No, moram se oglasiti. Mogoče zaradi Piromana, mogoče zaradi Fetalija…

Da bo število blogov upadlo tudi pri nas, je logično. Fazi navdušenja skoraj vedno sledi faza umiritve vročine in stabilizacija. In po skoraj pobesnelemu navdušenju uporabnikov[1. med katere sem, priznam, spadal tudi sam] se je izkazalo, da so blogi podlegli enaki logiki kot vse ostalo na trgu. Dajte no, ste resno mislili, da se bo (globalna) blogosfera vsako leto početverila?

Da je blogov premalo? Preveč? Ravno prav? Meni osebno se zdi, da jih je preveč. Oziroma, da so premalo raznoliki. Drznem si celo zapisati, da bi jih bilo lahko veliko manj, pa jih ne bi noben pogrešal. Problem slovenskih blogov ni samo specializacija, ampak tudi kontinuiteta. Dajte no, v najboljšem primeru bloger ustvarja slabih pet let[2. se še spomnite prvega siblog meeta?], v povprečju pa dve to tri leta. In ljudje resno mislijo, da se jim bo v tem času prikazala Marija? Hah!

Piroman na koncu svojega zapisa odkrije toplo vodo.

Odločil sem se, da je treba Piromana obuditi in mu zadati nov cilj. Ta cilj se imenuje dvigovanje kakovosti blogov. V zadnjih letih sem nabral veliko znanja o tem, kakšni prijemi so potrebni za povečanje obiska na blogu, kako pisati kakovostne vsebine, kako graditi skupnost, kako vzpodbujati bralce h konstruktivni debati in podobno. Najavljam torej novo usmeritev bloga Piroman. Lahko bi mu rekli tudi Piroman 2.0.

Jezus Kristus. Odkrivanje tople vode je v slovenski blogosferi zelo pogosto. Tudi sam sem se nekaj časa ukvarjal s tem fenomenom, vendar na koncu ugotovil, da zadeva nima smisla. Ne toliko zaradi odpora vseh prisotnih, ampak bolj zaradi dejstva, da se medijev ne da in ne sme umetno vzdrževati pri življenju. Naj pes crkne!

Slovenska blogosfera je v petih letih doživela in videla veliko. Ne samo prihod novih ljudi, novih tehnologij in novih uporab, ampak tudi novih idej in novih načinov komunikacije. Začetki so bili osebni. Potem so prišli strokovnjaki. Pa novi (p)osebneži. Pa zvezde. Pa politika. Pa oglaševalci. Pa mediji. Vsi ti ljudje niso prišli zaradi blogerjev, niso prišli zaradi tega, kar so videli, ampak zaradi tega, v kar so verjeli oziroma zaradi predstav stvari, ki bi lahko obstajale. 

Potem so se v blogosferi zataknili. Na misel mi pride živi pesek, kjer je najbolje, da človek miruje, če je že tako neumen, da je vanj zagazil. Kakršnakoli pobuda, inspiracija, razvoj…je bil kratkotrajen. Še najdlje je v zadnjem času prišel Gruber, ki je spletno mobilizacijo dejansko pripeljal v dnevne sobe ljudi, ki so potrebovali materialno pomoč. Vse ostalo je več ali manj spletni drek. Skupnost? Kolektiv?  Na spletu? Na slovenskem spletu? Ne se hecat.

Pa to ni samo težava blogov. To je težava spletne ekonomije, ki mora na koncu še vedno izpljuniti sredstva v valuti, ki jo priznajo banke. Novost lahko kot nekaj novega prodajaš samo omejen čas, potem pa žar ugasne in stvar mora plavati sama od sebe, brez vzgona, ki mu jo daje pridih novosti. The training wheels have to come off eventually…

Druga pomembna stvar, ki jo je treba pri blogih upoštevati, je fatamorgana blogosfere. Nekaj sem o tem pisal v preteklosti, nekaj v diplomi, zadev ne bi ponavljal. Blogosfere ni. Blogi obstajajo zato, ker se posameznikom ljubi uporabljati ta medij za komunikacijo z občinstvom. Skupnost ne obstaja, oziroma se vzpostavi samo v kriznih razmerah. Več o tem v diplomi. Ni krize, ni skupnosti. To je vse. Get over it.