je nespametno ubil sebe in prijatelje

Mislim, da bi se iz člankov, v katerih bi novinarji o “nesrečah” poročali brez prikritih pomenov, ljudje več naučili oziroma da bi v določenih primerih ugotovili prave vzroke za prometne “nesreče”.