O tej knjigi sem veliko slišal. Povečini same dobre stvar, v stilu “to je ena od knjig, ki jih MORAŠ prebrati.” Po nekaj tednih mučenja bom odsedaj naprej priporočal: “To je knjiga, ki jih MORAŠ pustiti pri miru”.

Knjiga je zastavljena kot zbirka primerov, ko je kolaboracija obrodila sadove in se izkazala za “pravo pot”. Od avtomobilske industrije, farmacije do sveta glasbe in sveta odprtokodnega programja.

Sliši se dobro, vendar se v praksi taka…hm…praksa izkaže za zelo okorno. Kot bi bral seznam stvari, ki jih je potrebno prinesti iz trgovine. Brez razloga, kar tako na počez.

Avtorja sta zbrala impresivno število intervjujev z ljudmi, ki zagovarjajo sodelovanje in izmenjavo podatkov. Na žalost se vse skupaj konča s trditvijo: “Ker je tako bolj poceni”. Kar je s strani korporativnih uporabnikov logično in sprejemljivo, s strani avtorjev, ki bi radi celotno predstavili fenomen navdušenih uporabnikov na eni in odprtih korporacij na drugi strani.

Ko smo že pri korporacijah – pri naslednjem citatu se mi je zaletelo:

“Novartis is open. When it defines the boundaries of the enterprise, Novartis thinks not just about the ninety-eight thousand people it employs full-time, but about a broad array of individuals and partner organizations in industry, government, the non profit sector and academia that can enrich it value proposition (Wikinomics, 289: 2008)”

Halo? Novartis?

The closely-watched case in the Madras High Court had become a key battle in the long-running war between multinational drug firms and humanitarian campaigners, who say “big pharma” is putting patents ahead of patients. Vir

Če hočete seznam, potem surfajte po netu. Če hočete razloge, potem vzemite Clayja. Wikinomics is to be avoided at all costs.

Strani: 351
Cena: 10 €