Metallica je bila ena mojih prvih velikih glasbenih ljubezni v srednji šoli. Mislim, da je to edini bend, od katerega imam vse originalne zgoščenke, DVD koncerta in dokumentarec. Ne vem, kaj je točen razlog, ampak nekaj je na glasu James Hetfielda oziroma na celotni glasbeni kompoziciji skupine, ki vleče. In te ne pusti.
Tokrat sem jih v živo videl prvič in moram reči, da se navkljub vsem letom držijo zelo dobro. Ampak, pojdimo po vrsti…
Koncert je bil tokrat v Milanu. Karte sva naročila pri Concert Freaku in ni nama bilo žal. Organizacija prevoza tja in nazaj je bila brezhibna, osebje pa prijazno. Do Milana je dobrih sedem ur vožnje, iz Ljubljane smo se odpravili ob osmih, v Milano pa prišli ob štirih. Šli smo z dvemi avtobusi, tudi sopotniki so bili dokaj normalni, če seveda odštejeva najino srečo s sedeži, saj sva se spet usedla pred dve največji klepetulji. Še slabše kot v kinu, sploh če upoštevamo, da je vožnja trajala sedem ur, naša dva soseda pa sta celo pot (ampak res, CELO pot) blebetala neumnosti.
Dvorana se je odprla ob šestih, tako da sva dve uri ležala v travi pred dvorano in opazovala nabiranje ljudi. Čeprav sem se na začetku bal gneče in kaosa, so me tudi tukaj prijetno presenetili. Vrste čakajočih metalcev so bile zelo dobro organizirane, v dvorano so nas spuščali v manjših skupinah in nihče se ni drenjal, vrival ali kaj podobnega. Res, zelo dobro izpeljano.
Oder je bil postavljen na sredino dvorane, baterija bobnov pa se je med koncertom vrtela, po odru pa so se hkrati premikali tudi ostali člani benda. Poleg light-showa so si pri Metallici omislili še bruhalec ognja in človek je v prvih vrstah lahko res začutil vročino.
Zanimivo je bilo to, da so bile tribune polne do skoraj zadnjega sedeža, medtem ko je bilo v parterju kar nekaj prostora – mogoče je to običajno, pa sem samo jaz pričakoval večjo gnečo, glede na dejstvo, da je bil koncert razprodan.
Največje razočaranje koncerta je bila predskupina Mastodon. Malo je bilo krivo ozvočenje, malo pa oni sami, saj se je slišalo samo neko kruljenje v mikrofon. V bistvu sem bil na začetku prepričan, da so na odru Lamb of God, ki drugega kot kruljenje itak ne poznajo. Vsaj glede na Mastodonov zadnji album sem pričakoval kaj bolj spevnega.
Potem so prišli na oder carji. Pardon, Metallica. No, saj oni so carji. Za uvod so odigrali klasični Ecstasy of Gold, ki vseeno najbolje zveni s klasičnim orkestrom, nato pa začeli s sprehodom po komadih nove plošče, v katerega so vmešali še kako dobro staro klasiko.
Odigrali so vse tisto, kar sem od njih pričakoval, če bi bil siten, bi mogoče zahteval še Don`t tread on me in Fuel, ampak to je neobvezno. Dvorani se je najbolj utrgalo pri The Memory remains, Master of Puppets in Enter Sandman, tudi nove komade so sprejeli z navdušenjem.
Video posnetki:
The Memory Remains
Sad but True
Master of Puppets
Nothing else matters
Fotogalerija:
Set list:
- That Was Just Your Life
- The End Of The Line
- Disposable Heroes
- The Memory Remains
- One
- Broken, Beat And Scarred
- My Apocalypse
- Sad But True
- Turn The Page (Bob Seger cover)
- All Nightmare Long
- The Day That Never Comes
- Master Of Puppets
- Fight Fire With Fire
- Nothing Else Matters
- Enter Sandman
Encore:
- Die, Die My Darling (Misfits cover)
- Trapped Under Ice
- Seek & Destroy
Dolžina: skupaj skoraj 4 ure, Metallica dobri 2 uri
Cena: 260 € (dva aranžmaja)