Po težki mašineriji se je prav prilegel bolj mehek pristop do wagnerjevske tehnaže. Laibach, ki je po Bachu pod tipke in stikala vzela še Wagnerja, pisca soundtracka za tretji rajh, nadaljuje z združevanjem nezdružljivega. Če so mehkega Bacha elektrificirali in ga s tem potehnoizirali, je Wagner doživel elektro-jazz priredbo, ki gladi robove in iz nesmrtnih bojevnic dela zasanjane deklice.

Tri najbolj znana Wagnerjeva dela, Uverture v Tannhäuserja, Siegfridove Idile ter Ježe Valkir, so tako v povezani suiti Volkswagner izveneli približno tako kot predelan Vangelisov soundtrack v filmu Blade Runner – in glej, tudi tukaj so se ustvarjalci poigrali z lasersko osvetlitvijo in posnetki starih promo-filmov nacistične Nemčije.

Volkswagner tako ponuja sprehod skozi oblazinjeno celico norosti druge svetovne vojne, podkrepljene s posnetki nacističnih promo-filmov. Za razliko od dinamičnega in tekočega LaiBacha je VolksWagner ostrejši, bolj zatikajoč se, vseeno pa predstavlja dober spoj med dvemi izvedbeno podobnimi ideologijami – Laibachom in Wagnerjem.